MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj smo napredovali le za tri zrna. Tudi za to moramo biti hvaležni tistim, ki so ta zrna napolnili z molitvijo, da so postala zlata. Bog jih bo gotovo upošteval in bodo obrodila bogate sadove duhovnih poklicev in zvestobe že poklicanih. Leto Božjega usmiljenja je tudi leto duhovnih poklicev. Bog kliče ljudi v svojo službo, kajti žetev je velika, delavcev pa malo. Tudi Mati Marija, mati duhovnih poklicev, nam bo v času od maja do oktobra bolj blizu in bo marsikoga nagovorila, naj se bolj približa Bogu. Naj bi obe milostni dogajanji v Cerkvi na Slovenskem prebudili nove duhovne poklice in okrepili gorečnost že poklicanih. Marija, Mati usmiljenja, naj se usmili slovenskega naroda in v njem prebudi in poglobi vero, upanje in ljubezen do Boga ter ljubezen do bližnjega in redno molitev in poglobljeno molitev.

Tvoja vera te je rešila

Neka žena je »že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: 'Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.' In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. (…) Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!'« (Mr 5,25–34).

Žena je z nekim strahom in hkrati z velikim zaupanjem prišla k Jezusu. Strah je bil v njej zato, ker je bila obredno nečista in ne bi smela priti v družbo ljudi. Zato ni Jezusa z besedami prosila za ozdravljenje, ampak se ga je samo dotaknila. Ni Jezusova obleka ozdravila bolnice, ampak Jezus sam. Pri tem je upošteval ženino vero in zaupanje: »Hči, tvoja vera te je rešila.«

Jezus je naš rešitelj. Od nas pričakuje, da se z brezpogojnim zaupanjem obračamo nanj. Takšnega zaupanja nam pogosto manjka. Zato nam je Jezus sam hotel priskočiti na pomoč. Leta 1931 se je prikazal poljski redovnici sv. Favstini Kowalski in ji naročil, naj ga naslika, kakor ga je videla. Spodaj na podobi naj poskrbi za napis: Jezus, vate zaupam. Pogled na podobo usmiljenega Jezusa z napisom naj bi kristjana spomnil, da mora vedno zaupati v Jezusa, čeprav se zdi položaj še tako brezizhoden.

Sestra Favstina je poskrbela, da je slikar naslikal Jezusovo podobo. Milostna podoba usmiljenega Jezusa je danes v kapeli sester Božje Matere usmiljenja v Krakovu. Upodobitve te podobe pa so razširjene po vsem svetu. Podoba predstavlja od mrtvih vstalega Kristusa, z ranami na rokah, nogah in na srcu. Dva pramena žarkov iz prebodenega Jezusovega srca nakazujeta Svetega Duha in vse milosti, ki izhajajo iz Jezusove velikonočne skrivnosti. Sv. Janez v svojem evangeliju govori o krvi in vodi, ki sta pritekli iz Jezusove prebodene strani (prim. Jn 19,34). Podoba nam razodeva veliko Božje usmiljenje, ki ga je deležen tisti, ki neomajno zaupa v Jezusa Kristusa. Češčenje te podobe temelji na zaupni molitvi, povezani z dobrimi deli. Jezus je obljubil častilcem te podobe velik napredek na poti krščanske popolnosti, milost srečne smrti ter vse druge milosti in tudi časne dobrine, če je vse to skladno z Božjo voljo.

Jezus je sv. Favstini dejal: »V stari zavezi sem k svojemu ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce.« »Žgejo me plameni usmiljenja, želim jih izlivati na človeške duše. O kakšno bolečino mi povzročajo, če jih nočejo sprejeti. (…) Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.«

p. Anton

Kakor si veroval, naj se ti zgodi!

Evangelist Matej poroča o Jezusovem ozdravljenju stotnikovega služabnika takole: »Ko je (Jezus) prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: 'Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.' Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' Stotnik pa mu je odgovoril: 'Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.' Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!' (…) Stotniku pa je Jezus rekel: 'Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro« (Mt 8,5–13).

Pri poganskem stotniku lahko občudujemo njegovo usmiljeno ljubezen do hromega služabnika. Če je bil takšne ljubezni zmožen pogan, jo moramo tem bolj gojiti mi kristjani. Okrog nas je polno ljudi v različnih stiskah, še bolj duhovnih kakor materialnih. Pri pomoči ne bomo ravnali samo iz človeškega usmiljenja. Kristjan v bližnjem gleda Jezusa in mu pomaga. Mati Terezija je dejala: »Ubogi so veliki ljudje! Moramo jih ljubiti, ne iz občutka usmiljenja do njih. Ljubiti jih moramo zato, ker je Jezus v žalostni preobleki v ubogih. Naši bratje in sestre so. Naši ljudje so. Tisti gobavci, tisti umirajoči, lačni, nagi. Oni so Jezus!«

Vrnimo se k stotniku. Kljub temu, da je bil pogan in zato ni imel veliko zveze z Judi, je zvedel, da Jezus ozdravlja bolnike. Zato se je pogumno obrnil nanj. V stotnikovih besedah »samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« je izraženo njegovo zaupanje, da bo Jezus res pomagal.

Vsi sveti kristjani so imeli veliko zaupanje v Jezusa. Mati Terezija je dejala: »Jezus terja od mene samo to, da se zanesem nanj; kajti samo vanj popolnoma zaupam; njemu se izročam brez pridržka.« Jezus je sv. Favstini Kowalski razodel: »Najljubši mi je tisti, ki trdno veruje v mojo dobroto in mi popolnoma zaupa. Podarjam mu svoje zaupanje in mu dajem vse, za kar me prosi.«

Posebna stotnikova krepost je ponižnost. Ni se imel za vrednega, da bi Jezus prišel na njegov dom. Ponižnost in zaupanje v Boga sta kakor dve sestri, ki vedno živita v prijateljstvu. Čim bolj je kdo na pravi način ponižen, tem lažje se v popolnem zaupanju dvigne k Bogu. Bog sam ga dvigne k sebi in usliši njegove prošnje. Jezus je pohvalil stotnikovo veliko zaupanje, zato je na daljavo ozdravil njegovega služabnika: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!«

S svojo zaupno vero se odpiramo Božjemu usmiljenju. Sv. Favstina Kowalska je zapisala Jezusove besede: »Moja hči, ali sodiš, da si dovolj napisala o mojem usmiljenju? To, kar si napisala, je komaj kapljica v primerjavi z oceanom. Sem sama ljubezen in usmiljenje; ni stiske, ki bi se mogla meriti z mojim usmiljenjem. Nobena stiska ga ne more izčrpati, ker se v trenutku podelitve moje usmiljenje poveča. Kdor zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečen, kajti jaz sam skrbim zanj.«

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (4) Če hočeš, me moreš očistiti

Jezusova molitev in delovanje razodevata neomajno zaupanje v nebeškega Očeta. Ko je svojim učencem oznanjal, kako je Bog dober in kako jih ljubi, ko je čudežno ozdravljal bolnike in delal druge čudeže ter izganjal hudobne duhove, je v ljudeh raslo zaupanje v Jezusa. On je ozdravil veliko posameznih bolnikov. Večina je pokazala veliko zaupanje, da jih bo Jezus ozdravil. Nanj so se večinoma obračali v obliki prošnje. Poglejmo, kako je Gospod ozdravil gobavca. Evangelist Marko o čudežu takole poroča:

»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: 'Če hočeš, me moreš očistiti.' Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!' Gobe so takoj izginile in bil je očiščen« (Mr 1,40–42).

Vživimo se v tega gobavca. Prijela se ga je neozdravljiva gobavost, ki je bila velika nadloga starega časa. Poseben bacil prizadene kožo, sluznico in živce. Bolezen se najprej pojavi v obliki lišajev na obrazu, na rokah in nogah. Nato nastanejo boleče otekline, ki se odpirajo in izcejajo gnoj. Postopoma odmrejo roke in noge. Gobavec je obsojen na počasno umiranje. Judje so imeli gobavca za živega mrliča. Bil je tudi obredno nečist, zato so se ga morali vsi izogibati.

Za našega gobavca je bil Jezus edino upanje. Veliko je že slišal o njegovi ljubezni do bolnikov in o njegovih čudežnih ozdravljenjih. Zato se mu je z vsem zaupanjem približal: »Če hočeš, me moreš očistiti.« S tem je pokazal zaupno vero, katere pomen je Jezus vedno znova naglašal. S to vero se je odprl Odrešenikovemu delovanju. Marko je zapisal, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Jezus ga je ozdravil z dotikom in z besedami: »Hočem, bodi očiščen!« S tem je bil ozdravljen gob in obredno očiščen, da ni več veljal za nečistega. Moral se je še pokazati duhovniku, ki je potrdil njegovo ozdravljenje in ga sprejel v versko občestvo.

Na poseben način se Jezus danes človeka usmili in ga očisti pri sveti spovedi. Jezus je sv. Favstini Kowalski v posebnem razodetju naročil: »Piši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem, kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži, ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež Božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo in čeprav bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev in bi bilo že vse izgubljeno – po Božje ni tako. Čudež Božjega usmiljenja to dušo popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabijo tega čudeža Božjega usmiljenja, zaman boste klicali, ker bo prepozno.«

Pomen in veličino čistega srca lepo naglaša arški župnik sv. Janez Marija Vianney:

»Nič ni lepšega kakor čista duša. Če bi to razumeli, ne bi hoteli izgubiti čistosti. Čista duša je nenavezana na materialno, na zemeljske stvari in nase (…) Čistost prihaja iz nebes: moramo si jo izprositi od Boga. Če bomo zanjo prosili, jo bomo prejeli. Zelo se moramo varovati, da je ne izgubimo. Svoje srce moramo zapreti napuhu, čutnosti in vsem drugim strastem, kakor zapiramo vrata in okna, da nihče ne more noter.«

Kadar našo dušo omadežuje greh in kadar stojimo pred spovednico, prosimo Gospoda: »Če hočeš, me moreš očistiti.«

Sporočila Device Marije

Devica Marija se je trem fatimskim pastirčkom leta 1917 prikazala šestkrat. Pozneje se je še nekajkrat prikazala Luciji. Tu bodo navedena le bistvena sporočila in naročila.

Pri prvem prikazanju, 13. maja, jih je vprašala:

»Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot priprošnjo za spreobrnjenje grešnikov?«

Lucija je odgovorila: »Da, hočemo.«

Tedaj je rekla Božja Mati:

»Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Pri drugem prikazanju, 13. junija, je Marija obljubila, da bo Frančiška in Jacinto kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je rekla:

»Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija, je Marija naročila:

»Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: 'O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.'«

Nato je razodela tri dele fatimske skrivnosti, na koncu pa je dodala prošnjo, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca. Prvi in drugi del skrivnosti je Cerkev razodela leta 1942, tretji del pa šele leta 2000.

Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta, je Marija naročila.

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pri šestem in zadnjem prikazanju, 13. oktobra, je Marija Luciji rekla:

»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Bolj žalostna je rekla:

»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Velika množica od petdeset do sedemdeset tisoč ljudi je tedaj videla znameniti sončni čudež, ki ga je Marija pastirčkom do dneva in ure natančno napovedala že tri mesece prej kot potrdilo pristnosti fatimskih dogodkov.

V zavodu sester dorotejk Vilar pri mestu Porto na severu Portugalske je Marija 26. avgusta 1923 Luciji priporočila molitev in žrtve za grešnike, da se ne bodo pogubili.

Ko je bila v Španiji, v mestu Pontevedra, pri sestrah dorotejkah v postulatu, se ji je ponoči, 10. decembra 1925, prikazala Marija z Detetom, ji pokazala svoje s trnjem obdano srce in ji dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot.

V samostanski kapeli v Tuyu v Španiji je Marija 13. junija 1929 sporočila, da Bog »prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo« Marijinemu brezmadežnemu Srcu, in »obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil«.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI PRIPRAVIMO SE NA MARIJIN OBISK (2) Sporočila angela miru

Angel miru se je leta 1916 trikrat prikazal trem fatimskim pastirčkom, takrat devetletni Luciji dos Santos, osemletnemu bratrancu Frančišku in njegovi šestletni sestrici Jacinti. Prikazovanja in naročila angela so pripravljala pastirčke na Marijina prikazovanja leta 1917.

Spomladi leta 1916 se je Božji poslanec predstavil kot angel miru in povabil otroke k molitvi. Nato je pokleknil na zemljo in se s čelom dotaknil tal ter trikrat molil, otroci pa za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.

Preden se je poslovil, je naročil: »Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Otroci so dolgo na kolenih in sklonjeni ponavljali to molitev.

Drugič se je isti angel prikazal sredi poletja in je naročil: »Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel pojasnil: »Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov […] Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroci so doumeli vrednost žrtve, kajti po njej Bog spreobrača grešnike. Od tega trenutka dalje so za spreobrnjenje grešnikov darovali Bogu vse, kar jih je bolelo.

V jeseni istega leta se je angel miru tretjič prikazal. V roki je imel kelih in nad njih hostijo, od katere je kapljalo nekaj kapelj krvi. Pustil je kelih in hostijo viseti v zraku, se vrgel na tla in trikrat ponovil molitev:

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,

molim te iz dna srca

in ti darujem predragoceno telo in kri,

dušo in božanstvo Jezusa Kristusa,

navzočega v vseh tabernakljih sveta,

v zadoščenje za žalitve,

bogoskrunstva in brezbrižnosti,

s katerimi ga žalijo ljudje.

Po neskončnem zasluženju

presvetega Srca Jezusovega

in brezmadežnega Srca Marijinega

te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Lucija je pozneje zapisala: »Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila.«

Prikazovanja angela miru so pastirčkom zelo pomagala, da so bili dobro pripravljeni na Marijina prikazovanja leta 1917. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, živeli so v Božji navzočnosti in se varovali greha.