Božji služabnik Anton Strle in verski tisk

Na god sv. Neže, 21. januarja 1915, se je rodil božji služabnik Anton Strle. Tako v mesecu januarju obhajamo stoprvo obletnico njegovega rojstva. Mesec januar pa je tudi mesec verskega tiska. Zato je morda prav, da v najbolj grobih obrisih osvetlimo Strletovo prizadevanje za dober tisk.

Do sedaj najbolj zgodnjo Strletovo objavo zasledimo v rokopisno pisanem glasilu Jutranja zarja, kjer je v številki z dne 29. 10. 1931, tedaj je bil v četrtem razredu nižje gimnazije, pod psevdonimom Samo objavljena njegova pesem z naslovom Jesen prihaja. V njej je izrazil svojo zaskrbljenost ob resni bolezni svoje matere. Očeta je izgubil že veliko prej, ko mu je bilo komaj šest let.

V prvi kitici pravi:

Jesen prihaja, tiha in otožna,

prinaša tožno žalost mi s seboj;

mladost odšla mi je cvetoča,

skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.

V zadnji kitici pa:

In venejo na polju cvetke lepe,

pa z njimi tudi moja radost,–

postaralo se srce moje –

in mora bojevati težke boje.

Dobrih 16 let je imel, ko je to pisal. Upravičeno je bil zaskrbljen, saj mu je dobre tri mesece kasneje umrla mati (8. 1. 1932). Materin pogreb je bil 10. 1. 1932, niti 14 dni pred njegovim 17. rojstnim dnevom. Svojo žalost je ponovno prelil v pesem, ki je bila mesec dni po materini smrti objavljena prav tako v glasilu Jutranja zarja:

V veliki sem sili, o Jezušček moj,

– nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

Oh, mati preljuba umrla mi je –

kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

na veke jaz hočem le Tebi služiti.

Takoj v naslednji številki Jutranje zarje je svojo bolečino ponovno izlil v pesem. In zdi se, da se je šele sedaj v polnosti zavedal, kaj ga je doletelo:

Ah, nikjer je ni mladosti.

Vse minule so radosti,

kajti vsa ljubeča srca

v črnem grobu zdaj trohne mi.

Kot višji gimnazijec je v 7. gimnaziji objavil dva sestavka v glasilu Domače vaje: v prvem je ocenil pesniško zbirko izbranih pesmi Simona Gregorčiča, v drugem sestavku pa pesniško zbirko Edvarda Kocbeka.

Iz dnevnika, ki ga je pisal kot bogoslovec in prva leta svojega duhovniškega delovanja, zvemo, da je napisal krajše sestavke za katoliško akcijo, katere član je bil že od gimnazijskih let naprej. Zelo poznan pa je njegov življenjepis Lojzeta Grozdeta, ki ga je pisal skupaj z doktorsko nalogo.

Takoj ko je bil jeseni 1946 imenovan za stolnega vikarja v ljubljanski stolnici, je začel sodelovati pri tedanjem skromnem verskem časopisu Oznanilo in v praktično vsaki številki vse do svoje aretacije na god sv. Ane leta 1947 objavljal kratko razlago veroizpovedi. Ker so bila Oznanila po obsegu zelo skromna, se je moral zelo truditi, da je na čim manj prostora povedal kar največ.

Po prihodu iz petletnega zapora leta 1952 je kmalu začel sodelovati pri Družini z občasnimi članki, več pa po svojem prihodu v Ljubljano leta 1959, zelo intenzivno pa zlasti v letih 1963 do 1965, ko je neformalno vršil celo vlogo urednika. Tudi po tem letu so ga uredniki vedno znova prosili, da je odgovarjal na razna vprašanja bralcev. Ti njegovi prispevki so bili zelo brani. Večkrat pa je tudi sam kaj poslal, še posebno ocene različnih knjig, ki jih je pregledal in jih priporočil v branje. Napisal je zelo hitro, poglobljeno, a vendar razumljivo. Tako je njegove članke še danes vredno brati. Nekaj let se ni podpisoval, kasneje običajno s kraticami. Do sedaj je bilo mogoče ugotoviti, da je z vso gotovostjo 197 prispevkov njegovih. Dejansko število je še večje.

Dolgoletni urednik Družine prelat dr. Ivan Merlak je v svojem pričevanju o prof. Strletu 25. 7. 2012 zapisal: »Najbolj se g. Strleta spominjam iz let 1965 do 1981, ko sem deloval pri verskem listu Družina…. Eden najbolj zvestih zunanjih sodelavcev je bil profesor dr. Anton Strle. Včasih je bilo treba od sobote do ponedeljka, ko smo oddajali besedila nove številke Družine v tiskarno, napisati aktualen uvodnik ali nujno odgovoriti na kakšno težje vprašanje. Profesor Strle je vedno ustregel in izpolnil, kar je obljubil. Ob tem moram še posebej omeniti njegovo ponižnost. Redno so bili njegovi članki dolgi, prostor v Družini pa omejen. Kot urednik sem moral krajšati. Ne samo, da mi ni nič zameril, celo vnaprej mi je dejal, da lahko kaj krajšam. Ponižnost je krepost, v kateri se je naš svetniški kandidat Anton Strle zares odlikoval.«

Zelo rodoviten je bil s svojimi prispevki v teološki reviji Bogoslovni vestnik, kjer je njegovih prispevkov kar 154. Od vsega začetka je pisal tudi v pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, v kateri je 67 njegovih prispevkov, nekaj jih je tudi v duhovni reviji Božje okolje in drugje.

Glede izdajanja knjig pa je zelo lepo sodeloval s kartuzijanom p. Nikolajem Bregantom. Pater Nikolaj je pridno prevajal, Strle krepko popravljal njegova besedila in kartuzija je tako izdala celo vrsto dobrih duhovnih knjig. Prof. Strle je bil še posebno vesel izida Newmanove Apologia pro vita sua ter Grignionove popolne posvetitve. Prof. Strle je vse napravil, da so ljudje te knjige naročili in sam je bil eden največjih odjemalcev. V svojem stanovanju je imel cele kupe teh in drugih knjig, ki so izšle, in jih je velikodušno delil. Iz korespondence med Strletom in p. Nikolajem zvemo, da bi se brez Strletovega izredno krepkega zavzemanja za prodajo izdanih knjig izdajanje ustavilo verjetno že kmalu na začetku.

Poleg številnih člankov pa je zelo pomembna Strletova vloga kot cenzorja. Za uradnega cenzorja je bil imenovan 10. 7. 1964 in to službo je opravljal do smrti, še posebno intenzivno po svoji upokojitvi leta 1985, ko sam ni več toliko pisal. Do sedaj se je odkrilo, da je opravil pred tiskom pregled okoli 180 del, ki so nato izšla v tisku. Nekatere stvari so res krajše, a v glavnem obsegajo vsaj nekaj deset strani, včasih tudi po več kot sto. Kot cenzor je bil zelo priljubljen tako na škofiji kot pri piscih oziroma prevajalcih. Svoje delo je opravil zelo temeljito in zelo hitro. Vnesel je vsebinske in jezikovne popravke, čeprav zlasti zadnje ni naloga cenzorja. Tako je vsebino dejansko pripravil za tisk. Vse to je redno opravil brezplačno.

Da bi bile pomembnejše knjige bolj uporabne, je večkrat sam sestavil stvarno kazalo. To je bila neke vrste njegova specialiteta. Za vse štiri zvezke Leta svetnikov je delal stvarno kazalo kar nekaj mesecev.

Knjige so bile Strletu pomoč za duhovno življenje in sredstvo utrjevanja vere. V njegovih cenzorskih ocenah pogosto najdemo opombo, da bo izid določene knjige v veliko duhovno korist bralcev in iskreno je želel, da bi imela knjiga čim več bralcev. Zato je veliko svoje energije in znanja vložil v to, da smo dobili celo vrsto dobrih knjig in kvalitetnih člankov v Družini. Pogosto je tudi svetoval, kaj naj se prevede ali napiše.

Na področju tiska je božji služabnik prof. Anton Strle opravil delo, katerega vrednosti in pomembnosti se še vse premalo zavedamo.

p. Andrej Pirš FSO

Odmev na »Več in bolje moliti«

Zelo mi je všeč ta rubrika v vaši reviji in sem se odločila, da vam ponovno pošljem pričevanje na to temo:

Če gledamo na molitev kot na nekaj bistvenega za duhovno življenje, tako kakor je dihanje za telesno življenje, potem ni nikoli odveč o tem premišljevati in se v tem vaditi.

Razumljivo je, da je za nas redovnice v kontemplativnem redu to še toliko bolj pomembno, saj je pri nas to že po pravilih na prvem mestu. Kljub temu pa to še ne pomeni, da ljudje v svetu ne morejo delati tega še bolje od nas.

Moje razmišljanje se začenja s tišino in poslušanjem. Glede tega bi posredovala odlomek iz Svetega pisma:

»Sin moj, če sprejemaš moje izreke in hraniš pri sebi moje zapovedi, tako da tvoje uho posluša modrost, da nagibaš svoje srce k razumnosti, da, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade, tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga. Kajti Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost … Tedaj boš razumel pravičnost in pravico, poštenost in sleherno dobro pot. Kajti modrost pride v tvoje srce …« (Prg 2,1–10).

Iz tega odlomka je razvidno, da modrost prihaja od Boga in da je z naše strani potrebno nastaviti uho, jo poslušati preko Božje besede, po Svetem pismu, jo iskati kakor skrite zaklade in potem pustiti, da ta modrost pride v srce, da zavzame ves prostor, da odžene vse ničeve misli in želje in da v srcu zakraljuje, zavlada …

»Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine, po njenih rokah neizmerno bogastvo« (Mdr 7,11). Z modrostjo pride vse dobro, pravo veselje in nesebična ljubezen. Tako se potem molitev udejanja v življenju, ljubezen se širi in veselje raste.

Po njej mi je prišlo vse dobro zame in za vse bližnje. To je živa voda, Sveti Duh, ki se skriva za vsem tem, ki žubori iz Božje besede in ki dela vse novo, prenavlja, očiščuje, osrečuje, ozdravlja in vodi do prave sreče, po kateri hrepeni vsaka duša.

V tem duhu želim vsem veliko tišine, samote in veliko časa za poslušanje Božje modrosti. Naj modrost vstopi v srce, da ga prečisti, napolni in odpre za bližnje, kajti Božje kraljestvo mora rasti, Božja milost mora najdi pot do duš in Božja ljubezen mora zmagati v nas in v svetu.

»Če imate vero kakor gorčično zrno …« Navidezno se zdi nasprotno, ampak vera gore prestavlja … ker pri Bogu ni nič nemogoče! Amen.

Marie – Agnès de Jésus FCJ

Stanje molitve

SV. AVGUŠTIN v pismu vdovi Probi piše: »O bratih [puščavnikih] v Egiptu pripovedujejo, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.«

V stanju molitve so po Jezusovem in Marijinem zgledu živeli svetniki. Že za prerokinjo ANO je rečeno, da »templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu« (Lk 2,37). V stanju molitve je živel SV. PAVEL in mnogi prvi kristjani, ki so se k posebnim molitvam zbirali v templju in po hišah. Sv. Hieronim pravi o SV. JAKOBU MLAJŠEM, da je tako pogosto kleče molil, da je njegova koža na kolenih postala trda kot kamelja koža.

SV. ANTON PUŠČAVNIK je pogosto noč prečul v molitvi. Sv. Atanazij poroča, kako je sv. Anton po taki prečuti noči zjutraj žalosten govoril soncu: »Sonce, kako da si že zopet tu? Ti mi odvračaš oči od veliko lepšega Sonca!«

SV. FRANČIŠEK KSAVER, véliki misijonar Indije in Japonske, ki je pridobil velike množice za Kristusa, je bil velik mož molitve. Skrivnost njegove silne in tako blagoslovljene dejavnosti je ravno v njegovi molitvi. Molitve ni nikdar opuščal ne skrajševal, čeprav je bil od misijonarskega dela popolnoma izčrpan. Privoščil si je le kake tri ure spanja, ostali čas noči je premolil. Celo v spanju so ga slišali, kako je klical: »O moj Jezus! O moj Stvarnik!« Pogosto je celo noč premolil pred Najsvetejšim.

SV. FRANČIŠEK SALEŠKI se je ob vsaki stvari spomnil na Boga. Njegovo življenje je bilo trajno pogovarjanje z Bogom. Če je bil na polju, je rekel: »Mi smo tudi polje, ki ga je Bog obdelal, da bomo obrodili sad.« Ko je šel mimo lepe cerkve, je vzkliknil: »Tudi mi smo svetišče živega Boga; zakaj naše duše niso okrašene s svetimi čednostmi?« Ko je zagledal lepe cvetlice, se je vprašal: »Kako to, da cvetje naših kreposti ne obrodi sadu?« Ko je opazoval umetniške slike, je razmišljal: »Nič ni lepšega kakor po Božji podobi ustvarjena duša.« Ko je bil na vrtu, je rekel: »Kdaj bo vrt naše duše obložen s cvetjem in sadjem?« Kadar je prišel do reke, je dejal: »Kdaj bomo tako kakor vode, ki se izlivajo v morje, sklenili popotovanje k Bogu?«

SV. FIDELIS, prvi mučenec iz kapucinskega reda, je bil človek molitve. Njegov sobrat p. Janez, ki je v procesu za razglasitev za blaženega nastopil kot priča, je izpovedal:

»Njegov duh je bil v življenju zmeraj usmerjen k Bogu, v vsakem položaju, v vročini in mrazu, v lakoti in žeji, v nevarnostih in naporih, pa naj je bil v samostanu ali kje zunaj. Čas molitve, ki so ga določala redovna pravila, mu ni zadoščal. Zornicam, ki so s premišljevanjem trajale od polnoči do dveh, je vedno dodal še eno uro molitve. Pri vsem tem je bil zjutraj ob petih spet prvi v koru. Na vsako pridigo se je pripravljal z dolgo molitvijo in po pridigi je spet vsaj eno uro molil ... Spal je malo, ponoči je pogosto vstajal in molil.«

Albera pravi o SV. JANEZU BOSKU:

»Smeli bi reči, da je bilo don Boskovo življenje neprestana molitev, stalno in nikdar pretrgano zedinjenje z Bogom. O tem nam priča odkritosrčna veselost, ki ni nikoli izginila z njegovega vedno smehljajočega se obraza. Kadarkoli smo prihiteli po kakšen nasvet, se nam je vselej zdelo, kot da je moral pretrgati pogovor z Bogom, da nas je mogel poslušati. Pa tudi nasveti in besede, s katerimi nas je osrčeval, so se zdele, kot da so prišle iz Božjih ust.«

Ceruti je povedal o istem svetniku:

Zase sem popolnoma prepričan, in so mi pravili tudi drugi, ki so ga pobliže poznali, da je bilo njegovo življenje, posebno v zadnjih letih, ena sama nepretrgana molitev.«

Neprenehoma moliti ne pomeni, da kar naprej molimo ustne molitve, saj je to nemogoče. Prav tako med delom večinoma ne moremo izrečno ustno moliti. Če je z delom zaposlen naš duh, hkrati ne moremo misliti na Boga. Lahko pa naš duh pogosto poleti k Bogu, a še važnejše je, da je naše srce čimbolj pri Bogu. Nenehna molitev je predvsem notranja usmeritev celotnega življenja na Boga. To je takrat, kadar živimo in delamo za Boga, z njim in v njem. Takrat tudi spolnjujemo njegovo voljo. Takrat si pogosto najdemo čas tudi za izrečno molitev. BL. MATI TEREZIJA nas spodbuja:

»Ljubímo molitev! Čez dan bi morali dostikrat začutiti željo po molitvi. Čim več v tihi molitvi prejmemo, tem več lahko pri delu razdamo.«

Do stanja molitve pridemo z dolgotrajnim sodelovanjem z Božjo milostjo. Velja, kar pravi SV. JANEZ KLIMAK: »Bog podari sposobnost molitve onemu, ki moli.«

O svetopisemskih očakih je rečeno, da so hodili pred Bogom z nedeljenim srcem, kar je neprestana molitev ali stanje molitve. V stanju molitve ni nobenega nasprotja med delom in molitvijo, jedjo in spanjem. Vse je postalo eno.

BL. CONTARDO FERRINI (u. 1902), vseučiliški profesor, velik znanstvenik, je dnevno hodil k maši, pred njo molil četrt ure in se tudi med delom pogosto zatopil v molitev. Če je le utegnil, je več ur premolil pred Najsvetejšim. Mnoge noči je prebedel v molitvi. Ljudje so govorili o njem, da moli kakor angel.

Neprestana molitev je s pomočjo Božje milosti možna za tistega, ki upošteva, da je vsa zemlja polna Božjega veličastva (prim. Iz 6,3) in da »stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

Stanju molitve se približa človek, ki pogosto in dobro moli; človek, ki mu je tudi delo in razvedrilo, veselje in žalost povod, da se dvigne k Bogu. Neka uslužbenka je zapisala:

»Molim, kadar imam drobce prostega časa čez dan: ko hitim v službo, na avtobusu, v vrsti za nakup. To je navadno preprosta misel na Boga, prošnja za nekoga, ki je v stiski, občudujoča zahvala za lepoto zvezdnatega neba, navadno pa kar kratek verz iz psalma: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu...« (Ps 42,2–3)

JOHN HENRY NEWMAN govori o duhu nenehne molitve:

»Človek ne more biti eno uro zares veren in drugo neveren. Saj bi potem lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je veren, je veren zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova vernost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanje: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja.«

p. Anton

Odnos papežev do rožnega venca

»Kakšen je odnos papežev do molitve rožnega venca?«

Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih papeži zelo priporočali. Papež Bl. PAVEL VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca.

Papež SV. JANEZ PAVEL II. je vzel rožni venec v roke, kadar je imel vsaj nekaj prostega časa. Značilno je o tej molitvi v okrožnici o rožnem vencu zapisal: »Že od otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju pomembno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu. Moja duša poveličuje Gospoda.«

Ta papež, ki je bil ves Marijin, kar izraža tudi njegovo geslo: Ves tvoj, je čas od oktobra 2002 do oktobra 2003 razglasil za leto rožnega venca. Nič čudnega ni, da je uvedel četrti del rožnega venca, svetli del, v katerem premišljujemo o Jezusovem javnem delovanju, od njegovega krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije pri zadnji večerji.

Zelo sta to svetopisemsko bogato molitev priporočala tudi LEON XIII. in SV. JANEZ XXIII. On je v svojem dnevniku večkrat zapisal, kako je imel težave z raztresenostjo. Takole toži: 'Danes se dolgo časa nisem mogel zbrati. Toda kaj govorim? Saj se znam tako malo zbrati!' Kot bogoslovec je zapisal: 'Ne znam premišljevati skrivnosti rožnega venca.' V prvem letu svojega duhovništva se je zaobljubil, da bo vsak večer zmolil rožni venec, in pripominja, da mu pomeni veliko moč, čeprav je včasih še vedno samo ustna molitev.

Kot beneški patriarh se je leta 1953 odločil, da bo vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Nekaj let kasneje si je vse tri dele rožnega venca naložil kot obveznost. Obiskovalcem iz francoske škofije Bordeaux je priznal: 'Vsak dan molim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati!'

Udeležencem kongresa za duhovne poklice je priznal: 'Vprašanje duhovniških in redovniških poklicev je velika skrb vašega papeža, neprestana prošnja njegovih molitev … V ta namen molim četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, ko premišljujemo o Mariji, ki je večnega velikega duhovnika nove zaveze darovala nebeškemu Očetu.'

Ob drugi priložnosti je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: 'Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.'

An