Pogovori z Jezusom (20) Sodeluj zavestno, pobožno in dejavno!

Predragi kristjan, Drugi vatikanski cerkveni zbor glede sodelovanja pri mašni daritvi naroča: Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju.

Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče mene samega, me tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Evharistična daritev je zadeva vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev beril, pevcev, drugačno drugih vernikov.

Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Vsak naj bi prišel k mašni daritvi dobro pripravljen. Vsak mora poslušati Božjo besedo, moliti s srcem in z ustnicami. Vsak mora nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev.

Mašna daritev je vrhunec tvojega življenja. Če bi bilo tvoje življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se pri mašni daritvi ne bi moglo dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in apostol Janez. Čim bolj boš sredi življenja povezan z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.

Gospod Jezus, rad bi dosegel, da bi imela mašna daritev v mojem življenju središčno mesto. Zavedam se svojih slabosti. Pred tebe prihajam praznih rok, zato te prosim, da jih ti napolniš. Osvobodi me vseh navezanosti. Prizadeval si bom, da bom zbrano sledil Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Prosim te, naj bo moje srce goreče, ko te prejemam pri svetem obhajilu. Naj se zavedam, da si moj najzvestejši Prijatelj. Hočem se ti za vse darove zahvaljevati, te občudovati in ti priporočati svoje življenje, moje najdražje pa tudi ves svet.

Neusahljiv vrelec žive vode

Za češčenje Jezusovega Srca najdemo navdih pri tistih mislih, ki govorijo o živih vodah, tekočih iz Mesijevega Srca, in tam, kjer je govor o Božji ljubezni kot temelju vseh mesijanskih dobrin.

Že v Stari zavezi je veliko prerokb, ki opisujejo najbolj notranje lastnosti »srca« ali »osrčja« prihodnjega Odrešenika. Druga mesta govore o »vodi iz studencev odrešenja«, ki se bodo izlile iz srca prebodenega Odrešenika, ki jo bo novi Mojzes, to je Jezus, dajal iz skale (iz osrčja) svojega telesa.

V Novi zavezi se na starozavezne napovedi sklicuje Jezus sam. Ob šotorskem prazniku je zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega (to je iz Odrešenikovega) osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37 s).

Evangelist Janez na izredno slovesen način pripoveduje, kako je vojak s sulico prebodel Odrešenikovo stran (srce) (Jn 19,31–37) in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.

Pri preroku Ezekijelu beremo: »Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). V poveličanem Kristusu samem je bila napoved o novem srcu že uresničena. Po stiku z njim pa se uresničuje tudi v udih Kristusovega skrivnostnega telesa.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (9) Kruh za življenje sveta

Najgloblje hrepenenje človeškega srca ni po denarju, visokem življenjskem standardu in uživanju, ampak po ljubezni, po neskončni ljubezni, po Bogu, ki je ljubezen. Najbolj se nam je približal v Jezusu Kristusu. Na najpopolnejši način se z njim zedinjamo v svetem obhajilu. Jezus nam daje samega sebe v duhovno hrano in pijačo.

Starozavezna mana, »kruh z neba« (2 Mz 16,4), je vnaprej naznanjala sveto obhajilo. Štirideset let je hranila Izraelce na poti skozi puščavo v Obljubljeno deželo. Tudi mi potujemo skozi puščavo tega življenja v obljubljeno deželo nebes. Tudi mi imamo »kruh z neba«, pravzaprav neskončno več: samega Gospoda, ki ga uživamo.

Jezus je učil: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,49-51).

Za kristjana je ta duhovna hrana nujno potrebna: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan… Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni« (Jn 6,53-57).

Če se pogosto, dobro pripravljeni, hranimo z Jezusom pod podobo kruha, raste v nas ljubezen do njega in edinost z njim. Hkrati raste v nas ljubezen do ljudi in edinost z njimi. Kristus nas povezuje med seboj: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17).

Preden je Jezus odšel v nebesa, je napovedal: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Na najodličnejši način je z nami pod podobo kruha, da se z njim hranimo in ga v naših tabernakljih molimo. On je ljubezen, ki se daruje za nas. Blagor njim, ki odkrijejo to ljubezen in ga z ljubeznijo, dobro pripravljeni, pogosto prejemajo v svoje srce. Blagor njim, ki ga radi obiščejo in z ljubeznijo molijo. Njihova srca se srečujejo z Božjim Srcem.

Kip Marije Romarice št. 13

Rektorat fatimskega svetišča je nabavil nov kip Marije romarice, ki se je pridružil skupini tistih, ki so že določeni za romanje po Portugalski in po vsem svetu. Do te odločitve je prišlo zaradi rastočega števila prošenj pred stoletnico prikazovanj z vsega sveta. Tako smo prišli do številke 13., ki je določena kot maksimalno število reprodukcij Marije romarice. Marijo romarico št. 13. je blagoslovil 4. marca 2015 v kapelici prikazovanj p. Benvenuto Santiago po sveti maši. Naslednji dan je kip odpotoval v Italijo, na svoje prvo romanje po Siciliji pod vodstvom Svetovnega fatimskega apostolata.

Antonio Valinho

Misli sv. Bernarda (20) Kristus zgled in vir kreposti

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave! (45,9).

Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč? Kje je prava razsodnost, če ne v Kristusovem nauku? Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju? Kje je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju? Kje prava srčnost, če ne v Kristusovem trpljenju?

Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo potrpežljivost.