Zbrali smo se ob
olivah pred samostanom. Čisto majhna vrata so vodila skozi obzidje. Nad nami,
čisto pri vrhu obzidja pa je bil lesen pomol s škripcem. Z njim so nekoč
dvignili menihe in tiste redke obiskovalce, ki so želeli vstopiti v samostan.
Ker ni bilo vrat so bili bolj varni.
Najbrž so tisti
divji in nevarni časi minili, da so napravili vrata za obiskovalce. Ali pa tudi
ne? Čudno se plete po svetu. Vstajajo nekatere skupine skrajnežev, ki bi rade
ves svet spremenile v eno samo muslimansko državo. Toliko je nemirov, toliko
pobijanja, toliko krvi prelite, in to v imenu Boga. Toda vedno bolj sem
prepričan, da ni Božja volja, da se pobijamo in sovražimo med seboj. Morali bi
si biti bratje, saj verujemo v enega Boga. Najbrž je v ozadju vseh teh nemirov
človekov napuh in želja po moči. Pa tudi človekova ozkosrčnost, ko bratu, ki je
drugačen, ni pripravljen priznati njegovega dostojanstva.
Za obzidjem so
bile spet ozke uličice. Vsak meter prostora je bil izkoriščen. Ko smo vstopili
v njihovo cerkev, je zadišalo po kadilu. Pa ne po tistem, ki ga poznamo na
Zahodu. Bil je to žlahten vonj plemenitega kadila. Svetloba, ki je prihajala
skozi okna, je risala čudovite srebrne pramene v cerkveno ladjo.
Samo par korakov
smo smeli narediti, v prednji del pa ni bilo dovoljeno stopiti. Izpod visokih
obokov je viselo veliko svetilk, ki so se lesketale v soncu. Počasi sem se
pomikal in pustil, da so me drugi prehitevali. Rad bi se priporočil sveti
Katarini, ki je bila silno modra. Da bi bil tudi jaz vsaj malo moder, da bi bil
sposoben spoznavati Božjo voljo. Da bi znal ločiti med dobrim in hudim. Da bi
tudi sam bil tako Gospodov, da me nič ne bi moglo ločiti od njega. Tudi naše
mlade sem položil sveti Katarini v naročje. Da bi znali izbrati Gospoda za
svojega vodnika in mu ostati zvesti. Da bi ne nasedali tistim, ki obljubljajo
poceni nebesa na zemlji, saj jih ni. Potrebna je odpoved, potrebno je vzeti
križ na svoje rame in brez odlašanja hoditi vsak dan za Gospodom. Pa za vse
Katarine, ki jih poznam, da bi hodile po stopinjah svoje vzornice in postale
velike svetnice. Svet jih danes krvavo potrebuje.
Ljudje, ki so se
pomikali mimo mene, so me zdramili iz zamišljenosti. Da, treba bo naprej. Ko
smo izstopali, sem ob vratih opazil dva meniha, ki sta skrbela za red. Rad bi z
njima spregovoril par besed in jima povedal, da tudi jaz spadam v meniške
vrste. Rad bi ju poprosil, naj molita zame.
Po ozki uličici
ob cerkvi smo odšli nekoliko nižje. Ob strani je bila mala prodajalna
spominkov. Vstopil sem in nabral nekaj, da nesem domov za spomin. Komur bom
podaril le majhen križec ali rožni venec, bo vesel.
Pod obokom smo
prišli v sončno uličico. Ob strani je bil vodnjak. Danes je lepo obzidan z
rdeče rumenimi kamni in s črpalnim kolesom. V Mojzesovem času pa je bil bolj
preprost in najbrž na prostem. Tu se je utrujen ustavil veliki voditelj, ko je
bežal iz Egipta. Tu se je okrepčal in pomagal Jetrovim hčeram napojiti živino.
Privadil se je na to pusto divjino in si ustvaril družino. Mirno je živel kot
pastir in skoraj pozabil na vse, kar je doživel na faraonovem dvoru, saj je
veljal za sina faraonove hčere. Bilo mu je lepo in udobno je živel. Potem pa se
je zgodilo, da je moral vse zapustiti in tavati po pusti in negostoljubni
puščavi, dokler pod Sinajem ni našel kraja, kjer se je začasno ustalil. Pa ne
za dolgo.
Škof Jurij nam
je rekel, da je bil tudi Mojzesov beg v Božjem načrtu. Spoznal je kraje, našel
studence in poti, da je kasneje lahko peljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno
deželo.
Po ozki uličici
smo šli do konca. Na koncu je bila napeta vrv. Do tam in nič naprej! Par metrov
od vrvi je rasel velik grm. Toda ne pokonci kakor leščevje, padal je iz zidu po
steni. Nekateri poganjki so segali že do tal. To je torej tisti grm, v katerem
je Mojzes srečal Gospoda, ki se mu je razodel kot Jahve: Jaz sem, ki sem. Bil
je ravno lepo v senci, da je bilo mogoče narediti dobro fotografijo.
Od grma smo
počasi odšli ven iz samostana. Zunaj so nas spet pričakali otroci s svojimi
kamenčki. Naredil sem še nekaj fotografij in odšli smo naprej. Avtobus je
čakal, da nas popelje nazaj do kraja, kjer smo prenočili.
Spet je bilo
treba hiteti. Policija se je spomnila, da bi ob enajstih že odrinili naprej.
Treba jih je bilo poslušati. Na hitro smo pozajtrkovali nekaj malega pospravili
po sobah in odšli na avtobuse.
Kmalu smo spet
drveli nazaj po isti poti, koder smo včeraj zvečer prišli. Lahko smo opazili,
kako lepa je bila puščava ob cesti. Ponekod je bila cela ravnina samega peska,
ki je bil svetlo rumen, celo bel. Zadaj so se dvigali rdečkasti hribi. Bilo
barvito, lépo, pusto in divje hkrati. Tu in tam je bilo nekaj grmičevja,
drugače pa vse mrtvo.
Pastirji so šli
s svojimi čredami od doline do doline in drobnica je popasla tisto malo, kar je
bilo. Da, trdo je bilo življenje, ki ga je živel Mojzes v teh krajih.
Po nekaj urah
vožnje smo se spustili k morski obali. To je bila obala Akabskega zaliva. Ob
obali smo se vozili na sever do egiptovske meje. Na desni smo imeli morje, na
levi hribovje. Tu in tam je bilo kakšno naselje, bolj beduinsko kot turistično.
Šele skoraj čisto na severu so se pojavili lepi in urejeni hoteli. Videli smo
celo prikupne otočke sredi zaliva, na katerih so zgradili gradove. Najbrž so
bili priljubljena točka za turiste.
Malo pred
egiptovsko mejo smo se ustavili. Pobrali smo prtljago in se peš odpravili do
meje. Moram priznati, da nisem mel dobro urejene prtljage, a sem mislil: Saj na
meji ne bodo delali težav. Res je šlo vse hitro in brez zapletov. Samo neke
obrazce smo morali izpolniti, pa je šlo hitro naprej. Vso našo prtljago so dali
skozi rentgen. Toda zataknilo se je, in to pri meni.
Glavna težava na
meji je bil moj fotoaparat. Ker sem ga imel kar na stojalu in ne pospravljenega
v kovček, je pri carinikih vzbudil pozornost. Zadržali so ga in mi nekaj
pripovedovali. Ker jih nisem nič razumel, mi je prišel na pomoč pater Peter.
Razložil jim je, da je to čisto navaden digitalni fotoaparat in nič drugega.
Cariniki niso razumeli. Odpel sem jim fotoaparat s stojala, da so ga lažje
ogledovali. Moram priznati, da mi je šlo na smeh, ko sem jih videl, kako so ga
vrteli po rokah. Videlo se je, da nimajo pojma, kaj držijo v rokah. Ker oba
carinika nista vedla, kaj bi počela z mojim fotoaparatom, sta poklicala še
tretjega. Tudi ta si je zelo »strokovno« ogledal zadevo, a kazalo je, da mu ni
bilo nič jasno. Vrteli so fotoaparat po rokah in modrovali, kaj bi to bilo.
Potem je eden odšel in se čez nekaj časa vrnil še s četrtim, da je še on
ogledoval moj fotoaparat.
Bilo mi je
smešno in trpko obenem. Vedel sem, da mi taki »strokovnjaki« za elektroniko
lahko naredijo težave. Ogledovali so fotoaparat in ga vrteli po rokah kot bi
ogledovali nenavaden sendvič. Bil sem tiho, da ne bi dogajanja še bolj
zapletel.
Končno je enemu
prišlo na misel nekaj iz fotografskega področja. Vprašal je ali je zoom objektiv.
Pritrdil sem mu. Oči so mu kar zažarele, češ uganil sem pravo! Potem me je
vprašal koliko metrov nese, ali več kot en kilometer? Najraje bi se na široko
zasmejal na njegovo bujno domišljijo. Pokazal sem mu na objektivu zapisano
številko: 10 m. Bil je nekoliko razočaran, da samo deset metrov. Bil je namreč
širokokotni objektiv.
Radovednost ga
je podžigala naprej. Hotel je vedeti, ali imam kaj fotografij. Pokazal sem mu
nekaj fotografij. Zavedal sem se, da moram biti previden in pokazati samo prvi
del. Nekje v sredi sem namreč imel nekaj fotografij vojakov, kako so nas
stražili pred cerkvijo v At Turu in še policijski oklepnik, ki je stal ob cesti
v Mari. To ni nič posebnega, a takim nadebudnim obmejnim organom bi lahko
škodovalo.
Vrtel sem
fotografije piramid in drugih znamenitosti, ki sem jih fotografiral. To je moža
postave očitno pomirilo. Bil je zadovoljen in mi je vrnil fotoaparat. Zahvalil
sem se mu – za težave, ki jih je naredil, in odšel naprej na izraelsko stran.
Tu se je začelo
čakanje. Obmejni delavci so bili zelo korektni, prijazni, a sila natančni.
Vpraševali so nas, pregledovali prtljago in kontrolirali potne dokumente. Šli
smo izredno počasi skozi vse preglede. Nekatere kovčke so obračali na vse
strani, da so točno videli in razpoznali, kaj je v njih. Tudi mojega so obrnili
vsaj na tri strani. Toda, ko jim je bilo jasno, kakšna je vsebina, so ga
pustili naprej. Nobenih težav ni bilo s fotoaparatom. Videli so ga in mi
naročili, da ga na meji ne smem uporabljati. To pomeni, da mejne in obmejne
objekte ne smem fotografirati. Obljubil sem jim in odšel naprej.
Nerodno je bilo
pri nekaterih romarjih, ker so zahtevali natančen pregled kovčka. Ne vem, kaj
jih je tako zanimalo ali zmotilo. Zdi se mi, da so bile sumljive plastenke
vode. Neka gospa je morala odpreti kovček, a je zaradi živčnosti in
presenečenja pozabila, kje ima ključek od ključavnice. To je bilo iskanja in
brskanja po vseh žepih, po torbici in še kje! Nič ni našla. Mlada judovska
uslužbenka pa je s plastičnimi rokavicami na rokah čakala, da bo pregledala
kovček. Ker je bila gospa vsa iz sebe, so ji pristopili na pomoč naši dobri
novomašniki in ji pomagali iskati ključek. Po dolgem iskanju so ga le našli v
kotu enega od žepov. Uslužbenka je pregledala kovček in ker ni našla nič sumljivega,
se je gospé lepo zahvalila in ji dejala, da sme naprej.
Zunaj pred
carino smo čakali na avtobuse, da nas čez mesto Eilat popeljejo do jordanske
meje. Upal sem, da na meji, ko bomo izstopili iz Izraela, ne bo več tolikih
težav. Res smo brez težav in hitro prestopili mejo. Peš smo jo mahnili proti
jordanski meji. Tam smo pri nekem okencu dobili male nalepkice, ki jih je potem
policist pri drugem okencu prilepil v potni list. Bil je precej nenatančen, saj
je lepil nalepke, kakor se mu je pač odprlo. Meni jo je nalepil kar na naslovno
stran.
Naslednji korak
je bila kontrola potnih listov. Rekli so, naj imamo odprte potne liste tam,
kjer je slika. Meni to ni bilo lahko, saj sem z eno roko držal fotoaparat, z
drugo pa vlekel za seboj kovček. Policist je bil zelo dobre volje. Vsakemu je
veselo vzkliknil: »Dobrodošel v Jordaniji!« Šlo je hitro naprej. Tudi jaz sem
hitro opravil, čeprav sem bil bolj neroden zaradi foto-prtljage. Prijazno se mi
je nasmehnil in nekaj pripomnil. Nisem ga razumel, a sem se mu prijazno
zahvalil in nasmejal. In tako smo bili brez vseh težav v Jordaniji.
Po nič kaj
gladki cesti smo vlekli svoje kovčke naprej do bližnjega parkirišča, kjer sta
nas čakala jordanska avtobusa. Vstopili smo in oddali prtljago. Šoferji so nam
povedali, da na sever ne moremo, ker je za notranji del države napovedana
snežna nevihta. Na to so nas opozarjale že Judinje. Morali smo prenočiti kar v
Akabi. Hitro so poiskali nadomestni hotel, kjer so nas bili pripravljeni na
hitro sprejeti. Pater Peter nam je dejal, da moramo počakati eno uro, pa bomo
lahko šli v hotel. Šoferja sta se odločila, da nam to uro zapolnita s krožno
vožnjo po mestu in ogledom le tega.
V našem avtobusu
smo imeli zelo vernega katoliškega kristjana za vodnika. Pripovedoval nam je
zgodbo iz svojega otroštva. Oče in mati sta bila zelo globoko verna, posebej
mati. Ker so se jima rojevale same deklice, sta se k Mariji obrnila s prošnjo,
da naj jima izprosi še enega fantiča. Mati je obljubila, da bo fantiča, če se
bo rodil, peljala v zahvalo na romanje v Jeruzalem in ga tam dala ostriči. In
res se jima je rodil krepek fantič, ki je bil naš vodnik. Bili smo navdušeni
nad njegovo zgodbo. Rekli smo mu, da naj kar z nami poroma v Jeruzalem. Pa se
je le prijazno nasmejal. Poučil nas je, da imamo na avtobusu vodo zastonj,
kolikor jo bomo potrebovali.
p. Branko Petauer
