Zakaj bi rad postal cistercijan?

Odraščal sem v verni družini in tako mi vera ni bila tuja. Kljub temu, pa je plamen moje vere v srednji šoli pričel nekoliko pešati in sem se zadovoljil zgolj z nedeljskim obiskom svete maše, pri kateri pa sem bil z mislimi večkrat odsoten. Za ponovno oživitev vere se imam zahvaliti prijatelju, ki sem ga spoznal v času študija. Takrat sem zopet začel živeti bolj verno življenje in ni trajalo dolgo, da so mi misli zašle k duhovništvu. S to idejo se sedaj spogledujem že nekaj let. Sprva se je ta želja usmerjala predvsem v smeri škofijskega duhovnika, bolj ko pa je zorela, bolj privlačno se mi je zdelo redovniško življenje. Takrat sem si tudi prvič zastavil vprašanje, v kateri red bi vstopil. Nekako sem že od samega začetka izbiral med bolj kontemplativnimi redovi. Med bolj aktivnimi, se je na mojem seznamu znašel zgolj Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika – ICRSS. Zanj pa se nisem odločil, ker sem želel vstopiti v red v Sloveniji in ne v tujini. Tako sem okleval med benediktinci, cistercijani in kartuzijani.

Še sam ne vem, na podlagi česa sem izločil benediktince, najverjetneje zaradi kombinacije stvari: precej manjša skupnost v Sloveniji, podobnost s cistercijanskim redom in še kaj. Nato sem se odločal zgolj med cistercijani in kartuzijani. Prebral sem kar nekaj literature o obeh redovih, in ker sem pred vstopom med kartuzijane vendarle imel več pomislekov, sem se odločil za obisk pri cistercijanih. Po nekaj dneh sem se že prepričal, da bo to prava pot za naprej. Nagovorile so me tako molitve in petje (že prej sem bil ljubitelj gregorijanskega korala), kot tudi samo življenje v skupnosti, ki bi ga pri kartuzijanih bilo bore malo. Tako sem se vrnil domov že trdno odločen, da se bom v kratkem vrnil v Stično kot kandidat.

Zakaj bi torej rad postal cistercijan? Ker želim postati redovnik v kontemplativnem redu, ker mi je način življenja v cistercijanskem samostanu všeč in navsezadnje, ker želim živeti po Kristusovem vzoru.

Stanko

30 let Bernardove družine in revije V Materini šoli (Nekaj misli iz pridige škofa Franca Šuštarja)

Lepo je priti v ta samostan in biti deležen Božjega Duha, ki je tu prisoten zaradi molitve in podaritve Bogu menihov in mnogih prijateljev. Velika razlika se čuti, če so duhovne vaje v samostanu ali v kakšni drugi hiši, ki ni samostan. Samostan in skupnost menihov sta kot magnet, ki priteguje ljudi: domačine, ki so tako ponosni na samostan in skupnost, mlade, romarje, duhovnike, člane raznih duhovnih gibanj, družine, ljudi, ki želijo delati duhovne vaje.

Zato je bilo prav, da ste ustanovili Bernardovo družino pred 30 leti (leta 1985 ob 850 letnici cistercijanskega samostana v Stični). Ta Bernardova družina je nekakšen »tretji red« cistercijanov in je z njimi tesno povezan. In kako lepo je, da člane in še druge prijatelje povezuje mesečno glasilo »V Materini šoli«. To glasilo pokaže življenje menihov, obuja tradicijo in misli svetega Bernarda, uči moliti, posreduje duhovna doživetja kristjanov vsega sveta in posebej utrjuje človeka v vsakdanjem duhovnem življenju.

Lahko na kratko ponovimo in potrdimo misli, s katerimi si člani Bernardove družine prizadevajo za urejeno krščansko življenje:

-          sredi sveta živijo po cistercijanski duhovnosti, ki jo na kratko izražamo z geslom Moli in delaj;

-          po zgledu sv. Bernarda gojijo prisrčno ljubezen do Kristusa in njegove ter naše Matere Marije;

-          za Božji blagoslov v domu duhovnih vaj, za cistercijane in uspeh njihove duhovne dejavnosti ter za njihove in vse druge duhovne poklice in njihovo stanovitnost vsak dan zmolijo desetko rožnega venca ali hvalnice ali večernice ali križev pot ali litanije ali pa darujejo v ta namen svoje trpljenje; sami pa so deležni sv. maš, molitev in žrtev ter dobrih del cistercijanov;

-          po možnosti enkrat na mesec, in sicer vsako drugo nedeljo v mesecu (razen julija in avgusta), pridejo ob 14.30 na molitveno srečanje v Stično, vsaj kdaj pa na duhovne vaje, ki so za člane v marcu in septembru;

-          drug za drugega in za Cerkev na Slovenskem molijo in si med seboj pomagajo ter so še posebej pozorni do bolnih in pomoči potrebnih.

Člane med seboj povezuje mesečno glasilo »V Materini šoli« in jih utrjuje v duhovnem življenju.

Zares se Bogu zahvaljujemo za vse delo in skrb, menihom cistercijanom tukaj v Stični pri vodenju in duhovnem spremljanju tako članov BD kot tudi vseh ljudi, ki pridejo v samostan.

Pomen tega spremstva in stalne budnosti za duhovno življenje nam pokaže Božja beseda današnje nedelje.

V evangeliju je mladi mož prosil Jezusa za pojasnila, kako naj doseže večno življenje. To je izredno lepa in bistvena prošnja. Večno življenje je namreč cilj vseh prizadevanj in človekove poti. Osnovno pravilo in osnovna pot je – izpolnjuj zapovedi!

Nastal je pogovor med Jezusom in mladeničem; pogovor kot molitev. Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal, naj proda in razdeli vse ubogim, nato naj pride in hodi za njim.

Šlo je za Jezusov ljubeč pogled, odrešenjsko ljubezen in duhovni poklic. Pri tem mladeniču Jezus ni uspel, saj je žalosten odšel, ker je bil navezan na premoženje. Uspelo pa je pri apostolih in mnogih drugih učencih …

Ptujska Gora - praznik Brezmadežne - torek 8. december 2015

Spoštovani animatorji JMS!

V Družini ste lahko prebrali, da nas 8. decembra Marija vabi pod svoj plašč na Goro milosti, kjer bomo obnovili svojo osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi tako na najodličnejši način pripravili svoja srca na srečanje z njenim brezmadežnim Srcem, ko bo naslednje leto kot romarica iz Fatime zopet pripotovala v našo domovino.
Prosili bomo tudi za naše pastirje in naše župljane, da bi se velikodušno odzvali njenemu naročilu v Fatimi po zgledu naših prednikov z obhajanjem petih prvih sobot (ali nedelj) v svojih župnijah. To so pogoji, ki jih je treba izpolniti, da bi Marija pri Bogu mogla izprositi mir.

Iz Ljubljane organiziramo avtobusni prevoz. Odpeljal bo izpred cerkve na Rakovniku v torek 8. decembra ob 6.45. 

Tam lahko parkirate tudi svoje avtomobile. Za prevoz se je potrebno prijaviti, da bomo vedeli kako velik avtobus naročiti. Vnaprej hvala za Vaše sodelovanje pri obljubljeni Zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.
Dragica

ODMEVI

Tudi letos smo imeli NA SREČANJU MLADIH, tretjo soboto v septembru, posebno stojnico, posvečeno češčenju Jezusovega in Marijinega Srca. Mladi so v poseben dnevnik zapisovali svoje molitvene namene in želje. Moji vtisi so zelo lepi. Obiskanost je bila tako lepa, da nam je skoraj zmanjkalo srčkov, kar pomeni, da smo imeli skoraj 100 igralcev pri komunikacijski igri, med katero smo se pogovarjali o veri in življenju. Ker je bila obiskanost res velika, smo morali mladim omejiti čas igre, da so lahko prišli tudi drugi na vrsto. Neka katehistinja in neka animatorka na oratoriju sta bili tako navdušeni nad igro, da sta si zapisali njeno ime, da jo bosta nabavili za uporabo pri verouku oziroma na oratoriju.

Čeprav sem bila več ur na nogah in ves čas v pogovoru z mladimi, nisem bila skoraj nič utrujena. Čutila sem Božjo pomoč in sem zanjo hvaležna vsem, ki ste nas podprli z molitvijo. Knjižice so kupovali duhovniki in redovnice, mladi bolj malo. Ker ni bilo vročine, tudi žeje ni bilo in mi je voda ostala, slane palčke so pa kar pobirali.

Ker smo imeli napis MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE BO ZMAGALO, so mladi očitno mislili, da smo skupina Marijinega Brezmadežnega Srca in bi se nam želeli pridružiti, a si želijo družbo vrstnikov.

Naj sledi NEKAJ ZAPISOV mladih:

Mladi imamo vedno cilje. Nekatere nedosegljive, nekatere pa ne. Ampak pomembno je, da nikoli ne obupaš. Ker pa smo sami na tej poti, prosimo, da nam pomagate, da se nas spomnite v molitvi.

Želim priti k Bogu, ljubiti prijatelje, delati dobro, imeti čisto dušo, verovati... 

Želimo si, da bi znali živeti v veri in jo oznanjati drugim ter da bi uspešno dokončali šolanje.

Prosim za zdravje mame, da bi lahko živela še čim dlje in spremljala rast vnukov in pravnukov, saj ji je to v veliko veselje.

Prosim, da bi postal duhovnik.

Prosim za zdravje, uspeh v šoli, lepe odnose s prijatelji, družino ... Da bi našla pravega prijatelja in si ustvarila družino ...

V življenju si želim uspeha, da bi dobila službo in da bi bila vzgojiteljica. Najbolj pa si želim, da bi bila zdrava in bi imela svoje otroke. Prosim, naj bom plodna in naj imam otroke, da bom mama.

Želim si spoznati svojo pravo nalogo v življenju in postati oseba, ki dela in misli dobro in pomaga drugim

Želim si spoznati Božji načrt zame, da bi si znala postaviti cilje in bi kdaj postala voditeljica mladih.

Želim si v življenju, da bi me Bog spremljal na poti do poklica, ki si ga zelo želim.

Želim si, da bi znal spoznati Božjo voljo in jo izpolniti.

Želim si, da bi spoznala, kaj je namen mojega življenja in da bi obstajala skupina Marijinega Brezmadežnega Srca tudi za mlade.

Mojca

Osebno molim RAZNE MOLITVE iz molitvenikov, litanije in rožne vence. Pri rožnih vencih pa se pri vsaki desetki najprej poglobim v njeno vsebino in nato jo šele molim. Vsak del rožnega venca ima svojo bogato vsebino. Molim in razmišljam doma, na sprehodih in v cerkvi. Ob tem razmišljam tudi o vseh svojih slabih ravnanjih in prosim za spreobrnitev, da jih ne bi več storila v mislih, v besedah ali dejanjih. Prisluhniti Božji besedi, je naša potreba in nujnost!

Ana

Po Mojzesovih stopinjah (4)

Kmalu smo morali nazaj na avtobus, da bi nadaljevali naše romanje. O, ko bi sam hodil tam naokoli in opazoval, ter iskal primerna mesta za dobro fotografijo. Želel sem celo, da bi ponoči šel fotografirat. O tej možnosti sem vprašal vodiča, a mi je hitro vzel vsako upanje: je prenevarno in vse je zaklenjeno!

Vmes med Keopsovo piramido in ono na njeni levi smo se peljali v vznožje grička s piramidami. Tam so nas spet dobili v roke trgovci in nam ponujali svoje blago. Prišli smo na velik prireditveni prostor. Oder je bil tako postavljen, da je imel gledalec preko odra pogled na piramide in nekoliko bolj spredaj čepečo sfingo. Čudovita kulisa! To je bilo užitek poslušati ali gledati!

Najprej smo šli med zidove, ki so tvorili cel labirint soban in hodnikov. Vodnik nas je popeljal v prostor, kjer so balzamirali faraone. S posebnim postopkom so njihova trupla pripravili za pogreb in prenos v prostor, kjer so čakali srečanja z božanstvom. Vse piramide in druge grobnice so postavljene zahodno od reke Nil. Vzhodno od Nila je bilo mesto živih, zahodno pa mesto mrtvih.

Vodič nam je zelo podrobno razložil postopek balzamiranja faraonov, mi pa smo ga sede na tleh poslušali. Vsaj v tem prostoru smo imeli mir pred vsiljivimi domačimi prodajalci.

Prostori, v katerih smo bili, so bili seveda večinoma brez stropov, saj niso ostali ohranjeni. Bili so klesani iz rumenkasto rdečega kamna. Je zrnast in ima nekaj rdečih in nekaj temnih zrnc. Na prvi pogled bi rekel, da so kamni granitni, toda lahko se motim.

Druge skupine, ki so prihajale, niso bile deležne tako podrobne razlage. Posebej malo je postopek balzamiranja zanimal otroke, saj so brezskrbno tekali med stebri in se skrivali.

Naslednja postaja je bila velika kamnita sfinga. Do nje smo prišli po ozkem hodniku. Tam je bilo kar živahno. Ljudje so jo opazovali, se ob njej fotografirali in pogovarjali. Do sfinge seveda nismo imeli dostopa, saj je v ograji in v njeno bližino ni dostopa. Smeli smo biti na lepo grajenem hodniku, ki vodi k piramidam. Po tej poti so v slovesni žalni procesijo nesli balzamirano faraonovo telo k zadnjemu počitku v piramido. Še lepše pa se sfinga vidi s hodnika, ki se odcepi levo od prej imenovane poti. Tam smo lahko občudovali sfingo v vsej njeni mogočnosti.

Ta sfinga je v Gizi, kot se imenuje predel Kaira, kjer se nahaja. Narejena je tako, da ima telo na tleh ležečega leva, ki ima človeško glavo. Po izročilu varuje Keopsovo piramido in bedi nad nekropolo, to je mestom mrtvih. Je velikansko delo, izklesano iz ene skale, zato je največje monolitno delo na svetu, se pravi, da je narejeno iz enega kosa. Levove šape so danes grajene iz kamnitih blokov, saj so najbrž bile ob restavriranju na novo dozidane. Pravijo, da je sfinga najstarejše monumentalno delo, zgrajeno najbrž v času faraona Kafre v 26. stoletju pred Kristusom. Spomenik je visok preko 19 metrov, v dolžino pa meri nekaj več kot 73 metrov. Postavljena je v osi vzhod-zahod. Če primerjamo glavo in trup, opazimo, da je glava premajhna za tako velik levov trup. Pravijo, da je imela sfinga sprva večjo glavo, a so jo najbrž že zelo zgodaj predelali in zmanjšali.

Dejansko stoji sfinga v ostanku kamnoloma, kjer so lomili kamen za gradnjo Keopsove piramide. Spodnji del je bil do nedavna zasut s peskom, saj se nahaja v kotanji, ki je nastala, ko so od tam odvažali kamenje. Zelo jasno se opazi, da je vrat že poškodovan, saj je gledal iz peska. Peščeni viharji, ki so v Egiptu pogosti, so tisti del, ki je gledal iz peska, obrusili in poškodovali.

Kaj pravzaprav sfinga pomeni, si egiptologi še niso edini. Eni pravijo, da je varuhinja celotne ploščadi v Gizi, se pravi piramid in vseh ostalih zgradb, drugi pa menijo, da je podoba sončnega božanstva z imenom Horus.

Sam sem se počutil zanimivo ob sfingi. Opazoval sem, kako ljudje gledajo, uživajo in se ob sfingi fotografirajo. Nekateri so zadovoljni z vsakim posnetkom, drugi so bolj ustvarjalni. Zame je bilo navdušujoče, kako je sfinga nemo zrla na vse, kar se je dogajalo okoli nje. Kako različno je bilo to! Nekoč pred tisočletji je strmela na faraone in stare Egipčane. Danes, v moderni dobi, ne hodijo mimo samo jezdeci na kamelah, ampak se vozilo turisti v avtobusih in zrejo v to nemo pričo preteklosti.

Jaz bi še kar ostal ob sfingi in gledal, toda vodič je klical, da moramo dalje. Na avtobusu smo se oskrbeli z vodo, ki jo je prodajal šofer. Ni bila poceni, a brez vode v puščavi ni bilo dobro. Meni se je prav prilegla, čeprav bi bilo še bolje, če ne bi prišla na prazen želodec. Jutranja napaka, ko sva brez zajtrka tekla za avtobusom, se je vedno bolj opazno poznala. Toda radovedne oči so nekoliko omilile praznino v želodcu. Saj je bilo toliko lepega za pogled, da smo bili vedno zaposleni z gledanjem.

Naslednja postaja je bila nedaleč od piramid. Ustavili smo se ob zanikrni cesti. Veste, Kairo je na nek način zanikrno mesto. Veliko je smeti in večina hiš je nedokončanih. Zvedel sem, da morajo Egipčani plačati davek, ko je hiša dokončana. Zato kar gradijo in pustijo nedokončano, da ne plačajo davka.

Po stopnicah smo se spustili v klet, kjer je bila velika delavnica in trgovina hkrati. Na tistem mestu so nam hoteli zelo nazorno pokazati, kako se izdeluje papirus. To je snov, na katero so v Egiptu največ pisali, seveda poleg kamna, kamor so klesali hieroglifne znake.

Bilo je več možnosti. Pri eni mizi so razlagali v ruščini, pri drugi angleško. Sam pa sem ostal pri neki prikupni domačinki, ki je gladko govorila nemško. Ko nas je bilo že za malo gručo, je začela s svojo razlago.

Najprej nam je pokazala rastlino, ki se slovensko uradno imenuje »pápir«. Naglas je zato spredaj, da se loči od pojma »papír«, ki ga poznamo. V Svetem pismu najdemo za to rastlino ime »pápirusovo ličje«. Rastlina raste na bregovih Nila, predvsem v močvirjih. Je bujne rasti in lahko zraste tudi do tri metre v višino. Ima visoko gladko steblo, ki je lahko različno debelo. Bujno rastoča rastlina je bolj visoka in ima zato tudi bolj močno steblo.

Najprej je z vseh štirih strani obrezala kožo in dobila paličico kvadratne oblike. Obrezani stržen je bele barve. Stržen je nato po dolgem narezala na lističe, debele milimeter ali dva. Te lističe je povaljala z valjarjem in jih naredila bolj prožne. Povaljane lističe je dala v vodo za dan ali dva, da so se izločili škrob in sladkorji.

Po namakanju v vodi so lističi postali nekoliko rjavkasti in zelo prožni. Te trakove je začela na vogalu spletati tako kot sukance pri tkanini. Trakove je polagala pravokotno drugega na drugega in jih prepletala tako, da je bil eden pod drugim in potem obratno. S pletenjem je nastajala vedno večja površina. Ko je bil list do konca spleten, ga je dala v prešo med tkanine, ki so popile vlago iz lista. Stisnjen v preši je ostal več dni. Ker so lističi iz stržena nekoliko sluzasti, so se spleteni trakovi dobro zlepili med seboj, zato je nastal dober in trden list.

Potrebno ga je bilo samo še posušiti, da je bil pripravljen za uporabo. Taki listi in lističi iz papirusa so bili najbolj pogosta snov, na katero so pisali v Egiptu. Ker je tam podnebje zelo suho, je papirus obstal več tisočletij nepoškodovan.

Ta postopek je bil zame zanimiv, saj ga tako podrobno nisem še nikoli videl. Še bolj dragoceno je bilo, ker je mlada dama vse nazorno pokazala. Normalen postopek traja seveda več dni ali celo tednov. Pokazala nam je samo posamezne faze, da smo doumeli, kako so delali snov za pisanje. Mi smo po prikazu nadaljevali naše romanje in nismo čakali, da bi se ves postopek v resnici zgodil.

V tej delavnici je bila tudi prodajalna različnih podob na papirus. Nekatere podobe so bile velike tudi več kot meter in še bolj dolge. To je tudi dobra podlaga za slikanje, saj smo videli množico različnih slik naslikanih na papirus. Na velikih formatih so bili razni prizori iz Svetega pisma. Bili so čudoviti, a tudi zelo dragi.

Sprva sem bil prepričan, da so ti lističi krhki, a so v resnici zelo prožni, skoraj tako, kot naš papir. Lahko jih zviješ in prepogneš. So tudi tanki in elegantni. Glede barve bi jih najlaže primerjal z našim koruznim ličkanjem, ki je nekoliko progasto in bolj ali manj rumenkasto.

V delavnici smo se kar nekaj časa zadržali. Nakupili smo razne spominke, ki so nam bili cenovno dostopni. Potem pa smo se spet spravili na avtobus ter se odpeljali v stari del Kaira. Preko Nila smo dospeli v del mesta, ki je bil nekoliko bolj urejen.

p. Branko Petauer