Polni vtisov smo se vračali v
Betlehem, da bi legli k počitku. Povečerjali smo hitro in odšli v sobe. Videti
je bilo, da so nas sveti kraji precej prevzeli, da so nam v notranjosti še
vedno govorili. Tudi v meni je valovilo mnogo misli in podob, ki so se zapisale
v moj spomin. Potrebno jih je ohraniti v srcu, in tako kot Marija
premišljevati, da se bodo v meni udomačile in začele usmerjati moje življenje.
To je pravzaprav smisel romanja, sprememba življenja.
Z bratom Frančiškom sva
zgodaj vstala. Spet sem se namenil iti k sveti maši v votlino Jezusovega
rojstva. Ker v votlini nisem naredil še nobene slike, sem vzel s seboj še
fotoaparat. Računal sem, da bom po sveti maši naredil še nekaj fotografij.
V zakristiji se nas je zbralo
kar nekaj slovenskih duhovnikov, ki smo romali s skupino. Brat, ki je bil v
zakristiji, nam je povedal, da so Poljaki obljubili, da bodo tudi oni maševali
v votlini. Namenili smo se, da bomo naredili enako kot en dan prej. Toda
poljskih duhovnikov ni bilo. Čakali smo, da je bila ura že blizu. Ker jih še
vedno ni bilo, smo sklenili, da bo slovenska maša na kraju Jezusovega rojstva.
Ko smo šli v procesiji proti votlini, sem bil zelo vesel, da bomo smeli
darovati slovensko mašo v votlini.
V votlini je bilo že polno
ljudi. Stali so tudi na stopnicah. Veliko je bilo naših romarjev. Eden od
duhovnikov je začel peti slovensko božično pesem. Ostali romarji so hitro
pritegnili. Da, v votlini je zaplavala nežna slovenska pesem, ki je naredila
sveto mašo še posebej čudovito. Zelo sem bil prevzet, saj take sreče še nikoli
nisem doživel. Tudi slovenski romarji so bili srečni. Opazil sem, kako so jim
oči žarele od sreče.
Čimbolj sem skušal biti pri
maši, »pri stvari«, tesno združen z Jezusom. Zame so bili trenutki posebnih
milosti, ki se jih nikoli nisem nadejal. Prosil sem Jezusa, naj se rodi v mojem
srcu, naj bo moje srce zanj prostorček, kamor bo lahko glavo naslonil. Pozabil
sem na vse okoli sebe in bil samo v votlini z Jezusom. O, dolgo, dolgo bi ostal
tam. Želel sem, da bi ta sveta maša trajala v nedogled, saj je bilo toliko
lepega v srcu, da bi moralo trajati na veke. Toda menih se je pojavil na
stopnicah, in morali smo končati sveto daritev. Čas, ki smo ga imeli na voljo,
je potekel. Ljudje so se začeli razhajati. Nekateri so pobožno klečali ob
srebrni zvezdi. V mislih so nanjo polagali svoje skrbi in težave ter gotovo
prosili Jezusa, naj jih usliši, ko prosijo za svoje drage. Naredil sem še nekaj
fotografij, da bi bolj ohranil v spominu ta sveti kraj. Da bom tudi drugim
pokazal, kje je bil rojen Jezus, kakšen je ta sveti kraj danes.
Po zajtrku smo naredili
kratek sprehod po Betlehemu. Šli smo mimo bazilike rojstva do vogala trga pred
baziliko. Tam smo zavili v levo stransko ulico. V tej ulici smo kupovali
spominke, saj smo se s trgovci najbolj ujeli. Ob koncu ulice je mala cerkev
Marijinega mleka ali kako se že imenuje. Izročilo pravi, da je to kraj, kje sta
se Jožef in Marija ustavila na begu v Egipt. Tu je Marija Jezusa dojila.
Pred cerkvico je malo
dvorišče, ob njem pa še druge stavbe. Ne vem ali je ob tej cerkvi tudi samostan
s Frančiškovimi brati. V mali pisarni je bil eden.
Po stopnicah smo vstopili v
kripto. Takoj, že na stopnicah, nas je pozdravil lep kip Svete družine na begu
v Egipt. Marija jezdi na oslu, v rokah drži Jezuščka, sveti Jožef pa ljubeče in
s skrbjo spremlja Sveto družino. Še nekoliko nižje po stopnicah smo dospeli v
kripto. Ni velika. V njej bi bilo prostora za en avtobus romarjev. Večji
prostor in še nekaj malih stranskih prostorčkov.
Na stenah je bilo več svetih
podob. Nekatere še čisto klasične, ena pa že zelo moderna. Tudi slika, na
kateri Marija doji Jezusa, je bila v eni izmed stranskih votlinic.
V eni votlinici, blizu vhoda,
je bil lep oltarček. Na polkrogu na steni pri oltarčku so bili reliefno
upodobljeni prizori iz Marijinega življenja. Ob levi strani je bil prizor
zaroke s svetim Jožefom. Ob njem je bilo upodobljeno angelovo oznanjenje. V
sredini božični prizor Jezusovega rojstva. Ob njem sveti trije kralji, ki so
prišli Dete počastit. Čisto ob desni strani pa še ena podoba Svete družine, ko
Marija doji Jezusa.
V to cerkvico prihajajo
romarji in se priporočajo Sveti družini, da bi dobili otroke. Predvsem pari, ki
ne morejo imeti otrok. V posebni pisarni na dvorišču je eden od frančiškanov in
zapisuje prošnje družin, ki posebej prosijo, da bi jim Bog podaril otroke. Ti,
ki jih vpiše v posebno knjigo, prejmejo posebno molitev, ki naj jo molijo vsak
dan. Mislim, da prejmejo tudi nek prah iz te votline, ki naj bi jim pomagal v
njihovi stiski. Še več pa pomeni molitev patrov, ki tu bivajo, saj molijo po
namenih vseh, ki prosijo.
Ta kraj sem obiskal prvič.
Kot novomašniki ga nismo obiskali. Vsakemu, ki bi hodil po teh krajih, bi
priporočal, naj ga obišče. Posebej pa bi priporočal v molitev vse družine, ki
bi rade imele otroke, pa jih ne morejo imeti. Naj jim Mati Božja izprosi
otroke, ali pa na drugačen način obogati njihovo življenje.
Nazaj grede po ulici smo se
ustavili v več delavnicah, kjer izdelujejo spominke. Gledali smo, kako iz
oljčnega lesa izrezujejo podobe in jih potem ročno obdelajo, da jih lahko
ponudijo romarjem. Običajno imajo tudi že izdelane spominke naprodaj. Cela
ulica je polna delavnic. Ljudje so bili prijazni in so nam z veseljem pokazali,
kako poteka njihovo delo, še bolj veseli pa so bili, če smo kaj kupili.
Nazaj grede smo pri vhodu v
baziliko rojstva naleteli na ves razred arabskih deklet. Od daleč je bilo
videti, kot da so sestre redovnice. Učiteljice so dekleta pripeljale na ogled
bazilike rojstva. Bile so oblečena na pol arabsko, na pol moderno. V kavbojkah
in plaščih, pod plašči belo modro črtaste haljice, na glavah pa bele rute.
Seveda brez najnovejših mobilnih telefonov niso mogle biti. Najbrž so bile
krščene, saj jih drugače najbrž ne bi zanimalo, kje je bil Jezus rojen. Ali pa,
kaj veš?
Ob hiši, kjer smo
prenočevali, smo se spravili v avtobuse in nadaljevali pot do Pastirskih
poljan. Tudi tu sem bil presenečen. Ob mojem prvem romanju so bile Pastirske
poljane res poljane sredi pašnikov. Toliko je že pozidanega, da smo komaj
parkirali avtobuse. Po kratkem drevoredu smo dospeli do cerkvice na Pastirskih
poljanah.
Cerkvica je skoraj podobna
šotoru. Ima več kotov, grajena je iz kamna. Nekaj posebnega je strop. Narejen
je tako, da so v vanj vgrajene steklene ploščice. Ves strop je posejan z malimi
okroglimi okenci, samo rebra so betonska ali kamnita. Človek dobi občutek, kot
da stoji pod zvezdnim nebom. To je hotel arhitekt tudi prikazati, saj se je od
zvezd navzdol, na božično noč vsipala množica angelov, ki je pastirjem oznanila
veselje, ki se je zgodilo nedaleč proč. Rodil se je Zveličar, ki je Kristus
Gospod.
V notranjosti cerkvice je več
oltarjev. Prav v sredi pod »zvezdami«, je lepa oltarna miza, ki so jo darovali
kristjani iz Kanade, zato je na njej narisan javorjev list. Ob stenah so trije
stranski oltarji, nad njimi pa lepe freske, ki skušajo ponazoriti dogodke na
Pastirskih poljanah v sveti božični noči. V srednjem stranskem oltarju je lepo
prikazano Jezusovo rojstvo v votlini. Zelo lepa freska, ki me je navdušila že
ob prvem obisku. Posebej lepo so izrisani prameni svetlobe, ki padajo z neba na
zemljo in osvetljujejo jaslice.
Pri drugem stranskem oltarju
so prikazani pastirji, ko jih je obsijala svetloba z neba in se je k njim
spustila množica angelov, ki jim je oznanjala veliko veselje. Tudi tretji oltar
prikazuje pastirje, ki so pri svojih čredah. V ozadju je zvezda repatica, ki
sije na nebu. Njen rep pa pada na betlehemsko votlino in jo osvetljuje.
Ob cerkvici smo se še nekaj
časa zadržali in poslušali škofa Jurija, ki nam je božični dogodek razložil.
Ob odhodu so nas zadržali
mešetarji in skušali prodati čim več svojih izdelkov. Ni bilo veliko časa za
pogajanja o ceni. Zato niso veliko zaslužili.
Pot smo nadaljevali po
palestinskem avtonomnem ozemlju do vzhodne strani Oljske gore. Ob njenem
vznožju je Betanija, kjer se je Jezus pogosto zadrževal. Tudi tega kraja ni
bilo moč prepoznati. Zelo se je razširil. Cerkvica pred Lazarjevim grobom je že
sredi naselja. Takoj za cerkvijo se začne skalovje, ki je polno votlin.
Ustavili smo se v veliki votlini in poslušali svetopisemsko poročilo o
Lazarjevi smrti in obuditvi.
Votlina v kateri smo bili, ni
bila Lazarjev grob. Verni ljudje so te votline predelali v male cerkvice, kjer
je bilo mogoče obhajati bogoslužje. Večja votlina bi lahko sprejela cel avtobus
romarjev, v stranskih pa je bilo manj prostora. V eni, nekoliko večji, je bila
preša za olive, v drugi pa sem našel lep mozaik.
Pater Peter nam je povedal,
da je vhod v Lazarjev grob z druge strani, z druge ulice. V »oblasti« ga imajo
muslimani, zato je potrebno plačati vstopnino.
Šli smo v sosednjo ulico, ki
se je dvigala precej strmo navkreber. Ob njej je bilo polno trgovinic, domačini
pa so nam ponujali svoje izdelke. Ustavili smo se precej visoko ob nekem zidu.
Pred njim je bil podjeten trgovec, ki je prodajal vse, kar si človek lahko
zamisli. Obleko, čevlje, sandale vseh vrst, spominke in še drugo. Največ hrupa
pa je delal, ko je ponujal fračo ali pračo. Zagotavljal nam je, da je prav táko
imel David, ko je ubil Goljata. Z vso vnemo je nameščal kamenčke v pračo in jih
lučal čez streho trgovinice. Nič se ni spraševal, kaj je tam na drugi strani.
Upam, da ni bilo nič, kar bi lahko razbil. Kamni so leteli čez streho, da je
bilo veselje. Vsakega mladeniča je takoj pritegnil in ga začel učiti, kako se s
pračo luča kamenčke. Nekateri so jo celo kupili.
Neka žena nam je ponujala
seme. Zatrjevala je, da je gorčično seme, o katerem je Jezus v priliki rekel,
da je najmanjše od vseh semen na svetu. Tudi meni je dala malo na dlan. Nisem
imel občutka, da je seme. Bolj se mi je zdelo, da je prah. Škof Jurij nam je že
prej povedal, da nam bodo v Betaniji ponudili gorčično seme. Bil sem v zadregi,
saj je gorčično seme, ki ga poznamo v Evropi, precej večje kot ta prah.
Nekateri so to »seme« zavijali v robčke in hranili. Jaz nisem shranil nič, pa
mi je žal. Lahko bi ga posejal in videl, ali je res seme, ali so nas samo
pošteno potegnili za nos.
Nekateri so šli v malo
odprtino, ki je vodila v notranjost skalovja. Tudi jaz sem se jim pridružil.
Bilo je precej stopnic, ki so bile dokaj nespretno vklesane v skalo. Rov je bil
nizek in nič ni bilo podobno Lazarjevemu grobu. Lezli smo še globlje po rovu.
Bilo je tako tesno, da smo morali čakati, da smo lahko zlezli eden mimo
drugega. Dobro je bilo to, da so bile vsaj zasilne luči v votlini. Čisto na dnu
je bila nekoliko večja votlina, v njej je bilo prostora za tri, štiri ljudi. Ni
me prepričala, da je bil tam pokopan Lazar. No, mogoče je res bilo tako, samo
da je bil prvotni vhod iz druge strani, od cerkve sem. Od tam se je najbrž
prišlo po ravnem. Na oni strani sem videl nek rov, ki je bil zazidan. Mogoče se
je prišlo po tistem rovu v grob. S težavo sem prilezel nazaj ven.
Zunaj pred vhodom pa je že
cvetela trgovina. Mnogi od naših romarjev so se že začeli pogajati za bolj
ugodne cene. Tudi sam sem imel namen nekaj kupiti, zelo všeč so mi bili sandali
iz debelega usnja. Domačin je zagotavljal, da so iz kameljega. Na koncu me ni
prepričal. Premagala pa so me »sladka poželenja«. V lepo pakiranih zavitkih so
se sladko smejali lepi dateljni. Kupil sem jih en kilogram. Zdelo se mi je, da
jih je veliko. Bili so poceni, štiri evre sem dal zanje. Drugega tam nisem
nakupoval. Eden od duhovnikov je po zelo ugodni ceni kupil velik usnjen kovček
na štirih koleščkih. Tudi njemu se je zdelo, da je bila kupčija dobra. Rabil je
novega, saj so mu ga na letališču pošteno polomili, ko so premetavali našo
prtljago, kot da bi se žogali.
Pot smo nadaljevali v nižino.
Spuščali smo se v mrtvomorsko depresijo, kot se uradno reče jarku, v katerem je
nastalo Mrtvo morje. Kot sem že prej omenil, leži 400 metrov pod gladino
Sredozemskega morja. Ker nima nobenega stika z drugimi morji, se zelo hitro
suši. Globel, v kateri je Mrtvo morje, je tektonski jarek ali prelomnica med
lokalnimi ploščami. To je vulkansko in potresno zelo aktivno področje. V tej
globeli teče tudi reka Jordan, ki se izliva v Mrtvo morje, a je premajhna, da
bi ga lahko oskrbovala z zadostno količino vode. Izraelci so napeljali v Mrtvo
morje cel vodovod, v katerega so ujeli grenke izvire. Zato da jim le ti ne bi
pokvarili sladkih in zdravih voda.
Nismo zavili na desno marveč
smo se peljali naravnost do Jordana. Na velikem in prostranem parkirišču smo
izstopili in šli peš do reke Jordan. Ob strugi so bile v reko narejene stopnice
z ograjo iz nerjavne kovine. Ob bregu so bili lepo urejeni podesti. Rečna
struga je bila polna, a voda ni bila bistra, marveč rjava zaradi deževja in
snega pred nekaj dnevi.
Mi smo bili na izraelski
strani. Janez Krstnik pa je krščeval na drugi strani Jordana, ki je danes v
Jordaniji. To ni daleč narazen, samo na drugi strani reke, ki pa ni široka.
Mislim, da ni širša od deset metrov. Posebej skromna je v sušni dobi, ko je
komaj kaj vode. Lepše je urejena jordanska stran. Ob bregu so postavljene
kolibe, pokrite s palmovimi listi. Leseni podesti in stopnice pomagajo, da
človek lažje pride v vodo. Vse je tako narejeno, da se v reki lahko krščuje. To
je seveda lep spomin za vse življenje, ko se človek spomni, da je bil krščen v
reki Jordan na istem mestu, kot je Janez Krstnik krstil Jezusa.
Če sem natančen, je izraelske
stran bolj urejena glede na današnji čas. Ni pa bila nikoli prej romarski kraj,
kamor bi romarji v velikih množicah prihajali. Ta stran ni bila toliko
zanimiva, kot je bila druga stran. Na jordánski strani, kjer je Janez v resnici
krščeval, je nastalo romarsko središče in kmalu so tam zrasle cerkve. Danes
stojita dve. Pravijo, da sta zelo lepi. Zdi se mi, da smo imeli prvotno v
načrtu obisk tega kraja, a nam je vreme s snežno nevihto precej zagodlo. Morali
smo spremeniti program. Toda končno je vseeno, saj nismo bili daleč od kraja,
kjer je Krstnik krščeval . Mogoče Gotovo so tudi na izraelski strani stali in
sedeli ljudje, ki so poslušali Janezovo pridigo. Bil je silovit, kakor ogenj,
ki vžiga.
p. Branko Petauer
