Znamenja v Medžugorju 4.

Tudi gospa Zofija Rakušček, voditeljica omenjenega romanja, čeprav danes že blizu devetdesetih let, se še vedno dobro spominja čudežnega prizora in ga dopolni: »Sonca so se občasno, v daljših enakomernih časovnih presledkih premikala navzdol, proti zemeljskemu obzorju. Zdelo se je, kakor da iz enega sonca izhaja drugo in za njim so se zvrstila ostala vse do zemlje, kakor da povezujejo nebo z zemljo.

Prizor je tudi mene presenetil. O primerjavi sončne verige z rožnim vencem bi ne mogla nič določenega povedati. Morda sem že ob videnju spoznala, da so se sonca premikala podobno, kakor molek med molitvijo rožnega venca drsi med prsti, ko molivec niza jagode – eno za drugo«.

V navedenem videnju je ravno med molitvijo desetke »ki je tebe devica v nebesih kronal« dal Jezus po Kraljici rožnega venca in Kraljici miru v mesecu rožnega venca simbolno mogočno znamenje romarjem in po njih ljudem dobre volje, ki spodbuja k tej preprosti, a lepi in učinkoviti molitvi. Ta more vzpostavljati mir med ljudmi in celo preprečevati vojne.

Da, tudi vojno morijo in silovito nasilje, ki je kmalu zatem izbruhnilo v krajih in deželah, skozi katere so potovali omenjeni romarji, bi mogla preprečiti množična, vztrajna molitev rožnega venca.

Kako prepričljivo lepa in veljavna v vseh časih človeštva je ta simbolična molitev. Namenjena je bila vsem ljudem, tudi za čas, v katerem živimo. Pred znamenji ne smemo zapirati src. Vzeti jih je treba resno, o njih premišljevati in moliti, da se, če je Božja volja, razkrije njihov pomen. Povezujmo jih z življenjem, dogajanjem in časom, v katerem živimo.

Jože Dragar

Znamenja v Medžugorju 3.

Prav je, da omenimo tudi čudežno doživetje slovenskih romarjev, ki so se leta 1990 iz Medžugorja vračali domov. Skoraj pozabljeno je to pomenljivo videnje. Dano je bilo videti prelep prizor s soncem, ki je tudi simboličnega pomena in se ga romarica Sonja Samec iz Domžal še danes dobro spominja. Več kot tridesetkrat je že romala v Medžugorje in vsakič si je v zvezek spominov poleg datuma, zabeležila nekaj opomb in priložila kakšno podobico. Zato je mogla podrobno opisati videnje in je pripovedovala:

»Na god svete Terezije Avilske, petnajstega oktobra leta 1990, smo bili na poti iz Medžugorja domov, nedaleč od Karlovca, deležni posebne milosti. Romanje je vodila pobožna gospa Zofija Rakušček, dobra in zvesta poznavalka milostnega kraja, saj ga je pogosto že od začetka Marijinih prikazovanj obiskovala. Z mano sta bili tudi moji sestri Nuška in Magda.

Lep dan je bil, brez oblakov. Sedela sem pri oknu avtobusa in med skupno molitvijo rožnega venca zagledala presenetljiv, nepozaben prizor. Sonce je bilo še visoko na nebu in je s popoldanskim sijem, okrog četrte ure je bilo, močno žarelo. Spuščalo se je navzdol do zemeljskega obzorja kot nekakšna veriga sonc. Dotikala so se eno drugega in so vsa enako močno svetila kakor pravo sonce. Bila so tesno povezana, drugo ob drugem, kakor členki verige. Presunjena sem opazovala ta veličastni prizor, v katerega sem se tako zamaknila, da še sestre, ki je sedela poleg mene, nisem mogla opozoriti nanj. Najprej sem mislila, da le jaz vidim to, a ko smo zmolili zadnji del rožnega venca do konca, nas je voditeljica romanja opozorila in dejala: »Zdaj bomo pa vsi izstopili, da si ogledamo ta čudežni prizor!« Ta je še vedno trajal. Izstopili smo in strmeli.

Vsi romarji smo bili vzhičeni od prizora, ki smo ga videli. Ne morem reči, koliko časa smo opazovali. Čudila sem se, da lahko gledam sonce brez sončnih očal, a sem videla, da tudi drugi gledajo vanj brez zaščite. Čeprav smo več minut zrli v močno svetlobo, se nam oči niso solzile in vid je ostal neprizadet. Bogu hvaležni za čudovito doživetje, smo v molitvi nadaljevali pot domov.

Pogosto sem razmišljala o tem dogodku in ga povezovala s fatimskim sončnim čudežem. V mislih sem podoživljala podobo sončne verige in po dolgem premišljevanju se mi je utrnilo spoznanje, da nam je Božja Mati na čudežen, a jasen in preprost način v mesecu rožnega venca dala spoznati velikanski pomen molitve rožnega venca. Sonca, nanizana druga za drugim, so vendar predstavljala jagode rožnega venca in nas spodbujala k tej mogočni molitvi, ki more spreobračati srca ljudi in jih spreminjati, vanje vnašati mir in po Marijinem zagotovilu, celo preprečevati vojne.«

Znamenja v Medžugorju 2.

Družina Iča in Željke Šega iz Medžugorja je pripovedovala, da je pred leti dolgo časa opazovala sončno dogajanje, ki so ga prvi zagledali otroci in poklicali starše. Bilo je opoldne, v največji poletni vročini, a nikogar niso zaskelele oči. Tudi zasolzile se niso, niti poškodovale, čeprav so sončni pojav dolgo časa opazovali.

Znamenja v Medžugorju 1.

Objavljamo nekoliko skrajšan spis Jožeta Dragarja o znamenjih v Medžugorju, da jih lahko primerjamo s sončnim čudežem v Fatimi leta 1917. S tem nočemo prehitevati sodbe Cerkve glede pristnosti medžugorskih dogodkov.

»Sončni čudeži« so v Medžugorju stalni pojav in jih more tam ob lepem vremenu vsakdo opazovati in občudovati. Vse premalo pa se o njih govori, a je vredno o njih premišljevati in pričevati. Prav je, da si jih ogledamo vsaj na internetu. Prepričljivi so in spodbujajo k obisku kraja milosti. Očitno je, da so, podobno kakor fatimski sončni čudež, znanstveno nerazložljivi in kažejo, da gre za Božji poseg. Ob njih zastanemo in premišljujemo o njihovem duhovnem pomenu.

Nekatere so posneli in desetine si je možno ogledati na internetu (www.youtube.com miracle of sun at medjugorje) kot sončni ples, sončna igra, utripanje sonca, vrtenje sonca na eno, nato na drugo stran in nihanje sonca. Ob ogledovanju teh posnetkov moremo tudi poslušati začudene in prepričljivo verodostojne vzklike opazovalcev tega nenavadnega dogajanja, kratke komentarje, klice in podobno. Včasih lahko ugotovimo tudi kraj oziroma mesto, kjer so bili posneti, a tudi prepoznamo glasove medžugorskih duhovnikov, ki so prav takrat, na prostem darovali sveto mašo.

Toda v Medžugorju do zdaj še ni bilo tako množičnega opazovanja sončnega dogajanja, kot je bilo v Fatimi 13. oktobra leta 1917, ki ga je napovedala Marija in ga je gledalo okrog sedemdeset tisoč ljudi – vernih in nevernih.

Pri utripanju sonce potemni, se zmrači, a se vidi bleščeč sij, kot obroč okrog njega. Naslednji hip zasveti znova z vso močjo, nato se zopet zmrači vsa sončeva površina in vse to se enakomerno v enakih presledkih dolgo časa ponavlja. Včasih je videti, kakor da se sonce vrti, potemni, in znova zasveti. Pojavljajo se tudi raznobarvne, mavrične iskre, ki z veliko hitrostjo krožijo okrog pomračenega sonca.

Sončni čudež

Zanesljive priče so potrdile, mnoge celo s prisego, da so v Fatimi med prikazanji in ob drugem času videle izredne in čudovite pojave. K največjim in najbolj izpričanim štejemo sončni čudež in oblake dima.

Lucija je že 13. julija 1917 prosila nebeško Gospo: »Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.«

Marija je v prikazovanjih julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Vsi navzoči so 13. oktobra videli sončni čudež, ki je trajal deset minut. Nekateri so ga tudi fotografirali. Nihče od velike množice navzočih ni trdil, da sončnega čudeža ni videl, pa čeprav niso bili vsi verni.

Dež je nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce kot okrogla srebrna plošča. Izgubilo je slepeči blesk, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Z veliko naglico se je okrog svoje osi vrtel sončni rob. To vrtenje se je trikrat ponovilo in je trajalo skupaj osem do deset minut. Ljudje so govorili, da je sonce »plesalo« ali da se je »treslo«. Bilo je podobno vrtečemu ognjemetu in je sipalo na vse strani svetlobne žarke različnih barv. Ti žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je dobilo vijoličasto in nato pomarančno barvo. Ljudje so bili do solz ganjeni in so slavili Boga. Nenadoma se je sonce s silovito naglico zagnalo proti zemlji. Ljudje so kriknili od groze. Zatekali so se k Jezusu in Mariji. Na koncu je sonce spet normalno svetilo in vsi so se oddahnili. V času sončnega čudeža se je mokra obleka na popolnoma premočenih ljudeh tako rekoč v trenutku posušila.

Sončni čudež so gledali tudi v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč. V takšni razdalji ga je opazoval pesnik Alfonz Lopez s svojega doma, ne da bi se spomnil vidcev. Bil je očaran nad nezaslišanim pojavom, ki ga je spremljal z verande.

Pater Ignacij Lourenso, misijonar v Indiji, je povedal, da je kot učenec ljudske šole v svojem domačem kraju Alburitelu, ki je od Fatime oddaljen okrog 18 kilometrov, videl sončni čudež. V poročilu o čudežu je zapisal:

»Na ulici so ljudje jokali in kričali. Prestrašen sem tekel med ljudi. Vsi so vsak hip pričakovali konec sveta. Poleg nas je bil moški brez vere. Vse dopoldne se je norčeval iz omejenih ljudi, ki so šli na dolgo pot, da bi videli neko deklè. Pogledal sem ga. Bil je kakor hrom, preplašen, z očmi zapičenimi v sonce. Potem se je tresel od nog do glave, vzdignil roke proti nebu, padel na kolena v blato in kričal: 'Naša Gospa! Naša Gospa!'

Ljudje so kar naprej kričali in jokali ter prosili Boga za odpuščanje grehov. Potem smo tekli v obe vaški kapeli, ki sta se v nekaj trenutkih napolnili.

Med temi dolgimi minutami sončnega pojava (…) so predmeti okoli nas dobivali vse mavričaste barve. Ko smo gledali drug drugega, je bil eden videti moder, drug rumen, drug rdeč itd. Vsi ti izredni pojavi so povečali grozo ljudstva. Po desetih minutah se je sonce vrnilo na svoje mesto, kakor se je prej spustilo navzdol. Bilo je bledo in brez sija.

Ko so se ljudje prepričali, da je nevarnost minila, se jih je polastilo neizmerno veselje. Vsi so se v zboru zahvaljevali:

'Čudež! Čudež! Hvaljena bodi naša Gospa!'

Izredne dokazne veljave vseh teh pojavov, ki jih ni mogoče naravno pojasniti, nihče ne more zanikati. Seveda se bodo zmeraj našli ošabni in skeptični ljudje, ki vse tajijo in hočejo vse razložiti s svojim slabim znanjem in pametjo, ki jo je zatemnila strast.«

p. Anton