Mogoče še beseda o vratih, ki
so na severu mestnega obzidja. Ker vodijo na sever, proti Damasku, se imenujejo
Damaščanska vrata. So najlepša od vseh vrat, ki vodijo v staro mesto. Skozi nje
vodi v mesto ulica, ki je zelo prometna in pelje prav v drugi del mesta do Zidu
žalovanja. V sredini se križa z Vio doloroso (Pot bolečine).
Pešačili smo ob obzidju, in
prav smo naredili, ker smo veliko hitreje napredovali, kot avtomobili na cesti.
Nekoliko pred Štefanovimi vrati smo šli preko pokopališča. Ulica, ki vodi
naprej od Štefanovih vrat, je vedno zelo prometna. Kmalu smo zavili desno in
prišli do cerkve svete Ane. To je stara in znamenita cerkev, ki stoji ob
ostankih Salomonovega stebrenika. Cerkev je zgrajena iz kamna in v notranjosti
nič prebeljena. Notranjost je zelo preprosta. Znana pa je ta cerkev po izredni
akustiki. Ko se poje, je potrebno peti zelo počasi, ker je tolik odmev, da se
glasovi kar pomešajo. Tudi cerkev svete Ane ima kripto.
V cerkvi je zelo malo kipov
svetnikov. Ob strani je lep kip svete Ane z deklico Marijo, ki stoji ob njej. V
kripti sem našel še lep lesen kip Brezmadežne in ikono v nekem kotu. Kot
novomašniki smo v tej cerkvi zapeli Marijino pesem Salve Regina (Pozdravljena
Kraljica). Peli smo jo čisto počasi, da je lahko odmevalo od kamnitih sten.
Ob cerkvi je mogoče videti
ostanke Salomonovega stebrenika. To je bilo neke vrste kopališče z obilico
vode. Kot se vidi v izkopaninah, je to zelo stara zadeva, saj so prve plasti
globoko pod današnjim tlakom. Obšli smo vse razvaline, še prej pa nam je škof
Jurij razložil tisto, kar je v evangeliju zapisano o tem mestu. Tu so ležali
bolni in onemogli ter čakali, da je voda zaplivkala, vzvalovila. Takrat je
prihajal angel v kopališče in dal vodi moč, da je ozdravljala. V tem kopališču
se je Jezus srečal z hromim bolnikom, ki ni imel nikogar, da bi mu pomagal v
vodo, ko bi zaplivkala. Jezus ga je ozdravil in mu ukazal, naj vstane, vzame
svoje ležišče in hodi. To je bilo vse v redu in prav. Toda bila je sobota.
Farizeji so opazili, da ozdravljeni nosi svoje ležišče, to seveda v soboto ni
bilo dovoljeno. Ozdravljeni jim je povedal, da mu je tako rekel mož, ki ga je
ozdravil. On Jezusa ni poznal. Kopališče Betesda, kakor se je tudi imenovalo,
ni bilo daleč od templja.
Kmalu, ko smo se vrnili nazaj
na ulico, smo začeli molitev križevega pota. Ta molitev ima tu še poseben
pomen, saj smo prehodil tisto pot, ki jo je prehodil Jezus, ko je bi obložen s
križem in so ga vodili na morišče.
Postaje križevega pota so
ponekod male kapelice ali cerkvice ob strani ulice. Nekatere so prav lepo
oblikovane. Spet druge postaje so označene samo na ulični steni. To je
znamenita Via dolorosa. Pot, po kateri je Jezus nosil težki križ, je vijugasta
in gre po več ulicah. Uradno se križev pot moli vsak petek ob treh. Takrat se
začne v palači Antoniji. Vodijo ga frančiškani. Z njimi pride nekaj paznikov,
ki predstavljajo vojake. Nosijo tudi križ.
Ta križev pot je molitev
posebne vrste, saj se vedno dogaja sredi ulice, v mestnem vrvežu. Tudi mi smo
ga tako molili. V knjižicah, ki smo jih dobili s seboj, je bila poleg pesmi
tudi kratka molitev križevega pota. Skušal se ga podoživljati tako, kot se je
godilo pred dva tisoč leti. Tudi takrat je bila gneča, saj je bil dan pred
veliko nočjo. Okrog Jezusa, ki je nosil križ, se je trlo ljudi. Eni so ga
sočutno spremljali, drugi so ga sramotili in poniževali. Bilo pa je tudi veliko
takih, ki so se trenutno tam znašli, ker so pač šli po ulici. Kakšna gneča je
bila takrat, si ni bilo težko predstavljati. Tudi okoli nas so hodili ljudje.
Rinili so se mimo nas, nekateri spoštljivo, drugi z malo prezira. Težko je bilo
zbrano moliti, a kolikor je bilo mogoče, sem mislil na Jezusa. Skušal sem
gledati v knjižico, da bi bil čim bolj »pri stvari«. Najbolje je bilo tam, kjer
smo se nekoliko umaknili iz ulice, a tam zagotovo niso vodili Jezusovi koraki.
Jezusa so vodili po ulici.
Ponekod je postaja prav pred
trgovino. Ob nas so bili trgovci, ki se niso veliko menili za našo molitev.
Drli so se po svoje, se med seboj pogovarjali in smejali. Da, takšen direndaj
je moral biti na takratni veliki petek. In v tem direndaju ter splošni
zmešnjavi je šel Jezus, ki je nosil križ na svojih ramah. Čutil je težo
človeških grehov, težo hudobije. Ni vračal sramotenja za sramotenje, marveč je
ljubil tiste, ki so mu nadeli križ. Jude, rimske vojake in vse nas.
Pustil sem, da je v srcu
spregovoril sam kraj. V mislih sem imel s seboj vse, ki so mi dragi, vse, ki so
se mi priporočili v molitev, in tudi vse, ki me ne marajo, tudi tiste, ki so mi
zagrenili življenje. Vse sem vzel s seboj na pot bolečine. Prosil sem Jezusa,
naj njegova bolečina ozdravi vse, za katere prosim, da bodo močni in odprti za
njegovo ljubezen.
Že blizu cerkve Božjega groba
je bil čez cesto napet velik trak s slikami in imeni vseh, ki so bili pred
dnevi ubiti v Siriji. Tam so skrajneži v imenu Boga in v imenu vere ubijali
kristjane. Gospod, daj nam, da bi spregledali. Daj, da bi razumeli, da je
življenje vsakogar dragoceno v Božjih očeh, pa četudi je druge vere. Vsako
življenje je Božji dar. Samo Bog je tisti, ki je gospodar življenja. Samo on ga
lahko da, samo on ga lahko vzame. Ljudje nimamo te pravice, pa čeprav smo sto
odstotno prepričani, da gre za Božjo čast in čistost vere. Bogu v čast je
življenje in ne smrt.
Spomnil sem se na vse sirske
kristjane, ki junaško ostajajo zvesti Gospodu. Raje izberejo smrt, kot da bi
Gospoda zatajili. O, Gospod, daj moč vsem, ki so v preizkušnji, ki jih zaradi
vere preganjajo. Rabljem pa odpusti in jim daj milost pravega spoznanja.
Gospod, tudi meni daj moči, da ti bom znal biti zvest. Naj me stiska ne odvrne
od tebe, da bi te zatajil.
Nekaj postaj pred koncem smo
šli nekoliko drugače. Molili smo jih na dvorišču ubogega etiopskega samostana.
Eden od menihov je sedel na malih stopnicah in nas gledal. Škof Jurij nam je
dejal, da je najbolj ubog samostan v Jeruzalemu. Šli smo skozi njihovo malo
cerkev. Zelo skromna, z nekaj ikonami in svetilkami. V njej nekaj lesenih
klopi. Menihi, oblečeni v črno, so razodevali veselje in srečo. O, kako malo je
potrebno, da je človek srečen. Pravzaprav samo to, da se odpre Bogu in ga vzame
za vodnika v življenju. To je najbolj potrebno za srečo. Sreča ni v tem, da
veliko imaš, da se ti zgodijo čudoviti dogodki. Sreča je v tem, da imaš Gospoda
v svojem srcu.
Po prihodu iz tega malega
samostana smo se že znašli na dvorišču pred cerkvijo Božjega groba. Tu nas je
doletela posebna čast, ki nam jo je pripravil gospod Bogomir Trošt, ki je
preživljal pri cerkvi Božjega groba sobotno leto. Bil je gost v frančiškanski
skupnosti in je z njimi molil in živel. Ker je vedel, da smo prišli romarji iz
Slovenije, nas je pričakal že v Betlehemu. Hišni predstojnik mu je dal en teden
prostega časa, da je smel romati z nami. Bili smo ga veseli, saj nam je lahko
marsikaj pomagal, ker je svete kraje poznal bolje, kot katerikoli drugi.
Ob petih so nas na pragu
cerkve pričakali bratje frančiškani. On se jim je ta čas že pridružil. Ob
cerkvi Božjega groba živijo skupnosti različnih krščanskih veroizpovedi. Vsak
ima pravico do svetih krajev, a potreben je dogovor, kdaj sme kdo darovati
sveto mašo in kdaj sme moliti v procesiji. Ker so frančiškani bili ob božjem
grobu že stoletja dolgo, imajo pravico, da so tam navzoči tudi danes. Toda
veliko je duhovnikov in drugih redovnikov, ki bi radi vsaj nekaj tednov
preživeli ob cerkvi božjega groba. Zato so bratje frančiškani zatisnili eno oko
in tudi drugim posodili njihov habit. Tako je tudi gospod Bogomir tam
preoblečen v frančiškana.
Bratje so nas postrojili v
vrsto po štiri. Duhovniki smo bili čisto spredaj. Vsi ostali pa za nami. Ker so
nekateri ljudje opazili, da bo nekaj posebnega, so se zadaj priključili.
Zadonele so orgle in bratje
frančiškani so nas slovesno vodili v cerkev. Ob straneh je bilo polno romarjev,
ki so nas gledali in fotografirali, mi pa smo ponosno korakali do vhoda v Božji
grob.
Pred vhodom so se bratje
frančiškani ustavili in nas z izbranimi besedami pozdravili ter zaželeli
dobrodošlico na tem svetem kraju. Ob koncu nas je v materinem jeziku pozdravil
tudi naš rojak Bogomir Trošt in nas povabil na obisk Božjega groba.
Božji grob je mala kapela
sredi cerkve Božjega groba ali Anastazije, kot jo vzhodni kristjani imenujejo.
Po slovensko bi se reklo: cerkev Jezusovega vstajenja. V njej je ohranjena
plošča, na katero so položili Jezusovo telo, ko so ga sneli s križa. Nikodem in
Jožef iz Arimateje sta poskrbela za Jezusov pokop. Vse je potekalo zelo na
hitro, ker je bil dan pripravljanja in je bila velika noč že pred vrati.
Kolikor sta mogla, sta Jezusovo telo natrla z dišavami in ga ovila v prte tako,
kot so imeli Judje navado pokopavati. Tudi žene, ki so Jezusa spremljaje že pri
njegovem javnem delovanju, so jima pomagale. A žene so bile zaskrbljene, ker so
premalo natančno naredili vse, kar je bilo po predpisih potrebno. Zato so
nameravale vse dopolniti po velikonočnem prazniku.
Grob, kakor ga je Jožef iz
Arimateje vsekal v skalo, je bil narejen tako, da je bila odprtina zavaljena v
velikim okroglim kamnom, podobnim mlinskemu kamnu. Ta je bil v posebnem žlebu,
po katerem ga je bilo mogoče valiti sem ter tja. Za kamnom je bilo nekaj
stopnic, ki so vodile v osrednji prostor. V sredi tega prostora je bil kamen
kakor oltar. Nanj so položili pokojnikovo telo. Lahko pa je bil kraj za telo
umrlega vklesan v eno od sten osrednjega prostora v grobu. Tedaj je bil videti
kot polica, izklesana v steno. Tako so bili narejeni grobovi bolj premožnih
Judov. Jožef iz Arimateje je bil premožen mož, in evangelist piše, da je bil
grob blizu, in si ga je dal izsekati v skalo. Grobovi ubogih so bili veliko
bolj skromni, podobni tistim ki jih imamo pri nas.
Tak grob smo kot novomašniki
videli v Jeruzalemu. Zelo mi je ostal v spominu in zato lažje razumem dogodke
okoli Jezusovega pokopa.
V kapelici Božjega groba je
ohranjena skala, na katero je bilo položeno Jezusovo telo. Ta kamen so
enostavno obzidali, da je nastala kapelica z dvema prostoroma: prostor z grobom
in predprostor.
Vsa kapelica je umetelno
izdelana. Na stenah je obešenih veliko oljnih svetilk, kar dokazuje, da danes
upravlja grob armenska skupnost vzhodnega obreda. Takoj nad vrati, ki vodijo v
kapelico, torej v predprostor, so nameščeni lepi medaljoni, v katerih so
upodobljeni vsi apostoli. Na osrednjem medaljonu je prikazano Jezusovo
vstajenje. Medaljoni so narejeni tako, da so videti, kot da je slika vdelana na
porcelan. Nekoliko više je še enkrat upodobljen Vstali. Nad sliko je v rahlih
zavojih izklesana zavesa iz kamna.
Vhod v predprostor je skoraj
normalno visok. Samo malo je bilo potrebno skloniti glavo. Bratje frančiškani
so nas samo v malem številu spuščali v Božji grob. Vhod v drugi prostor pa je
zelo nizek. Potrebno se je bilo kar pošteno skloniti, da sem prišel skozi
vrata. Prostorček je zelo majhen. Ob plošči, na katero so položili Jezusovo
telo, je zelo malo prostora, niti en meter ne. Zato smo lahko vstopali le po
trije. Še bolj težko je bilo narediti dobro fotografijo v tako malem prostoru
in še s tremi možmi v njem. Tudi tu smo morali zelo hitro mimo, to je bil zares
samo mimohod, saj je zunaj čakalo še dva avtobusa slovenskih romarjev, da drugih
niti ne omenjam.
Po obisku Božjega groba smo
obiskali še ostale svete kraje. Najprej, nekoliko pred Božjim grobom, ploščo,
na kateri so mazilili Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tudi okrog
tega kamna je bilo veliko ljudi. Klečali so in se pobožno dotikali kamnite
plošče. Nekateri so nanjo naslonili glavo in tiho molili. Spet drugi so skušali
z robčki ali drugimi krpicami brisati kamen, ki je dišal, da bi tako imeli
vedno nekaj pri sebi, kar bi jih povezovalo s svetimi kraji.
Po strmih stopnicah je mogoče
priti na višino prvega nadstropja. To je Kalvarija. Kraj, kjer je stal Jezusov
križ. Sveto pismo omenja, da se kraj imenuje Kalvarija ali lobanja. Mogoče je
bila skala, na kateri je stal križ, take oblike, da je spominjala na lobanjo. Nekateri
razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da je tam naokoli ležalo več človeških
lobanj, saj je bilo križanj več. Zavedati se moramo, da je bil kraj zunaj
tedanjega mestnega obzidja in zapuščen.
Danes se lahko vidi samo del
te skale, saj je skoraj vsa vdelana v ta del bazilike. Del skale se vidi skozi
steklo, ki jo kot vitrina objema. Dobro se vidi, da je počena, tako kot piše v
evangeliju, da so ob Jezusovi smrti počile skale.
Čisto zgoraj na Kalvariji
stoji velik križ, ki je ves oblečen v srebro, ob križu pa sta iz srebra
narejena kipa Matere Božje in apostola Janeza. Spredaj je oltar, ki je spodaj
votel. Tu mimo se ljudje po kolenih pomikajo z velikim spoštovanjem. Ko pridejo
do oltarja, običajno poljubijo ali se dotaknejo tal, na katerih je stal Jezusov
križ. Toda skale se ne dotaknejo vsi, ker ne vedo, da je mogoče. Pod oltarjem
je vdelan velik krožnik iz dragocene kovine, v sredini pa ima luknjo. Skozi to
luknjo pa je mogoče seči prav do mesta, kjer je stal Jezusov križ. Tudi jaz sem
po kolenih molče drsel do oltarja. Stegnil sem roko in se dotaknil skale, ki je
bila za komolec globoko pod kovinskim nastavkom. Nisem imel veliko časa, saj je
za menoj po kolenih drsala cela vrsta ljudi, ki so se želeli dotakniti tega
mesta. Pomislil sem samo na križanega Jezusa, ki je na tem mestu končal svoje
zemeljsko življenje. Naj tudi njegova kri pride na moje srce in na celo telo.
Izbriše naj mi krivdo in me utrdi, da bom čim bolj močan v boju s slabim. Naj
moč Jezusove krvi utrdi mene in vse, ki so mi dragi, da ne bi bila zaman
prelita. Kri Kristusova, operi me! Voda iz strani Kristusove, očisti me!
Trpljenje Kristusovo, utrdi me!
Vse stene in obokani stropi
na Kalvariji so okrašeni z lepimi in starimi mozaiki. Toda slabo so vidni, ker
so precej zakajeni. Tudi na Kalvariji je gorela cela vrsta oljnih svetilk, ki
so se kadile tudi po stropih in stenah. Po obokih takoj na vrhu stopnic so v
mozaikih upodobljene še zadnje postaje križevega pota. Ta se uradno konča na
Kalvariji. Toda molitev s skupino je mogoče končati na pravem mestu samo ob
petkih, ko se moli križev pot skupaj s frančiškani.
Malo sem posedel na klopi
blizu križa. Skušal sem pod križ položiti tudi vse svoje križe in težave. Da,
tudi jaz jih imam. Mogoče drugačne kot drugi ljudje, a tudi duhovniki in menihi
nismo brez križev. In prav je tako. Zakaj bi se ogibali križa, ko ga je vendar
Jezus z ljubeznijo do nas vseh vzel na svoja ramena. Prosil sem Gospoda, da bi
križ tudi meni postal znamenje odrešenja in moči. Pa ne tiste moči, ki bi se
dvigala nad druge, marveč moči, ki bi mi pomagala služiti.
Tako lahko je moliti in
častiti znamenje križa. V taki molitvi človek Bogu obljubi vse, kar mu takrat
pride na misel. Zdi se, da prejema moč, ki ga bo ponesla visoko in ga naredila
za junaški zgled kreposti. Toda, ko križ z vso trdoto zareže v človekovo
življenje, postane pogosto nemočen. Zdi se mu, da ni prav, da trpi in bi se
trpljenju rad izognil. Kako hitro pozabi, da je Bogu obljubil, da bo trpečemu
Jezusu delal družbo pod križem. Tega sem prosil Jezusa, da bi znal trpeti,
trpeti z njim. Trpeti, ne da bi se pritoževal, trpeti z ljubeznijo.
Kako junaški so bili nekateri
svetniki, ki jim je bilo trpljenje smisel življenja. Če bi jim trpljenje
odvzeli, bi se jim ne zdelo več vredno živeti. Zavedali so se, da prav s
trpljenjem lahko prinašajo največ blagoslova svetu, ki potrebuje ljudi, ki se
darujejo brez pridržka.
Ko sem prišel s Kalvarije,
sem se še nekoliko časa pomudil v baziliki. Toda zunaj je bila že trda tema in
potrebno je bilo iti domov. Nekaj romarjev iz naše skupine je že čakalo zunaj.
Med čakanjem sem premišljeval
o imenih za cerkev Božjega groba. Vzhodni kristjani ji rečejo Anastasia, kar je
grška beseda za vstajenje, torej bazilika Jezusovega vstajenja. Tudi v vsej
vzhodni teologiji in liturgiji je večji poudarek na veselju vstajenja, kot na
trpljenju. Že na fakulteti nam je eden od profesorjev dejal, da je zahodna
krščanska misel bolj pasijonsko obarvana. Dejal je, da je mogoče prav sveti
Bernard, ki je tako v živo premišljeval o Jezusovem trpljenju, ves zahod
povedel v to smer dojemanja. Veliko je tudi napisal in njegova dela so se hitro
širila med ljudi in poudarjala Jezusovo trpljenje. To se je poznalo tudi v
liturgiji zahodne Cerkve, ki zelo močno poudari ločnico med postnim in
velikonočnim časom.
Mislim, da je na vzhodu
drugače. Tam tudi v postu pojejo alelujo in veliko bolj imajo v mislih veselje
zaradi Jezusovega vstajenja. Pri vsem tem pa ne pozabljajo na post, saj ga
veliko bolj strogo jemljejo kot pa v zahodni Cerkvi. Zanimivo je tudi, da že
samo ime lahko spremeni del vzdušja.
Meni je všeč izraz, ki ga
uporabljajo vzhodni kristjani. Cerkev Jezusovega vstajenja, mar ni to slovesno,
veselo. Zelo poudari sadove Jezusovega trpljenja. On ni samo trpel, vstal je od
mrtvih in premagal smrt. Grob je prazen, smrt je premagana, saj je izgubila
svojo ost. Vstajenje nosi v sebi moč, ki je večja od grenkobe trpljenja. Je
klic zmagoslavja, ki daje človeku moč in mu kaže, da je tudi on ustvarjen zato,
da bo z Jezusom vstal. Smrt ni konec življenja, je samo zmaga nad trohnobo in
vstop v večnost. V tej luči je tudi vsako trpljenje le delček tuzemskega
življenja, ki vodi v slavo vstajenja. Je samo prečiščevanje, ki ne ugonablja,
marveč osvobaja za življenje.
Po ozkih jeruzalemskih ulicah
smo se počasi pomikali. Potrebno je bilo paziti, da ne bi ostal kje ob strani,
saj je bila že tema. Ob cesti, ki vodi okoli mesta, smo počakali, da sta nas
šoferja prišla iskat.
p. Branko Petauer
