Posvetitev škofij in župnij Marijinemu Srcu

Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve in obnavljanje posvetitev narodov, škofij, župnij, stanov, družin in posameznikov. Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje kot prvi na svetu posvetili brezmadežnemu Marijinemu Srcu svojo domovino.

Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Portugalski škofje so s posvetitvijo svoje domovine to rešili druge svetovne vojne in komunizma.

Aprila 1943 je papež prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo brezmadežno Marijino Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije ali svoj narod.

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici, po temeljiti pripravi z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način, posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu 30. maja leta 1943. Ob koncu leta 1942 je v pastirskem pismu povabil vernike: »Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.«

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev izpovedali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Posvetitvi je sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih odnosov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev.

Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev vsako leto obnavljamo. Sicer pa posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu. Le škoda, da ni večje udeležbe vernikov.

Ob 25-letnici naše samostojnosti, leta 2016, so se Marijinemu in Jezusovemu Srcu, po pripravi s petimi prvimi sobotami, izročili in posvetili Marijinemu in Jezusovemu Srcu številni posamezniki. Ob navzočnosti Marije romarice so župniki izročili in posvetili svoje župnije, škofje škofije, vsi škofje pa 24. junija v ljubljanski stolnici slovensko domovino.

p. Anton

Mašna daritev te usmerja v ljubezen do bližnjega

Predragi moj prijatelj, kdor hodi k sveti maši, mora rasti v ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega sem postavil ob ljubezen do Boga, ko sem učil, da je ljubezen do bližnjega podobna ljubezni do Boga. Samo za Boga velja, da ga je treba ljubiti z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Samo on je tvoje središče, samo on je na prvem mestu. Merilo ljubezni do bližnjega pa je ljubezen do sebe. Kakor sebi želiš dobro, tako moraš dobro želeti bližnjemu. Kakor si do sebe prizanesljiv, tako moraš biti prizanesljiv do vsakega človeka. Kakor želiš, da bi bili drugi do tebe usmiljeni, tako moraš biti ti do njih usmiljen. Kakor ne želiš, da bi te drugi obsojali, tako ti ne smeš obsojati drugih.

V svojem javnem delovanju sem zelo naglašal ljubezen do bližnjega. Kako ga je treba ljubiti, sem ti najbolj prepričljivo pokazal s svojim zgledom. Vsak moj odnos do ljudi je bil prežet z ljubeznijo. Nastopal sem kot brat vsakemu človeku. Posebej sem se zavzemal za tiste, ki so najbolj potrebovali mojo pomoč. Da bi ljudem pomagal, sem delal čudeže. Tolažil sem žalostne in spodbujal omahujoče. Otroci, ubogi, bolniki in grešniki so bili moji posebni ljubljenci. Nikogar nisem izključeval iz svoje ljubezni, saj sem dejal: Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.

Predragi Gospod, tvoj nauk in tvoj zgled je čudovit, posebej o nesebični ljubezni do bližnjega in celo do sovražnikov. Krščansko življenje je resno prizadevanje za medsebojno ljubezen, ali pa ga ni. Le takšno življenje lahko pri evharističnem slavju doživi svoj polni razcvet. Zato je razumljivo, zakaj si ti tako naglašal spravo z bratom pred daritvijo. Pomagaj mi, da bom v ljubezni do bližnjega vsak dan bolj napredoval. Zlasti naj rastem v ljubezni do najbolj ubogih, saj si se tudi ti v tem zelo odlikoval.

Mesečno molitveno srečanje za člane Bernardove družine

Cistercijani vabimo člane Bernardove družine na mesečno molitveno srečanje, ki bo v opatovi kapeli v Stični v nedeljo, 13. novembra ob 14.30.

Bog povrni in lep pozdrav!                p. Anton Nadrah

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (19) Posvetitev Rusije Marijinemu Srcu

Dne 13. julija 1917 je Marija napovedala, da bo za preprečitev druge svetovne vojne in nekaterih drugih nesreč prišla prosit za posvetitev Rusije. Napovedano prošnjo je izrekla Luciji v videnju v samostanski kapeli v Tuyu, v četrtek, 13. junija 1929, pred polnočjo, z besedami: »Prišel je trenutek, ko Gospod prosi, naj sveti oče skupaj z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu, in obljublja, da jo bo s tem rešil. Veliko je duš, ki jih Božja pravičnost obsoja zaradi grehov, storjenih zoper mene. Prihajam prosit za zadoščevanje. Žrtvuj se po tem namenu in moli.«

Marija je ob tej priložnosti dopolnila napoved iz leta 1917 z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež skupaj z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog rešil Rusijo.

Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev obstajala v spreobrnjenju Rusije, v njeni rešitvi brezbožnega komunizma in preganjanja. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Lucija si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Dne 18. maja 1936 je pisala svojemu spovedniku patru Gonsalvesu, da ji je hudo, da se posvetitev Rusije še ni izvedla: »Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je: ‘Ker želim, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje brezmadežnega Marijinega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’ – ‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ – ‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo opravil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo brezmadežno Marijino Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’«

Domači škof je leta 1937 pisal papežu Piju XI.: Sestra Lucija »me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja, da bo končano preganjanje v Rusiji, če bo Vaša svetost blagovolila opraviti in bo naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije.«

Papež Pij XII. je leta 1942 posvetil Cerkev in svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu in pri tem na zakrit način omenil Rusijo. Ker papež posvetitve Rusije ni opravil skupaj z vsemi škofi sveta, Marijina in Jezusova želja o posvetitvi Rusije še ni bila izpolnjena. Sestra Lucija je 28. februarja 1943 pisala svojemu škofu: »Dobri Bog mi je že pokazal svoje zadovoljstvo zaradi dejanja svetega očeta in raznih škofov, čeprav je z ozirom na njegovo željo še nepopolno. V zameno obljublja, da bo vojne kmalu konec. Spreobrnitve Rusije pa še ne bo.«

Isti papež je 7. julija 1952 ob ponovni posvetitvi Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu prvič z izrecnim imenovanjem izročil in posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu »na prav poseben način vse narode Rusije«. Zanimanje za vero je po tem letu v Rusiji začelo naraščati, zlasti med rusko mladino, kar je komunistične oblastnike zelo vznemirjalo.

Dne 13. maja 1981, na obletnico, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi, je na papeža streljal turški terorist Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil. Papež je kakor po čudežu ostal pri življenju. Ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Po operaciji so papežu prebrali besede sporočila fatimske Gospe, da bo moral sveti oče veliko trpeti. Papež je sklenil, da se bo ob 65–letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev.

V Fatimi je sveti oče 13. maja 1982, v duhovni edinosti s škofi vsega sveta, obnovil dejanje posvetitve. Papeškemu nunciju je sestra Lucija leta 1983 pojasnila, da posvetitev Rusije še ni bila izvršena, ker Rusija ni bila izrecno imenovana in škofje niso opravili v svojih stolnicah javne in slovesne posvetitve Rusije.

Papež je s posebnim pismom prosil škofe vsega sveta, naj 25. marca 1984 z njim molijo posvetitveno molitev. Tega dne je na Trgu sv. Petra ob navzočnosti dvesto tisoč romarjev kleče pred originalnim kipom fatimske Marije zmolil posvetitveno molitev, med katero je dodal besede: »Posebno razsvetli ljudstvo, čigar posvetitev in izročitev od nas pričakuješ.« Sestra Lucija je potrdila veljavnost posvetitve z besedami: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!«

p. Anton

Spoštovani opat Mauro Giuseppe Lepori! (Pozdrav stiške faranke ob obisku generalnega opata)

Dobrodošli v Stični, dobrodošli v našem kraju, dobrodošli na tem svetem mestu. 880 let je minilo od uradno zapisanega besedila, da se je tudi tu začela oznanjati Božja beseda, beseda odpuščanja, beseda usmiljenja, beseda ljubezni. Menda cistercijani izberete svoja zemeljska bivališča tam, kjer šumi tišina, kjer poje narava, kjer življenje zeleni in brsti. Tako ste pred mnogo, mnogo leti našli čudovit kraj med grički, obdan s travniki in gozdovi. Prišli ste in ostali v Stični.

Vse na zemlji ima svoj namen, vsaka bolezen zelišče, ki jo pozdravi, in vsaka oseba svoje poslanstvo. Mnogo življenj je živelo na tem kraju. Mnogo življenj je molilo, bralo in delalo. Mnogo življenj je verovalo, upalo in ljubilo. Danes lahko občutimo in občudujemo sadove njihovega truda in veselja, strahu in poguma, dajanja in prejemanja, odpuščanja in umiranja v večno življenje.

Gospod nam pravi: »Vsi moji studenci so v tebi.« Zavedajmo se, da je Gospod posadil v vsakega izmed nas vir Življenja, tudi vate in tudi vame. Zavedajmo se dolžnosti in odgovornosti prejetih talentov, da z njimi tudi mi danes ustvarjamo bogato zgodovino.

Spoštovani opat Mauro Giuseppe Lepori, sreča je v srečanju, zato vam prisrčna hvala, da smo se lahko skupaj z vami srečali pri sveti maši v naši baziliki. Gospod nam po vas prinaša svoj mir in blagoslov. Naj Gospod vsem nam na tem svetem kraju obuja vero, krepi upanje in vnema ljubezen, da bomo znali živeti to življenje z vsem, kar smo, z vsemi svojimi mislimi, besedami in dejanji, da bomo znali v celoti sprejemati in živeti Božjo besedo.

Želimo vam zdravja in veselja. Naj vas Bog vsak dan obilo blagoslavlja!

Metka Valič

Nagovor generalnega opata 18. septembra v baziliki v Stični 3

3. Marija in Janez se zato sprejmeta od Jezusa kot poslušna učenca, katerima Jezus lahko zaupa vse. V njima je velika bolečina, a vendar je v njima tudi globoka vera. Marija dobi vse od Sina in s Sinom tudi vse izgubi. Izgubi sicer z bolečino, toda z globoko vero. Maria veruje v ljubezen, kakor kasneje Janez sam zapiše: »Mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas« (1 Jn 4,16). Marija trpi in veruje ter zato upa. Je zvesta učenka, ki zaupa in pričakuje svojega ženina. Živi svoje bolečine v globokem upanju na vstajenje. Ona ve, da Bog nikoli ne vzame, ne da bi potem še več podaril. Ona ve, da se Bog ne odtegne, ne da bi se potem še bolj podaril.

Janez te vere in tega upanja še nima. A v Mariji mu Jezus ponudi Marijino vero, Marijino upanje in Marijino ljubezen. Materina vera, upanje in ljubezen, rojevajo vero, upanje in ljubezen otrok. Dar ljubljene učenke je tudi nam dan zato, da nas njeno materinstvo naredi še bolj za učence. Še bolj poslušne, bolj ponižne, bolj pozorne, da bi lahko slišali in videli Gospoda. Torej, da bi bili še bolj odprti za tisto izbranost, ki jo je Gospod določil za vsakega izmed nas.

Tako Marijina bolečina postane za nas porodna bolečina, ki nas naredi za sinove in hčere Boga; ki nas naredi za učence, ne le Jezusa, ampak tudi kakor Jezusa, kar smo slišali v drugem berilu: »čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, ki so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja« (Heb 5,8–9).

Čudež, ki ga je Jezus storil na križu, je bil v preoblikovanju Marine žalosti zaradi smrti Sina, v bolečino poroda, po kateri Sveti Duh preoblikuje Jezusove učence v Očetove sinovi in Očetove hčere. Marija je Žalostna Mati, ker je mati, ki rojeva nas, Kristusove učence, v Božje otroke. Marija trpi. A trpi z veseljem in trpi z ljubeznijo. Trpi, da bi nas rodila za polno veselje Božjih otrok v Kristusu po Svetem Duhu.

Fr. Mauro Giuseppe Lepori OCist

generalni opat cistercijanov