Marijine solze v Sirakuzah

Ploski relief iz poslikanega mavca, ki predstavlja Devico Marijo in njeno brezmadežno Srce, obdano s trni in ognjenimi zublji (kot v Fatimi), se je nahajal v revni hiši ob vzglavni blazini mladoporočencev Lannuso. Podoba je od 29. avgusta do 1. septembra 1953 prelivala solze, ki so jih analizirali.

Sicilijanski episkopat je priznal nadnaravni izvor in pričel z gradnjo svetišča. Ob posvetitvi je papež Janez Pavel II. izjavil: »Marija je jokala v La Salette v sredini preteklega stoletja … v času, ko je bilo krščanstvo v Franciji deležno naraščajočega sovraštva. Jokala je tudi tukaj v Sirakuzah ob koncu druge svetovne vojne. Te solze lahko razumemo v povezavi z naslednjimi tragičnimi dogodki: neizmerno masovno uničenje ljudi zaradi vojne, holokavst judovskih mož in žena, grožnja s strani izrazito ateističnega komunizma v vzhodni Evropi.

Marijine solze so znamenja. Pričujejo o Materini navzočnosti v Cerkvi in svetu. Mati joka, ko vidi svoje otroke, da jim grozi duhovno ali fizično zlo.«

Pogovori z Jezusom (19) Pri mašni daritvi je odločilno tvoje sodelovanje

Predragi prijatelj, sam dobro veš, da pri mašni daritvi ne smeš biti podoben tujemu ali nememu gledalcu v kakšnem gledališču ali kinodvorani. Od tebe pričakujem mnogo več. Da mojega pričakovanja ne boš razočaral, moraš dobro razumeti mašne obrede in molitve. Vsaka mašnikova kretnja in kretnja zbranega občestva ima svoj pomen. Mašna daritev se pomenljivo začne z znamenjem križa in v imenu Svete Trojice, konča pa z besedami zahvale: Bogu hvala. Pri vsaki mašni daritvi gre za čudovito dejavnost vse Svete Trojice, dejavnost, ki tako zelo razodeva, da je Bog ljubezen.

Sodelovanje pri mašni daritvi je zunanje in notranje. Zunanje je tisto, kar se vidi in sliši, notranje sodelovanje pa se dogaja v srcu. Zunanje sodelovanje je v službi notranjega, ki je najpomembnejše.

Svoje sodelovanje z dogajanjem na oltarju izraziš s tem, da skupaj z drugimi vstaneš, se prikloniš, klečiš, sediš, hodiš, si v tihoti. S tem pokažeš, da pri mašni daritvi sodeluje ves človek, ne samo duh, ampak tudi telo. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino razumeti, hkrati pa pripomore k povezanosti z Bogom in navzočimi verniki.

Stoja je znamenje spoštovanja in pozornega poslušanja. Sedimo pri poslušanju Božje besede. S poklekom in klečanjem izrazimo češčenje, molitev, zbranost, ponižnost, majhnost, spoštovanje in prošnjo. Hodimo, ko pridemo v cerkev, ko prinašamo darove k oltarju in ko gremo k svetemu obhajilu. Tudi sveta tihota ima pri mašni daritvi svoj pomen.

Gospod Jezus, rad se bom poglabljal v mašno daritev. Trudil se bom, da bom že doma prebral mašna berila. V roke bom vzel tudi kakšno delo, ki govori o sveti maši. Če mi bo mogoče, bom tudi ob delavnikih hodil k maši. Nikoli pa je ob nedeljah in praznikih ne bom opustil po svoji krivdi. Kolikor je v moji moči, se bom trudil za zbranost. Pomagaj mi, da moje sodelovanje ne bo mehanično, ampak naj čuti srce, kar usta govore.

Srce Jezusovo pri mašni daritvi

Redovnik pripoveduje: »Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je nekdo, ki me spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz teh začetnih pogledov se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost.«

Kakor za tega srednješolca je za mnoge kristjane Kristusova smrt pretresljiv dogodek, če si le vzamejo čas, da se vanj vživijo. Drugače je z mašno daritvijo, ki je za marsikoga le neprijetna zapoved. Vendar gre pri mašni daritvi v bistvu za isti dogodek kakor na Kalvariji, le da na nekrvav, skrivnosten način. S pomočjo mašne daritve daritev na križu traja skozi vse čase. Gre za spomin Jezusove smrti in vstajenja, spomin, ki je hkrati skrivnostno ponavzočenje te smrti in vstajenja. Isti Jezus, ki je nekoč visel na križu, se zdaj daruje na oltarju. Po mašni daritvi pritekajo sadovi kalvarijske daritve do nas.

Kdor živi iz prebujene žive vere, je zanj mašna daritev poglobljeno srečanje s presvetim Srcem Jezusovim. Tisti, ki živi površinsko in malo ve, kaj se dogaja na evharističnem oltarju, je zanj mašna daritev nekaj zelo dolgočasnega. Moral bi se poglobiti v dogajanje na oltarju in še prej na ambonu. Če bomo zaživeli iz Božje besede, nam bo tudi daritev postala bolj domača.

Srce Jezusovo se pri mašni daritvi daje za nas; daje v svoji besedi in pod podobo kruha. Njegovo ljubezen do nas bi morali vedno znova odkrivati. Pri tem nam pomaga pogostno branje in premišljevanje evangelija, redna poglobljena molitev, neprestano prizadevanje za izpolnjevanje Božje volje, dobra priprava na vsako mašno daritev in sveto obhajilo ter dejavno sodelovanje pri evharistični daritvi, življenje iz te daritve in prejetega obhajila.

p. Anton

Vabilo

V nedeljo, 11. oktobra ob 14.30, praznujemo v baziliki v Stični
tridesetletnico glasila "V Materini šoli"
in
tridesetletnico Bernardove družine.

Slovesno somaševanje bo ob 15.00 vodil
ljubljanski škof msgr. dr. Franc Šuštar.
Pred sv. mašo bo rožni venec, po maši pa pete litanije Matere Božje z blagoslovom.
Prejemniki glasila "V Materini šoli", člani Bernardove družine,
posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prijatelji stiškega samostana lepo vabljeni.

Cistercijani in Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (8) Globlja povezanost s Srcem Jezusovim

Božji Sin »biva v Očetovem naročju« (Jn 1,18), počiva na njegovem Srcu. Po svetosti hrepeneči kristjani vseh časov so duhovno počivali na Jezusovem Srcu. Kristjan, ki je prisrčno povezan s Srcem Jezusovim, počiva na njegovem Srcu in iz njega dobiva moč za poglobljeno duhovno življenje. Ob njem poteši žejo po Božji bližini in ljubezni. Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v Srcu Jezusovem. Jezus nas vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37). Jezusovo odprto Srce nas bo napojilo s Svetim Duhom (prim. Jn 7,39), ki je ljubezen.

Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti srčne rane. Ko se je vstali Odrešenik prikazal apostolom, jim je pokazal svoje poveličane rane. Ko so apostoli pripovedovali Tomažu, da so videli vstalega Gospoda, jim je odgovoril: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je Jezus apostolom ponovno prikazal, je povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,24-29).

V Jezusovih ranah se razodeva vsa Odrešenikova ljubezen do nas. Vsi moramo gledati na tistega, ki smo ga prebodli s svojimi grehi (prim. Jn 19,37). Iz tega zrenja bodo v nas rastle Božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.

Posebej so bili s Srcem Jezusovim povezani nekateri svetniki, ki so globoko doživljali njegovo ljubezen in jo z velikim notranjim ognjem oznanjali v Cerkvi: Bernard, Bonaventura, Albert Veliki, Gertruda iz Helfte, Katarina Sienska, Henrik Suzo (Seuse), Peter Kanizij, Franc Saleški, Janez Eudes, Marjeta Marija Alacoque itd. S svojimi poglobljenimi spisi so vplivali in še vplivajo na mnoge kristjane.

Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebej v našem času, ker se je ljubezen pri mnogih ohladila. V puščavi verskega življenja nastaja tudi večja žeja po bližini Boga. Kjer so srca postala hladna, je večja potreba po Božjem Ognju. Papeži zadnjih stoletij so pogosto govorili o ljubezni Božjega Srca.

Misli sv. Bernarda (19)

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti.

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni