FATIMA – STOLETNICI NAPROTI PRIPRAVIMO SE NA MARIJIN OBISK (2) Sporočila angela miru

Angel miru se je leta 1916 trikrat prikazal trem fatimskim pastirčkom, takrat devetletni Luciji dos Santos, osemletnemu bratrancu Frančišku in njegovi šestletni sestrici Jacinti. Prikazovanja in naročila angela so pripravljala pastirčke na Marijina prikazovanja leta 1917.

Spomladi leta 1916 se je Božji poslanec predstavil kot angel miru in povabil otroke k molitvi. Nato je pokleknil na zemljo in se s čelom dotaknil tal ter trikrat molil, otroci pa za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.

Preden se je poslovil, je naročil: »Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Otroci so dolgo na kolenih in sklonjeni ponavljali to molitev.

Drugič se je isti angel prikazal sredi poletja in je naročil: »Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel pojasnil: »Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov […] Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroci so doumeli vrednost žrtve, kajti po njej Bog spreobrača grešnike. Od tega trenutka dalje so za spreobrnjenje grešnikov darovali Bogu vse, kar jih je bolelo.

V jeseni istega leta se je angel miru tretjič prikazal. V roki je imel kelih in nad njih hostijo, od katere je kapljalo nekaj kapelj krvi. Pustil je kelih in hostijo viseti v zraku, se vrgel na tla in trikrat ponovil molitev:

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,

molim te iz dna srca

in ti darujem predragoceno telo in kri,

dušo in božanstvo Jezusa Kristusa,

navzočega v vseh tabernakljih sveta,

v zadoščenje za žalitve,

bogoskrunstva in brezbrižnosti,

s katerimi ga žalijo ljudje.

Po neskončnem zasluženju

presvetega Srca Jezusovega

in brezmadežnega Srca Marijinega

te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Lucija je pozneje zapisala: »Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila.«

Prikazovanja angela miru so pastirčkom zelo pomagala, da so bili dobro pripravljeni na Marijina prikazovanja leta 1917. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, živeli so v Božji navzočnosti in se varovali greha.

Šopek Materi Mariji

Msgr. Delmas, škof v Angersu, je bil V LURDU DELEŽEN 68. ČUDEŽA, ki je bil javno objavljen v nedeljo, 27. marca 2011. Njegov tajnik Sergij François poroča:

»Po kirurškem posegu v juniju leta 1997 je bila moja leva noga skoraj paralizirana … Nikoli nisem prosil Marije pomoči zase, ampak sem vedno molil za druge bolnike.

Vse se je pričelo 12. aprila 2002 v popoldanskem času. Nahajal sem se v cerkvi sv. Bernardke pred votlino, da bi prejel zakrament bolniškega maziljenja. Ob koncu obreda se je mladi gospe ob meni pričelo kolcati. Kot svojo hčerko sem jo prijel za roke, da bi jo potolažil, pri tem pa sem rekel: 'Vse bo dobro. Marija je tukaj in nas vidi.'

V tistem trenutku je vse moje telo spreletel nenavaden srh … Domov sem odšel na svojih nogah. Šele ko sem hodil vzdolž obale sv. Jožefa, sem opazil spremembo. Običajno sem se vzpenjal tako, da sem se naslanjal na palico! […] Bolnišnica v Anjouju je tri dni kasneje prijavila ozdravljenje na uradu za ugotavljanje čudežev.«

www.famillechretienne.fr

Po znamenju z nebes, v noči s 25. na 26. januar 1938, je sestra Lucija, vidkinja fatimske Device, razumela, da je vojna, ki jo je Mati Božja napovedala v svojem sporočilu 13. julija, blizu. Po več poizkusih je končno obvestila škofa iz Leirie msgr. da Silvo.

Še posebej je potrebno omeniti 6. februar 1939, ko mu je šest mesecev pred uradno napovedjo vojne pisala o skorajšnjem spopadu evropskih razsežnosti. Ob tem je izpostavila izjemno pomembno stvar: Portugalski bo prizaneseno zaradi narodne POSVETITVE PORTUGALSKE MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU SRCU, ki so jo opravili portugalski škofje in jo obnovili 13. maja 1938.

Lucijina vnaprejšnja napoved se je uresničila dobesedno: noben portugalski vojak ni sodeloval v vojni in nobena tuja vojska tudi za kratek čas ni zasedla Portugalske. Medtem ko je vsa Evropa pet let trpela zaradi strašne vojne, je samo Portugalska ostala v miru.

www.fatima100.fr

Ves mesec december leta 2009 se je »zelo svetleča bela silhueta«, obdana s pasom »savojsko modre barve«, pojavljala na različnih krajih v Egiptu. Po prepričanju koptskega pravoslavnega škofa Anba Theodosiusa je šlo za »PRIKAZOVANJA SVETE DEVICE«. Ti dogodki so povzročili veliko gorečnost. Več kot 200.000 kristjanov in muslimanov zagotavlja, da so bili priča prikazovanjem Device Marije.

»Devica, ki je brez dvoma oblečena v bela in modra oblačila, ne more biti prikazen«, razlaga šestintridesetletni Rami, poročevalec agencije France Presse. V Egiptu je v koptski Cerkvi mesec december posvečen Devici Mariji. »Sveta Devica se je prikazala v Warrak Al-Hadar (Giza) pri cerkvi, ki nosi njeno ime. Dogodek je velik blagoslov za Cerkev in ves egiptovski narod«, razlaga še Anba Theodosius.

V intervjuju za revijo Familia Christiana je župnik pravoslavne koptske župnije v El Warrak Abbouna Loustos Kamel Dos povedal: »V nas ta dogodek vzbuja brezmejno veselje. Prikazovanja nam dajejo čutiti, da je Devica Marija z nami … Že večkrat je tukaj egiptovskim sinovom izkazala posebno ljubezen. Egipt je dežela, ki jo Gospod blagoslavlja.«

Paul Ohlott

actualitechretienne.wordpress.com

8. septembra 2015 so na praznik Marijinega rojstva v Yahoudu v Siriji ob navzočnosti škofa nadškofije Homs, apostolskega nuncija in katoliškega grško-melkitskega patriarha praznovali POSTAVITEV OGROMNEGA KIPA DEVICE MARIJE. Po mnenju mestnega župnika Georgesa Haddada je ta kip odgovor džihadistom, ki so v času svoje okupacije uničili številne kipe ali ikone.

Nekaj dni po osvoboditvi tega mesteca so se ljudje spomladi 2014 začeli vračati v svoje domove. Nekateri so bili porušeni, mnogi izropani. Župljani so povedali župniku Georgesu, da je KIP DEVICE MARIJE V KAPELICI OB KATEDRALI JOKAL. Naslednji dan so otroci pohiteli tja in videli, da Devica Marija spet joče. »Videl sem solzo v kotičku njenih oči in Devica Marija je sijala v čudoviti luči 48 ur,« razlaga župnik.

Ali je Devica Marija jokala zaradi naših tegob? Od veselja ob naši vrnitvi? »Tega ne vemo,« pravi župnik Georges, »toda odločili smo se, da jo častimo in ji posvetimo župnijo.« Novi kip, ki ga opogumlja, so postavili na trgu pred cerkvijo, s katero so džihadisti grdo ravnali.

fr.aleteia.org

3. Posvetitev slovenskega naroda Mariji – dejanje izredne pomembnosti

Slovenski škofje so 21. januarja 1992 sklenili, da po mednarodnem priznanju Republike Slovenije posvetijo slovenski narod Mariji. Skupno dejanje posvetitve naj bi bilo za vse Slovence na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta.

Božji služabnik Anton Strle je to posvetitev označil kot »dejanje izredne pomembnosti«. V svojem kratkem, a zgoščenem članku, objavljenem v Družini, je zapisal: »Zgodovina slovenskega naroda«, tako utemeljujejo škofje to svojo odločitev, »z vsemi sončnimi in senčnimi stranmi je hkrati zgodovina slovenske vernosti. V njej je imela posebno vlogo Božja in naša Mati Marija. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa in zdrava pobožnost do Božje Matere. Kadar te ni bilo, je med našimi predniki plahnela in ginila tudi vernost. V najhujših stiskah nam je ohranila vero in ljubezen, da smo mogli obstati do današnjih dni. Prek vseh oblik življenja od naseljevanja do danes nam je kazala pot k svojemu Sinu. … Zato je primerno, da se v tem pomembnem trenutku svoje zgodovine izročimo Marijini materinski ljubezni, da se ji posvetimo.«

            »Posvetitev in izročitev našega naroda Mariji je izraz našega priznanja za vse, kar je storila in še dela za naš narod. Posvetiti se Mariji pomeni priznati njeno poslanstvo v zgodovini našega naroda. Kdor pozorno presoja vsa dogajanja naše pretekle zgodovine in kdor danes v luči vere gleda in spremlja življenje naših ljudi, bo ugotovil, da čuva nad našim narodom njena materinska ljubezen. S posvetitvijo se izročamo v varstvo nebeški Materi.«

»Vsa Evropa se danes odloča za svojo novo prihodnost in stoji pred izzivom za novo in ponovno odločitev za Boga ter za ponovno srečanje z osebo Jezusa Kristusa in njegovim naukom. Želimo se vrniti v Evropo sv. Benedikta, ki je, po besedah Pavla VI., prinesel Evropi križ (krščanstvo), knjigo (kulturo) in plug (gospodarski napredek). Želimo se vrniti v Evropo svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta našemu narodu prinesla krst in abecedo, vero in književnost. S tem sta mu zagotovila prihodnost in napredek. Naš narod je bil krščen. Tega dejstva ne moremo več odmisliti. Krst nas je uvrstil med kulturne narode Evrope. Naša izročitev Materi Božji pomeni po Mariji izročitev Bogu in Jezusu Kristusu. Ponovno izbiramo in sprejemamo krst Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Posvetitev je torej naš veliki povratek in vrnitev domov k Materi. S posvetitvijo se naš narod po žalostnih in bridkih preizkušnjah odpadov, odklonov, izgubljenosti in ateizma ponovno in znova vrača k Bogu in h Kristusu.«

Za sklep še pesem »Zmagala si, Devica slavna«, ki jo je uglasbil Matija Tomc:

Zmagala si, Devica slavna,

zmagala kačo pekla.

Vekomaj boš Kraljica naša,

mila brezjanska Gospa.

Tvojemu Srcu posvetimo

zemljo slovensko, naš rod.

Svoja ti srca izročimo,

tvoj mora biti naš rod.

Svetla Kraljica, z nami bodi!

Vate zaupa naš rod.

Naj za Boga srčno živimo,

On je naš Stvarnik, Gospod.

Svoje kraljestvo v nas obnovi,

vere kresove prižgi!

Da nas trpljenje ne premaga:

upanje daj in moči!

Anton Štrukelj

2. Zgledi posvetitve Mariji

Poleg Božjega služabnika Antona Vovka so pred našimi očmi še drugi veliki Marijini častilci: častitljivi Božji služabnik Friderik Baraga, blaženi Anton Martin Slomšek, blaženi mučenec Lojze Grozde, Božji služabnik Anton Strle in mnogi drugi.

Blaženi Anton Martin Slomšek je leta 1854, ko je bila razglašena verska resnica, da je Devica Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, zapisal v pastirskem pismu: »Kolikor bo med nami napredovalo Mariji izkazano češčenje, toliko bolj bo rasla moč Marijine priprošnje za vsakega kristjana posebej in za vesoljno krščanstvo sploh, ki posebno v sedanjih nevarnostih potrebuje Marijinega varstva, da bi se ljudstvo ne pogreznilo v prepad nevere in krivoverstva.«

Leta 1900 pa je škof Anton Bonaventura Jeglič nekako ob začetku svoje nadpastirske službe zapisal pri duhovnih vajah: »Vse bom delal z Marijo, zaradi Marije, v njej in po njej; Srce Marijino naj stopi na mesto mojega srca in vse moje življenje naj bo tako, kakor bi izviralo iz Marijinega Srca, kakor bi Marija delovala; v vsem hočem biti odvisen od moje Matere Marije.« Iz tega duha posvetitve Mariji je knezoškof Jeglič širil Marijine družbe in pospeševal marijansko ter evharistično pobožnost!

Anton Strle si je po zgodnji smrti staršev zavestno izbral Marijo za svojo mater. Pozneje je povedal, da ga je Marija v življenju varovala naravnost čudežno! V svoji oporoki, 12. marca 1974, je zapisal bistvene besede glede svoje osebne posvetitve Mariji: »Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja – to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.«

            Blaženi Lojze Grozde, goreč Marijin častilec, je skušal tudi druge pridobiti za Marijo. Kako vneto je govoril na praznik Brezmadežne, tri tedne pred svojo smrtjo. Končno je prav iz Stične odšel po palmo mučeništva v službi fatimske Božje Matere!

Pomen češčenja Božje Matere za našo vernost (2) 1. Marijino češčenje in zatekanje pod njeno varstvo

Najpomembnejše prvine Marijinega češčenja, ki so med Slovenci zorele v teku stoletij, so: bogoslužno češčenje, rožni venec, litanije, pesmi in posvetitev. S posvetitvijo Mariji naj bi se naučili posnemati Marijo v njeni dejavni pripravljenosti za sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje. Po tej posvetitvi nas hoče Bog sam posvetiti!

Češčenje in občudovanje od daleč bi bila nekoristna, če nas Marijino ravnanje ne bi spodbujalo k posnemanju. Katoličani s svojim "verskim čutom" povsem pravilno dojemamo in doživljamo Marijino materinsko pomoč, ji zaupamo in se ji priporočamo. Drugi vatikanski cerkveni zbor je lepo zapisal, da se Marija "v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so še v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice (zagovornice) in srédnice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srédnika, nič ne odvzame in nič ne doda" (C 62). Ker je Marija najtesneje združena s svojim Sinom pri delu odrešenja, zato se kot dobra mati z neizmerno ljubeznijo sklanja k nam, svojim posinovljenim otrokom. Vsakega od nas obdaja in spremlja z osebno ljubeznijo. Pomaga nam bolje in učinkoviteje, kakor si želimo in si moremo predstavljati.

Božja Mati Marija je pomagala slovenskemu narodu zlasti po drugi svetovni vojni. Pretresljivo je, s kakšnim zaupanjem je slovensko verno ljudstvo prihajalo na Brezje zlasti v času najhujših preizkušenj in trpljenja. Škof Anton Vovk, ki je že v svojih dijaških letih ob nedeljah zjutraj romal na Brezje, vedno peš in navadno s čevlji v rokah, je dne 15. junija 1947 vodil veliko slovesnost ob vrnitvi Marije-begunke. O tej slovesnosti je zapisal: »Prizori na Brezjah so bili ganljivi ... Vsi verniki so tiho mahali z belimi robci in na glas jokali. Le tu in tam se je med jokom izvil goreč klic 'Marija'. Tako prisrčnega pozdrava, ki je v solzah spričeval tolike bolečine in tako prisrčno zaupanje, Marija na naši zemlji še ni bila deležna. ... Pomočnice naš narod ne bo zavrgel do zadnjega diha.«

Deset let pozneje, se pravi ob zlatem jubileju Marijinega kronanja, 1. septembra 1957, je škof Anton Vovk v svoji pridigi med drugim povedal tole: »Predragi v Gospodu! Če je Bog sam v nebesih Marijo kronal, ji smemo tudi mi na zemlji pokloniti znak Kraljice, to je krono. Zraven pa smemo moliti in prepevati: Naša Kraljica si, Marija Pomagaj; mi smo pa tvoji zvesti otroci! ... Ob jubilejnem spominu na kronanje brezjanske Kraljice in Pomočnice se moramo jasno zavedati: Mi moramo biti Marijina krona, mi ji moramo biti v veselje, potem ji bo šele zlata krona na sliki ugajala, ker je zunanji znak naše notranje čistosti, svetosti in krščanskih kreposti. ... Saj hočemo imeti vsi Slovenci Marijo za Mater, za Kraljico in Pomočnico! Zato je prav, da danes v njeno krono vsi položimo trden in svetal kamen svoje vere. In Marija, Mati, Kraljica in Pomočnica naša, nam bo posredovala, da bomo varno potovali po poti življenja do tedaj, da nas bo, po njeni priprošnji, njen Sin, Jezus Kristus kronal s slavo in častjo. Amen.«