Fatima – šola darovanja trpljenja in žrtev

Pri drugem prikazanju, poleti 1916, je angel povabil pastirčke: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve! Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjene grešnikov. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.« Ko jim je angel pri tretjem prikazanju podelil mistično obhajilo, je dejal: »Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.«

Že pri prvem obisku, 13. maja 1917, je Marija v obliki vprašanja prosila pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Ko je najstarejša vidkinja Lucija v imenu vseh pritrdilno odgovorila, je Marija dejala: »Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Res trije fatimski otroci niso več imeli mirnega brezskrbnega pastirskega življenja. Kdor je bral kakšno od knjižic, ki popisujejo življenje teh otrok, je lahko ugotovil, koliko križev jih je doletelo in kako so jih z Božjo pomočjo znali darovati za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za njihove grehe. Tudi sami so si nalagali prostovoljne žrtve. Najstarejšo vidkinjo Lucijo, ki je najbolj trpela, je Marija pri drugem prikazanju potolažila z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Lahko si mislimo, koliko so ti otroci pri sedmih, devetih in desetih letih trpeli, ko jih je 13. avgusta 1917 ugrabil prostozidarski župan in jih za dva dni zaprl. Vse trpljenje so darovali zlasti kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.

Marija je pri tretjem prikazanju pastirčke povabila: »Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, jih je Božja Mati spodbudila k molitvi in žrtvovanju z besedami: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.« K sprejemanju trpljenja in izvrševanju žrtev so pastirčke spodbujale tudi zadnje Marijine besede pri šestem prikazanju 13. oktobra 1917: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija o svojem trpljenju takole poroča: »Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil. Umaknila sem se v svojo sobo in ječala: ‚Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.‘«

Kako goreči so bili pastirčki pri reševanju grešnikov za nebesa, kažeta naslednja dva primera. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita je beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali takšnega, ki je bil bolj grenak, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev.

Ko so se igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se igrali na ulici.

Vsi se srečujemo z različnim trpljenjem. Trpljenje je bilo, je in bo do konca časov glavni problem človeštva. Ne moremo ga popolnoma odpraviti, lahko ga lajšamo. Predvsem je pomembno, da ga osmislimo, kakor so ga v Marijini šoli osmislili preprosti fatimski pastirčki. Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Posnemamo Mater Marijo, ki je svoje trpljenje pridruževala Kristusovemu trpljenju in tako postala vzornica vseh, ki se darujejo. Če svoje trpljenje pridružujemo Marijinemu in Jezusovemu trpljenju ter ga tako z ljubeznijo darujemo, dobi veliko odrešenjsko vrednost. Kakor fatimski pastirčki tudi mi lahko rešujemo ljudi za večno življenje pri Bogu.

An

Končna zmaga brezmadežnega Marijinega Srca

Poznavalci Fatime mislijo, da je posvetitev leta 1984 omogočila, da je v Sovjetski zvezi leta 1985 postal generalni sekretar komunistične partije Mihail Gorbačov, ki je leta 1988 postal tudi nominalni šef države. Z njim se je začel razkroj komunizma in decembra 1991 tudi razpad Sovjetske zveze.

Nekateri še danes mislijo, da posvetitev ni bila izvršena tako, kakor bi morala biti, ker se niso priključili vsi škofje po svetu. Kot odgovor na to je leirijsko–fatimski škof Alberto med slovesnostmi 13. maja leta 1990 izjavil: »Vse nas nagiba k misli, da je posvetitev, ki jo je prosila naša Gospa, opravljena. Ne nadlegujmo več svetega očeta, ki je storil vse, kar mu je bilo mogoče storiti. In smemo misliti, da je vse, kar se je presenetljivo zgodilo v vzhodni in srednje vzhodni Evropi, mogoče pripisovati posredovanju naše Gospe.«

Rusiji je po Marijinem posredovanju spreobrnjenje zagotovljeno, čas spreobrnjenja pa je odvisen od prizadevanja Rusije same in od molitev in žrtev ter od spreobrnjenja vsega sveta. Spreobrnjenje in novo življenje ni nekaj avtomatičnega, ampak zahteva osebno sodelovanje vsakega posameznika. Posvetitev Rusije je bila le prvi korak k popolnemu spreobrnjenju.

Na zakasnelo posvetitev Rusije ni bila navezana obljuba, da se bo zaradi nje Rusija takoj ali kmalu spreobrnila. Z novim stanjem po padcu komunizma v Rusiji je bila Rusiji in drugim socialističnim državam dana možnost, da se rešijo razkristjanjevanja in se vrnejo k Bogu.

Da se bosta Rusija in z njo tudi Zahod popolnoma spreobrnila, je potrebna oživitev pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednega življenja po evangeliju. Potem se bo spolnilo, kar je Marija napovedala na koncu 3. prikazanja, 13. julija 1917: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago (…) in svetu bo dano nekaj časa miru.«

p. Anton

Fatima, močno navzoči in ljubeči Bog

Bog je povsod navzoč, a ne povsod enako močno. Njegovo navzočnost sprejemamo z vero. Vendar je v nas težnja, da bi Boga doživljali z vsem svojim bitjem. Znan je stavek sv. Avguština: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.«

Pri fatimskih pastirčkih je šlo za izredno Božjo navzočnost. Ni pomembno samo tisto, kar so videli in slišali, ampak tudi tisto, kar so do globin svojih bitij občutili. Bog se jim je na izreden način približal in po njih nam vsem oznanil, da biva in nas ljubi. Ta izredna Božja navzočnost je pri fatimskih dogodkih zelo pomembna in jo običajno premalo upoštevamo.

Že leta 1916, ko se je Luciji, Frančišku in Jacinti trikrat prikazal angel miru, spomladi, poleti in jeseni, so ti preprosti otroci posebno močno doživeli Božjo navzočnost. Lucija pripoveduje, kako je bilo po prvem prikazanju:

»Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil [angel], in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še zmeraj zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.«

Po drugem angelovem prikazanju so pastirčki s pomočjo angelovih besed »mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen«.

Kako so pri tretjem srečanju z angelom in po njegovem odhodu fatimski otroci doživljali Božjo navzočnost, povedo naslednje Lucijine besede:

»Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute.«

Božjo navzočnost so vidci občutili tudi ob prikazovanjih Matere Božje leta 1917. Na zunaj se je razodevala v neizmerni svetlobi, ki so jo pastirčki videli in občutili, še preden so videli Marijo. Še bolj so se srečali z njo ob koncu prikazanja. O tej luči pravi Lucija v zvezi s prvim prikazanjem 13. maja 1917:

Marija je »razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali: 'Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.'«

Marija je na koncu drugega prikazanja »razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne luči in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo.«

Kako močno so pastirčki doživljali Božjo navzočnost, kažejo tudi posamezne izjave. Po tretjem Marijinem prikazanju je Frančišek rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti!«

Na podlagi izjav Lucije in Frančiška lahko vsaj nekoliko doumemo, kako silno je bilo pri fatimskih pastirčkih doživetje navzočega Boga. Tega nikakor ne morejo z besedami opisati.

Tudi v Svetem pismu imamo veliko primerov izredne Božje navzočnosti. Sveto pismo je knjiga navzočnosti in delovanja Boga sredi njegovega ljudstva. Močno Božjo navzočnost je doživljal Mojzes. Spomnimo se na njegovo srečanje z Bogom v gorečem grmu in na gori Sinaj. Intenzivno so doživljali Boga zlasti preroki. Brez teh doživetij ne bi bilo Svetega pisma.

Vrhunec Božje navzočnosti in delovanja imamo v Jezusu Kristusu, v katerem Bog ni bil samo navzoč in dejaven, ampak je bil Kristus sam pravi Bog in pravi človek. V njem sta bila na edinstven način navzoča in dejavna Bog Oče in Sveti Duh. Če se spomnimo Jezusovega javnega delovanja, bomo morali priznati, kako zelo je Jezusova čudovita osebnost pritegovala ljudi in kako je bilo srečanje z njim napolnjeno z Božjo navzočnostjo.

Zanimiva je primerjava z lučjo, ki jo omenjajo fatimski pastirčki. Že prerok Izaija je napovedal Odrešenika kot veliko luč. Njegovo misel je ponovil evangelist Matej: »Ljudstvo, ki je prebivalo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala luč« (Mt 4,16). Kristus je bil »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). On je »luč v razodetje poganom« (Lk 2,32). O sebi je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12).

Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« Bog je Mojzesu odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Gospod (...) Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.« Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,18–23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.

Kljub globokemu doživljanju Boga, ki je prihranjeno posameznim izbrancem, velja ugotovitev evangelista Janeza: »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18). Bog ostaja največja skrivnost; o njem lahko samo jecljamo. Pravo gledanje Boga in njegovega veličastva je prihranjeno za prihodnje življenje po smrti. Jezus ob nevernem in nato vernem Tomažu pravi: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!«

p. Anton

Jacintini modri izreki - Krščanske kreposti

Moja botra, ne vdajajte se razkošju, bežite pred bogastvom. Ljubite sveto uboštvo in molk.

Zelo si prizadevajte za krepost ljubezni tudi do hudobnih.

Ne govorite slabo o nikomer in bežite pred tistim, ki slabo govori.

Bodite zelo potrpežljivi, kajti potrpljenje nas vodi v nebesa.

Sveta pokora je zakrament usmiljenja. Zato se je treba približati spovednici z zaupanjem in veseljem. Brez spovedi ni zveličanja.

Božja Mati hoče več devic, ki bi se navezale nanjo z zaobljubo čistosti.

Jaz bi šla zelo rada v samostan, še rajši pa grem v nebesa.

Za redovnico je potrebno, da je zelo čista na duši in na telesu.[1]

Kdor ne spolni obljub, ki jih je napravil naši Gospe, ne bo nikoli imel sreče pri svojih stvareh in opravilih.

Zdravniki nimajo razsvetljenja za zdravljenje bolezni, ker ne ljubijo Boga.«

»Kdo te je vse to naučil?« jo je vprašala mati Godinho.

»Naša Gospa. Nekaj pa sama premišljujem. Zelo rada razmišljam.«

p. Anton

---

[1] Botra jo je vprašala: »Pa ti veš, kaj se pravi biti čista?«

'Seveda vem. Biti čista na telesu pomeni gojiti krepost čistosti. Biti čista na duši pomeni izogibati se greha: ne gledati tega, kar se ne sme gledati, ne krasti, nikoli lagati in govoriti vselej resnico, četudi bi bilo težko.'