POPOLNA PODARITEV (9) »Živeti v resnici Kristusove posvetitve …«

Janez Pavel II. je na praznik Gospodovega oznanjenja leta 1984 skupaj s škofi vsega katoliškega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Cerkev in vse človeštvo: »svet drugega tisočletja, ki se bliža koncu«. »Mati vseh ljudi in narodov, ti poznaš njihovo trpljenje in njihovo upanje in po materinsko občutiš njihove boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, boje, ki pretresajo sedanji svet … Z ljubeznijo Matere in Božje dekle objemi naš človeški svet, ki ti ga polni skrbi za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov darujemo in posvečamo … Na poseben način tiste ljudi in narode, ki posebno potrebujejo tega darovanja in posvetitve.«

            Papež pravi, da je 25. marec izbral kot dan posvetitve zato, ker nas ta praznik »spominja na začetek odrešenja«. »Ta začetek je povezan z adventom. In vse sedanje leto odrešenja je nekakšen advent, ker se približujemo letu 2000 po Kristusovem rojstvu. To pričakovanje 2. tisočletja krščanske dobe živimo tako, da smo deležni skupaj z drugimi hudih bolečih izkustev narodov in celo vsega človeštva v današnjem svetu. – Iz teh izkustev se poraja posebna potrebnost, tako rekoč notranja zahteva po tem, da se z obnovljeno in vse bolj živo vero opremo na sámo Kristusovo odrešenje, na Kristusovo neizčrpno odrešenjsko moč. Zakaj Bog je tisti, ki 'je v Kristusu svet spravil s seboj … in razglasil med nami besedo sprave' (Kol 5,19). Spričo groženj, ki obtežujejo današnje človeštvo in ki imajo svoje korenine v grehu, je tu še ena pobuda več za še bolj nujen poziv k sklicevanju na moč odrešenja … Rad bi razglasil to neskončno moč odrešenja skupaj z vami in s celotno Cerkvijo. Rad bi jo razglasil po posredovanju brezmadežnega Srca Božje Matere, ki je izkusila to moč odrešenja prav posebno živo in globoko.«

            Kako bi se ob tem ne spomnili na sv. Ludvika Montfortskega, ko pravi: »Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebej častijo veliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je v prav posebni zvezi s popolno podaritvijo samega sebe Mariji in po njej Kristusu«(PO 243)?

            Podobno moremo reči o besedilu papeževe molitve, s katero je skupaj s škofi posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu in v kateri so posebne pozornosti vredne besede:

            »Mati Kristusova, pred teboj, pred tvojim brezmadežnim Srcem, bi se danes z vso Cerkvijo radi pridružili posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu: 'In jaz se posvečujem zanje,' je dajal 'da bodo tudi oni posvečeni v resnici' (Jn 7,19). Pri tej posvetitvi za svet in človeštvo se želimo združiti z našim Odrešenikom, zakaj v njegovem Božjem Srcu dobi ta posvetitev moč odpuščanja in sprave. – Moč te posvetitve traja naprej skozi vse čase, zajema vse ljudi, vsa ljudstva in narode, premaguje sleherno zlo, ki ga je duh teme zmožen vzbuditi v srcu človeka in v njegovi zgodovini ter ga je v resnici vzbudil v našem času. – Kako globoko občutimo, da je posvetitev potrebna za človeštvo in svet, za naš sedanji svet, v zedinjenju s samim Kristusom! Svet mora po posredovanju Cerkve postati deležen Kristusovega odrešenjskega dela.«

            Iz tega vidimo, da ima posvetitev Mariji – in s tem še posebej grignionska »popolna podaritev« (drug izraz za »posvetitev« ali »izročitev«) – svoje trdne temelje v Svetem pismu in celo v najodločilnejšem dogodku celotne odrešenjske zgodovine: v Kristusovi kalvarijski daritvi, dovršeni z vstajenjem.

            Jezus je izrekel besede: »Posvečujem se zanje …« neposredno pred svojim trpljenjem. Pomenijo pa isto kakor: »Darujem se zanje.« Z učlovečenjem je Božji Sin po Mariji stopil na pot daritve za vse ljudi; in ta pot se je dovršila na križu, kjer je v združenju z Marijo, ki je stala pod križem DAROVAL svoje življenje, sam sebe Očetu za odrešenje sveta. V posvečujočo moč te daritve je posameznik pritegnjen s krstom, ki nas tako rekoč potopi v Odrešenikovo smrt in vstajenje.

            Papež Janez Pavel II. je posvetitev vsega sveta Mariji naslonil na Jezusovo posvetitev Očetu. Tudi naša »popolna podaritev« (ali posvetitev, izročitev) Mariji je vsa potopljena v Jezusovo molitev, da bi tako mogla v resnici biti sprejeta od Boga. »Podaritev« pove, da to dejanje napravimo svobodno, neprisiljeno. Bog ima seveda tako in tako pravico do nas. Vendar nam je dal svobodno voljo, da bi z ljubeznijo odgovarjali na njegovo neskončno ljubezen. To »podaritev« je obenem »posvetil«. »Posvečeno« je to, kar pripada Bogu. »Posvetiti se« Bogu pomeni, povezati svojo voljo z Božjo s tem, da pustimo, naj Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja. Brez dvoma smo vsi poklicani, da se izročimo (»podarimo«) Bogu ob tisti uri naše smrti, za katero prosimo Marijo vsak dan svojega življenja. Toda papež s posvetitvijo Mariji obrača našo pozornost na dejstvo, da Bog pričakuje, naj se mu izročimo in vedno znova izročamo že zdaj, ne šele v poslednjem trenutku. V vsakdanjosti naj z Marijino pomočjo »živimo v resnici Kristusove posvetitve«.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (10) Pravila semeniškega življenja v času Strletovega bivanja v semenišču

Med akti apostolske vizitacije ljubljanskega semenišča leta 1936 so tudi pisana pravila semenišča. Obsegajo 12 tipkanih strani in še nekaj več kot eno stran dnevnega reda. Odkrivajo nam, kako je potekalo semeniško življenje. V celoti imajo pravila 91 členov in se končajo z dnevnim redom, ki je bil sledeč: Ob 5.30 je bilo vstajanje, ob 5.50 je sledila jutranja molitev, nato je bilo premišljevanje in maša. Ob 7.20 je bil zajtrk, ob 8.05 odhod na predavanja na teološko fakulteto. Ob 12.07 je bila v semeniški kapeli adoracija in izpraševanje vesti, nato obed in oddih do 14.00. Od 14.00 do 16.00 je bilo na programu učenje oziroma predavanja, od 16.00 do 17.30 obvezen sprehod. Po vrnitvi iz prehoda takoj učenje do 19.30, ko je bila večerja. Ob 20.45 so bila tako imenovana puncta meditationis (točke za premišljevanje) in večerna molitev ter nato počitek.

            Že v prvem členu semeniških pravil je rečeno, da je namen duhovnega semenišča vzgajati dobre duhovnike in goreče dušne pastirje. Zato mora semenišče bodoče duhovnike vzgajati k svetosti in jim dati priliko, da se temeljito izobrazijo. Takoj nato je rečeno: »Ni zadosti, da je duhovnik samo svet in učen, ampak si mora pridobiti v semenišču še raznih spretnosti, ki ga usposabljajo za dobrega duhovnega pastirja.«

            V semeniških pravilih je poudarjeno, da ima svetost prednost pred učenostjo. Vsak dan so bile sledeče skupne pobožnosti: jutranja molitev, polurno premišljevanje, sv. maša, opoldanski obisk sv. Rešnjega telesa, molitve pred jedjo in po jedi, večerna molitev in točke za premišljevanje prihodnjega dne. Ob nedeljah in praznikih je bila za vse bogoslovce obvezna pridiga in slovesna maša v stolnici, popoldne v kapeli litanije in pred litanijami govor, skupna molitev ali kaka druga pobožnost in zvečer sv. rožni venec. Vsak prvi petek v mesecu so bile zvečer litanije Srca Jezusovega, meseca maja vsak dan šmarnice in meseca oktobra vsak dan sv. rožni venec. V začetku šolskega leta je bila enodnevna rekolekcija. Vsak mesec je bila enodnevna mesečna rekolekcija. Enkrat v letu so bile šestdnevne duhovne vaje, ki so bile obenem priprava na subdiakonat. Glede spovedi je v 9. členu pravil rečeno, da naj jo bogoslovci prejmejo vsaj enkrat na teden. Ko je bilo v stolnici celodnevno češčenje, so se ga bogoslovci udeležili po razporedu, ki jim ga je določilo vodstvo. Pod vodstvom spirituala so morali gojenci temeljito preštudirati kako dobro knjigo o krščanski ascetiki in mistiki. Gojencem pravila priporočajo tudi zasebne pobožnosti, posebno vsakdanji rožni venec, obiskovanje sv. Rešnjega telesa in vsakdanje duhovno branje. »Na poti v kapelo, iz kapele v obednico in iz obednice, po večerni molitvi do zjutraj, ko odidejo gojenci k predavanjem, in ves čas študija je zapovedan strogi molk« (čl. 16).

            Sledijo navodila glede študija, kjer je med drugim rečeno: »Vestna dolžnost gojencev je, da se predmetov, ki jih v šoli poslušajo, doma sproti marljivo uče. Zato naj se učne ure porabijo izključno le za študij šolskih predmetov in je vsaka drugačna poraba učnih ur prepovedana (čl. 23). V semenišču se mora vsak bogoslovec naučiti tudi katekizma dobesedno na pamet in pri posebnem izpitu dokazati, da se ga je naučil. V zadnjem letniku se morajo gojenci praktično vaditi v spisovanju matičnih knjig in se naučiti dotičnih predpisov (čl. 24). Pridno naj se gojenci pri svojem študiju poslužujejo hišne knjižnice« (čl. 25).

            V poglavju o obednici je rečeno, da se v obednico molče prihaja in odhaja. Pri zajtrku je bil predviden popoln molk, pri kosilu se je prebral odlomek iz Sv. pisma in nato se je bralo iz knjige, ki jo je določilo vodstvo, nazadnje martirologij naslednjega dne. Nato so bogoslovci lahko govorili. Govorjenje je bilo dovoljeno tudi med večerjo.

            Sledijo navodila glede sob, glede vrta, glede oddihov in sprehodov, glede zdravljenja, izhodov in obiskov, društev in krožkov, glede asistence.

            Razen prezbiterjev je moral imeti vsak gojenec enkrat v šolskem letu v obednici nabožen govor, po katerem je sledil razgovor o vsebini.

            Glede počitnic je rečeno, da so trikrat na leto: božične, velikonočne in ob koncu šolskega leta. »Ob počitnicah naj se vrše vse duhovne vaje, ki so jim v semenišču zapovedane, nosijo naj duhovsko obleko in se ravnajo po Jezusovi zapovedi: 'Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (čl 90).

            Zadnji člen pa govori o odpustu iz semenišča in našteva razloge: »Iz semenišča naj se odslove: nezadovoljni, nepoboljšljivi, uporni in taki, ki se po vedenju in naravi ne zde sposobni za mašniški stan; prav tako oni, ki v učenju tako malo napredujejo, da ni upanja, da si bodo pridobili zadosti znanja; zlasti pa naj se nemudoma odslovijo tisti, ki bi grešili proti nravnosti ali proti veri.«

            Iz dnevnika in iz nekaterih kasnejših pričevanj vidimo, da se je božji služabnik Anton Strle strogo držal teh pravil, še posebno glede tišine, študija in pridne uporabe semeniške knjižnice. Ob priliki je dejal, da je bil zanj najtežje pri celotnem študiju naučiti se ves katekizem na pamet. Naučil se ga je v glavnem med poletnimi počitnicami na poti od doma do župnijske cerkve in nazaj, saj je bilo eno uro hoda v eno smer.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (18,2) Jezusov edinstveni odnos do Očeta

Svetopisemski pisatelji niso prodrli do vseh globin Jezusove molitve, saj večinoma opisujejo le pojave, ki so jih na Jezusu na zunaj opazili: Jezus je rad hodil molit v samoto, večkrat tudi ponoči; njegova molitev je bila kdaj pa kdaj zelo dolga, tudi vso noč; uporabljal je posebne molitvene kretnje in drže od povzdigovanja rok do klečanja in ležanja na obrazu. Evangelisti so nam ohranili tudi nekaj Jezusovih molitvenih obrazcev. Med njimi je najpomembnejši očenaš. Najdaljša ohranjena Jezusova molitev, ki jo je zapisal evangelist Janez, je Jezusova velikoduhovniška molitev. V njej se zelo lepo odraža globina medosebnih vezi med Očetom in Sinom. Jezus prosi za svoje učence, njihove naslednike in zlasti za medsebojno edinost (prim. Jn 17).

            Pri pazljivem branju evangelijev opazimo, da je Jezusov odnos do Očeta nekaj edinstvenega. To se še posebej dobro vidi v Janezovem evangeliju. Takšen odnos zaman iščemo pri katerem koli drugem še tako svetem človeku. Jezus se je neprestano zavedal Očetove navzočnosti in njegove ljubezni ter jo globoko doživljal. Iz tega izkustva izvirajo besede:

            "On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu" (Jn 8,29).

            Jezusova povezanost z Očetom je bila najgloblja in najprisrčnejša pri njegovi molitvi, svoj vrh pa je dosegla v daritvi na križu, ki je bila krona vseh njegovih molitev. V svoji zavesti je Jezus sicer občutil zapuščenost od svojega Očeta, a se mu je kljub temu popolnoma predal, saj je v njegove roke izročil svojo dušo. To je bila najbolj celostna in najpopolnejša zavestna izročitev Kristusa Očetu, izročitev, ki je bila izraz največje pokorščine Očetu, pokorščine iz ljubezni, pokorščine do smrti na križu.

            Kristusovo predanost Očetu bomo nekoliko razumeli, če jo bomo primerjali s predanostjo, ki jo imajo do Boga svetniki. Vendar je med svetniki in Kristusom pomembna razlika. Svetniki večinoma govore o navzočnosti Boga in o združenju z njim, Jezus pa govori o združenju z Očetom. Njegovo izkustvo Boga je bistveno sinovsko, zato drugačno od izkustva svetnikov. On je edinorojeni Očetov Sin, kar je dobilo svoj izraz v vsaki Kristusovi molitvi. Njegova povezanost z Očetom je bistveno tesnejša in globlja, kakor je povezanost z Bogom pri še tako velikih svetnikih.

            V Janezovem evangeliju vidimo, da dela Sin enako kakor Oče. Oče je v Kristusu in Kristus v Očetu. Med Očetom in Sinom vlada prisrčna medsebojna ljubezen in edinost; drug drugega poveličujeta in sta popolnoma eno ter skupno prebivata v pravičnem človeku.

            Kadar Jezus govori o svojem Očetu, nikoli ne pravi "naš Oče", temveč vedno razlikuje med "moj Oče" in "vaš Oče". Jezus s tem pokaže, da je naše Božje otroštvo bistveno drugačno od njegovega Božjega sinovstva, ki je nekaj edinstvenega.

            Kristus govori o svojem Očetu kot o nekom, s katerim je stalno povezan. Šlo je za neprestano molitev, ki je ob časih posebne molitve postala še izrazitejša.

            Kristus se je na poseben način razodel kot Božji Sin, ko je v samoti molil k Očetu. Svojo najglobljo resničnost Sina je izlil v besedo Oče, moj Oče. To je bila zanj najkrajša in hkrati najgloblja molitev, ki je bila tudi popolna daritev, daritev vsega njegovega bitja.

            Kakor je Jezus vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu, tako naj bi delali tudi mi. V hvalnici poveličujemo Boga in njegova čudovita dela za nas ter opevamo njegovo vzvišenost. Najvzvišenejša hvalnica Očetu je Jezus sam, ki je najvišje razodetje Očetove ljubezni in dobrote. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Jezus nam kaže, kakšna naj bo naša neprestana molitev. On je bil vedno povezan z Očetom in je vedno spolnjeval njegovo voljo.

p. Anton

2. Mesec rožnega venca (Iz knjige Premišljevanje rožnega venca)

Molitev rožnega venca je bila, kratko rečeno, šola svetosti. Ogromno ljudi je doseglo junaško stopnjo svetosti prav po premišljevanju te ljudske molitve. Mnogim ljudem je postala molitev rožnega venca tako domača, da so jo uporabljali kot najbolj učinkovito pot za združenje z Bogom. Zanje to ni bilo samo ponavljanje besed, bila je meditacija v pravem pomenu besede. Ob tihem ponavljanju angelovega pozdrava so se poglabljali v skrivnosti Jezusovega življenja. Iz Marijinega naročja so opazovali in gledali Jezusa. Po Mariji so ga častili in polagali predenj svoje upe in prošnje, svoje trpljenje in veselje. V molitvi so ponovno podoživljali njegovo življenje in darovanje. Med jagode, ki so drsele skozi prste, so padale solze ljubezni in trpljenja. Rožni venec je bil pot, ki je ljudi vodila v Jezusovo bližino, v osebno srečanje z njim. Med jagode rožnega venca so vpletli vse svoje domače, tako da je bila vsa družina eno v Bogu. Običajno so ga molili vsak dan v vseh hišah. Družina se je usedla ali pokleknila in za nekaj časa zapustila svoje delo. V molitvi so položili po Marijinih rokah pred Boga vse svoje in sebe samega. To je bil obisk družine pri Njem, v katerem je bilo njihovo zadnje upanje. 

Po liturgični reformi so v bogoslužje uvedli tudi narodne jezike. Sveta maša je postala vsem razumljiva in vsi so lahko črpali iz bogastva Jezusove daritve. Rožni venec nekako ni bil več primeren, da bi ga molili med sveto daritvijo in je postal nekako porinjen iz cerkva v družinsko življenje.

V svetu so se začele nagle spremembe. Delo je postajalo vedno bolj raznoliko in je zahtevalo, da je človek prisoten pri njem z mislijo in telesom. Ljudje so se pustili tako vpreči v delo, da za molitev ni bilo več ne prostora in ne časa. Pojavilo se je celo nekoliko odklonilno stališče do rožnega venca, češ da je zastarela molitev. Mnogo ljudi je pozabilo na to molitev in svojih otrok niso več navajali k tej pobožnosti. Pri mnogih ljudeh je molitev rožnega venca utonila v pozabo, nekateri pa so ponovno odkrili njeno lepoto in vrednost. Poglabljali so se vanjo in doživljali njeno lepoto in duhovno bogastvo.

Papež Janez Pavel II. je to molitev cenil že od otroških let, ko ga je molil še s svojo materjo in očetom. Zavedal se je bogastva te molitve in jo skušal ovrednotiti ter na novo poživiti. V stalnem premišljevanju je opazil, da med skrivnostmi manjka del Jezusovega življenja. Upal si je poseči v dopolnitev te molitve: kar je bilo že skoraj tisočletje uveljavljeno, je dopolnil. Mislim, da je to delo Svetega Duha, ki govori po Janezu Pavlu II. V tem vidim tako preroškost tega papeža, da ga moremo občudovati kot orodje Svetega Duha. Ves katoliški svet je z veseljem sprejel nove ureditve in navdihe svetega očeta. Take prenovitve je sposoben samo tisti, ki je s celim srcem odprt delovanju Svetega Duha in je ves njegov. Iz vsega tega vidim, da Janez Pavel II. ni samo molil rožnega venca, ampak ga je tudi živel in premišljeval. Skrivnosti luči so kot nova posoda milosti in bogastva, dodana k zakladnici Jezusovega življenja. Pravzaprav nas papež po molitvi rožnega venca kliče, da skupaj z Marijo prehodimo vso pot Jezusovega življenja, pot odrešenja. Naša pot naj bi se končala v blaženem gledanju Jezusovega poveličanega obličja.

Skušajmo molitev rožnega venca tudi mi na novo odkriti. Z Marijo stopajmo po poti Jezusovega življenja. Molitev rožnega venca nam more postati povzetek vsega evangelija, veselo oznanilo za naše duhovno življenje. Skrivnosti rožnega venca morejo postati postaje našega življenja, ki se v Kristusovem življenju dopolnjuje v večnosti. Jezusovo življenje more postati življenje našega življenja.

p.Branko Petauer

1. Mesec rožnega venca (Iz knjige Premišljevanje rožnega venca)

Molitev rožnega venca je stara skoraj tisočletje. Pravijo, da jo je sestavil sveti Dominik, ustanovitelj reda pridigarjev ali dominikancev. Vendar ta trditev ne drži v celoti. Sveti Dominik je molitev rožnega venca zelo razširjal.

Sprva je bil rožni venec molitev, ki je nadomeščala molitev brevirja za tiste redovnike, ki so bili na potovanju. Bila je protiutež molitvi psalmov, zato je bilo sprva nanizanih sto petdeset očenašev. Od tod je ostalo še staro ime »patnošter« od latinskega pater noster. Kasneje so dodali še angelov pozdrav Devici Mariji. Očenaši so se skrčili: na vsakih deset zdravamarij je ostal eden, ki je povezoval enote med seboj. Ker je bil rožni venec že od prvih časov tudi premišljevalna molitev, so med molitvijo zdravamarij premišljevali skrivnosti iz Jezusovega življenja. Skrivnosti so bile vezane na različne čase cerkvenega leta, kasneje pa so jih razporedili po dnevih v tednu. Vsak dan je bil po svoje obarvan. Nedelja je bila že od vseh začetkov mala velika noč, zato je bilo primerno, da se premišljuje častitljive skrivnosti. Žalostne skrivnosti so seveda spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na veliki petek. Vse skrivnosti so skozi stoletja dobile svoje mesto v cerkvenih časih.

Molitev rožnega venca se je hitro razširila po vsem katoliškem svetu. Ljudje so jo vzljubili in ob njej doživljali Božjo bližino. Rožni venec so molili celo med sveto mašo, ko je bila še v latinskem jeziku. Ta molitev jim je nadomestila vse bogastvo, ki ga vsebujejo mašna besedila. Pomagala jim je pri pripravi na sveto obhajilo. Ta izkušnja povezanosti z Bogom v rožnem vencu se je prenašala iz roda v rod in vsakemu na novo postajala dragocena.

Rožni venec je bil neke vrste Marijina šola molitve. Ljudje so v rožnem vencu z Marijo in njeno pomočjo stopali v skrivnost Jezusovega življenja. Ko so molili, so ob sebi čutili Marijino navzočnost in računali na njeno pomoč pri svojih prošnjah ter molitvah. Marija jim je bila kakor Mati, ki jih po jagodah rožnega venca vodi k Troedinemu Bogu. Ob Mariji so se čutili sprejete in ljubljene. Nebeška Mati jim je v premišljevanju rožnovenskih skrivnosti na preprost in ljubezniv način govorila o svojem Sinu in Očetu. Če gledamo Marijina prikazovanja, lahko opazimo, da je povsod naročala molitev rožnega venca, večkrat se je celo prikazala z rožnim vencem v roki. Reči smemo, da je rožni venec dar samih nebes.