Šolsko leto 2013–2014 izročeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Napovedal ga je nadškof metropolit msgr. Waclaw Depo.

»Izročimo se njenemu brezmadežnemu Srcu,« je naslov pastirskega pisma nadškofa metropolita iz Čenstohove Waclawa Depoa za šolsko leto 2013-2014. Po odločitvi metropolita iz Čenstohove bo v nadškofiji šolsko leto »Leto izročitve«.

Ko je nadškof Depo predstavil izročitev šolskega leta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je tudi povedal, da je blaženi Janez Pavel II. izvršil takšno dejanje izročitve 25. marca 1984 v edinosti s škofi vsega sveta, ko je posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ko je spomnil na to izročitev, je metropolit spomnil tudi na življenje Janeza Pavla II. in na to, da je »njegova popolna izročitev in posvetitev Mariji povzročila ne le svetost njegovega življenja ampak tudi številna dela apostolata v Cerkvi in čudežno rešitev življenja.«

Nadškof Waclaw Depo je omenil, da se je Božji služabnik Stefan Wyszinski dobro zavedal, da se izročitev Božji Materi rojeva iz vere. Povedal je tudi, da je Božji služabnik kardinal Avgust Hlond na smrtni postelji izgovoril besede: »Zmaga, ko bo do nje prišlo, bo zmaga blažene Device Marije!« »To so preroške besede in so luč za sedanjost,« je še zapisal v pastoralnem pismu msgr. Depo in ga sklenil z besedami: »Naučimo se od Marije zrele in globoke vere!«

Informacija iz svetišča Jasna Gora

Obnovitev poljske narodne posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 2013, je Cerkev na Poljskem med sveto mašo obnovila narodno posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je pred 67 leti prvič izvršil Božji služabnik kardinal August Hlond. »V Marijinem brezmadežnem Srcu je vse naše upanje,« je dejal nadškof iz Čenstohove Waclaw Depo, ki je vodil sveto mašo.

Škof je poudaril pomembnost posvetitve blaženi Devici Mariji, ki je bila izvršena po drugi svetovni vojni, in ki je poljskemu narodu vrnila primarne prvine: »versko in moralno zdravje«. »Na ta dogodek ne smemo gledati kot na podatek iz preteklosti,« je še dejal z besedami blaženega Janeza Pavla II iz leta 1979, in pozval k življenju po veri, ki je pristni osebni izraz narodne posvetitve.

Posvetitev v življenju

Odziv vernikov se mora poznati v vsakdanjem življenju in mora obroditi  sadove zvestobe, tudi sredi nevarnosti. »Posvetitev mora biti izziv za našo vest, da molimo rožni venec, obhajamo zakrament sprave, da opravljamo pobožnost prvih sobot in da imamo pogum izročati same sebe, svoje družine in svojo prihodnost v Marijino brezmadežno Srce,« je spodbujal nadškof.

Ta opis posvetitve, kot izziv, je povezan z rastočim razkristjanjevanjem poljske družbe, ki predstavlja veliko nevarnost za zvestobo poljskega naroda. »Vera Poljakov se vedno bolj predstavlja kot neka relikvija iz starih časov,« je dejal nadškof Depo in primerjal ta sodobni pritisk na vero s tistim, ki so ga trpele razne generacije pod propagando komunizma in ateizma.

Nadškof je poudaril: »Če bo Poljska zvesta Kristusu in njegovi Materi, bo rodila sadove vere, ki so: društvena moralnost in pravičnost ter ljubezen in upanje za vse.«

Obnovitve narodne posvetitve so se udeležili vsi glavni cerkveni dostojanstveniki: nadškof iz Przemya in predsednik škofovske konference Josef Michalik, primas Poljske in nadškof v Gnieznu Josef Kowalczyk in apostolski nuncij na Poljskem Celestino Migliore.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Ljubezen do rožnega venca

Z rožnim vencem se je Karol spoprijateljil že v najnežnejših letih, saj so ga vsak dan molili v domači družini. Ta molitev spada v vsa tri obdobja papeževega odnosa do Device Marije, Kraljice rožnega venca. Kot papeža so ga ljudje pogosto videvali z rožnim vencem v roki.

Papež Janez Pavel II. je s svojimi pogumnimi odločitvami vedno znova presenečal Cerkev in svet. Takšno presenečenje je bilo tudi tisto sredo pri splošni avdienci, 16. oktobra 2002, ko je napovedal leto rožnega venca. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo o rožnem vencu Rožni venec Device Marije.

O sebi je v tem pismu s prisrčnimi besedami zapisal: »Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala pomembno mesto v mojem duhovnem življenju (…) Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po svoji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: 'Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in svoji globini' (…) Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Moja duša poveličuje Gospoda! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus tuus!«

Papež nato napove leto rožnega venca. S tem nas hoče spodbuditi k premišljevanju in zrenju Kristusovega obličja skupaj z Devico Marijo, v njeni šoli. Dobesedno pravi: »Moliti rožni venec namreč ni nič drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. (…) Želim, da v potekanju tega leta v raznih krščanskih občestvih posebej gojijo, priporočajo in cenijo to molitev. Zato razglašam obdobje od oktobra tega leta do oktobra 2003 za leto rožnega venca.«

Papež pravi, da prastara molitev rožnega venca »združuje preprostost ljudske molitve s teološko globino. Primerna je za ljudi, ki čutijo potrebo po zrelejši kontemplaciji. Cerkev je tej molitvi vedno pripisovala posebno učinkovitost. Najtežje skrbi je z zaupanjem polagala v skupno in vztrajno molitev rožnega venca. V časih, ko je bilo krščanstvo sámo ogroženo, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi. Devico presvetega rožnega venca so pozdravljali in častili kot posrednico odrešenja.«

Janeza Pavla II. si skoraj ne moremo predstavljati brez rožnega venca v rokah. Kako je cenil rožni venec, vidimo tudi po tem, da je vsako prvo soboto po vatikanskem radiu sam molil naprej to molitev.

Velika in izredno pomembna novost, ki jo je papež s svojim apostolskim pismom uvedel, je pet novih skrivnosti rožnega venca, pet skrivnosti svetlobe, svetli del rožnega venca. V njih je zaobseženo Jezusovo javno delovanje, od krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije. Te skrivnosti so v dosedanjih treh delih rožnega venca manjkale. Zdaj imamo štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. Premišljujemo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti.

Papež končuje svoje pismo z molitvijo blaženega Bartola Longa: »O rožni venec, blagoslovljen po Mariji, blaga veriga, ki nas povezuje z Bogom, vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli, stolp zveličanja zoper napade pekla, varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo. Ti, naša moč v smrtni uri. Tebi velja zadnji poljub našega življenja ob naši smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o Kraljica rožnega venca…!« 

Iz samostanske kronike

V času od prejšnje številke našega glasila sta za samostanskimi zidovi nastali dve novi knjižici. Prva, ki jo je napisal pater Branko Petauer: Apostoli Jezusovega Srca. Vrtnice za leto 2014, govori o svetnikih, ki so najbolj častili Jezusovo Srce, od apostola Janeza do našega mučenca bl. Alojzija Grozdeta.

Druga knjižica, ki jo je zbral p. Anton Nadrah, ima naslov: Sv. Janez Pavel II. ves Marijin. Kakor naslov pove, govori o njegovi izročenosti Materi Mariji in po njej Jezusu, kar je bil temelj njegovega tako uspešnega papeževanja. V prvem delu knjižice so osnovni podatki o njegovem duhovno bogatem življenju in čudovitem apostolskem delovanju. Dodana je tudi devetdnevnica k novemu svetniku, ki v nas budi zaupanje, saj je že za svojega življenja Bog po njem naredil mnogo čudežev, o čemer govori knjiga: Čudeži Janeza Pavla II., ki jo je izdala založba Družina. Obe knjižici sta tik pred izidom pri založbi Salve na Rakovniku. Dobite jih lahko pri založbi in pri nas v Stični, tudi po pošti. Cena je 2 evra + poštnina.

Mesec marec je v našem Domu duhovnih vaj običajno zelo zaseden. Tako je bilo tudi letos. Največja skupina so bili pripravniki na sveto birmo, ki jih je bilo kar 160 hkrati.

Dne 11. marca je v naši kurilnici nastal požar. Da ni povzročil večje škode, so zaslužni gasilci, ki so ogenj hitro ukrotili.

V samostanski stavbi v Ljubljani, na Poljanski 6, je bilo na podstrešju urejenih 24 ležišč za prenočišča, v čajnici spodaj pa bo na razpolago zajtrk, kar bo ugodno za tiste, ki bodo za več dni prišli v naše glavno mesto.

kronist

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 2. maja 2014 ob 20. uri z začetkom v cerkvi.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - MAJ

2. – 4. P. Štefan Kožuh, Betanija

2. ob 20h v cerkvi vigilija za mlade

5. zjutraj – 6. Vincencijeva družina

9. – 11. Franc Šuštar, starši bogoslovcev

10. ob 9.00 animatorji Združenja posvečenih JMS

11. ob 14.30 Bernardova družina

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

17. – 18. Skupnost Emanuel

18. ob 14.30 molitev za pokojne v mali kapeli

23. – 25. Miran Špelič, Prenova

23. – 25. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

39. Izgubljeni sin

Čudil sem se, da med silnimi nočnimi nevihtami v taboru ni bilo nobene nesreče, čeprav je venomer treskalo. To sem omenil tudi očaku, ki mi je odgovoril: »Le počakaj, da se začnejo nevihte podnevi, te so šele strašne. Vsako leto nam povzročijo več nesreč. Bog daj, da bi nam tisti oblaki na obzorju ne prinesli takšne nevihte!«

In res je že čez nekaj ur kar na lepem začelo strašno grmeti in treskati. Tedaj mi je prišlo na misel, da je v tem kraju bržkone tako grmelo, ko je Mojzes šel na Sinajsko goro. A Jonadaba je morila druga skrb. Povedal mi je: »Zadnje noči se pri nas dogaja nekaj čudnega. Pastirji mi vsak dan prinašajo janjce, ki jih zjutraj najdejo v staji poginule.«

»Bržkone jih je ubila strela?« sem mu dejal.

»Poglej, že spet prihaja nekaj pastirjev!« Prinesli so mu več ko deset zaklanih janjcev. »Teh ni ubila strela, ampak tatovi,« je rekel starec. »Janjce kar v staji zakoljejo in jih tam pustijo, ne da bi jih odnesli …«

»Kako pa da psi ne lajajo?« sem se čudil.

»Saj to je tisto ...« Jonadabovo obličje se je pomračilo. Ali koga sumi? Kakor bi o tem ne maral več govoriti, je povešene glave odšel. Takšnega še nisem videl.

Čez nekaj dni sem bil priča prav žalostnega prizora, ko je več Rehabovcev prignalo moža, ki je bil brez dvoma nočni tat. Tedaj je Jonadab zagrmel: »Vse ženske v svoje šotore!« Sam pa je sredi starešin sedel na tisti prostor, kjer se v taboru deli pravica. Iz obzirnosti sva s Kvartom hotela oditi. Očak pa, ki je bil tako izmučenega obraza, da takšnega še nikoli nisem videl, nama je pomignil, naj ostaneva. To sodišče je bilo zares dostojanstveno.

Vsi moški z njimi vred, ki so privedli tatu, so bili od razburjenja bledi kot smrt. Vsi – samo obdolženec ne! Ogrnjen je bil s kožami, ki pa so bile vse premočene. Kakor sem kasneje zvedel, se je bil skril v vodni nabiralnik. Mož je imel kakšnih petintrideset let. Ko sem stopil bliže, sem osupnil, bil je živa podoba Jonadabova. Takšen je bil Jonadab bržkone, ko je bil istih let, samo da je ta mož imel izzivajoč izraz.

S tresočim glasom je spregovoril eden izmed starešin in ga vprašal: »Ali si nam ti klal janjce?«

»Jaz sem jih!« je predrzno odgovoril. »In jih bom še!«

Tedaj sem opazil, da za menoj stojita Sila in Pavel.

Zdaj se je oglasil Jonadab: »Starešine rehabovskega rodu, kakšno kazen nalagate temu človeku? Odgovorite mi, a mislite zgolj na pravico.«

Vsi starešine so vstali s sedežev, eden izmed njih je pa govoril takole: »Abdon je bil izgnan iz našega rodu, a hudega mu nismo nič storili.« Nato se je ozrl v obtoženca in ga vprašal: »Zakaj nam delaš škodo?«

»Ker vas sovražim! In pripravljen sem poklati vse vas, čeprav me stane življenje.«

Jonadab, ki je edini obsedel, se je stresel in si z rokama zakril obraz.

»Ali ne obžaluješ tega, kar si rekel?« je vprašal drugi starešina.

»Nič ne obžalujem! Zaničujem vas!« je odgovoril obtoženec.

Bled kot smrt je zdaj vstal Jonadab in rekel: »Starešine našega rodu! Izvršite svojo dolžnost in zadostite pravici, kakor nam ukazujejo naše postave, ter glejte zgolj na blagor in moralo našega rodu!« Po teh strašnih besedah, ki so pomenile smrt, je Jonadab spet sedel in – zaihtel.

Solznih oči so se spogledali starešine. Končno je spregovoril drugi starešina, ki je bil videti še najbolj pretresen: »Veste, da so nam naše postave doslej ukazovale s smrtjo kaznovati vsakega sovražnika našega rodu ... Ampak zdaj nismo več nekdanji rod, zdaj smo kristjani ...«

»Kristjani, kristjani! Sovražim vas in zaničujem! Ne bom se ponižal, da bi vas prosil usmiljenja! Jaz hočem moških navad naših prednikov, ki so bili pravi Rehabovci.« Izpod živalskih kož, ki jih je imel na sebi, je potegnil damaščanski meč, ki ga je ukradel enemu izmed ženinov, ter z njim zagrozil njim, ki so stali ob njem. »Preziram vas, ker se ne držite navad naših prednikov ter puščate tujko v svojo sredo za ženo bodočemu patriarhu. Pri Bogu prisegam, da jo bom umoril s tem mečem, ki ga je prinesel tujec ...«

»Tega pa ne boš!« je zaklical Kvart, planil kot blisk ter na mah razorožil obtoženca. Bil je res Jonadabov sin, ki so ga pred enim letom izključili iz rodu. A preden so ga mogli zvezati, se jim je iztrgal, planil na bližnjega konja ter oddirjal. Zakričal je še: »Se že še vrnem!«

Med tem dogajanjem se je razbesnela nevihta in strele so začele tolči vsepovsod. Ubežnik je bil komaj kak kilometer daleč, ko je treščilo vanj, da je siromak s konjem vred treščil na tla.

»Strela ga je ubila!« so vsi prestrašeni zavpili. Očak je zdrsnil na kolena, za njim vsi starešine. Vsi pa smo zastrmeli, ko se je Pavel pognal na konja in zdirjal tja, kjer je obležal nesrečnik. Tudi mladci so poskakali na konje in zdirjali za njim, enako tudi midva s Kvartom.

Pavel je mladega moža že držal v naročju in mu s svojim plaščem pokrival nagoto. Kaj se je zgodilo? Strela je na njem vžgala premočeno obleko iz živalskih kož, mu ubila konja, njega pa samo oplazila.

»Pojdi povedat očaku, da je njegov sin živ, pa se hitro vrni in prinesi vodo!« je Pavel naročil Kvartu. »Drugi naj mu prinesejo novo tuniko!« Pavel je nato še naprej negoval ponesrečenca, okoli njega pa so se postavili mladci, ki so poskakali s konj.

Abdon – tako mu je bilo ime – je počasi odprl oči, pogledal okoli sebe in vprašal, kaj se je zgodilo. Pavel mu je pokazal poginulega konja in zoglenelo obleko ter ga kot mati nežno bodril. Potem je ukazal mladcem: »Pojdite in povejte očaku, naj nihče ne hodi sem, ker ga bom jaz pripeljal tja!« Mladci so pri priči skočili na konje in zvesto izvršili Pavlov ukaz.

S Pavlom sva pregledala vse Abdonovo telo, ali ni morda kje ranjen. Tedaj se je Kvart vrnil z vodo. Pavel mu je dal piti, nakar se je Abdon precej bolje počutil.

Nevihta je nenadoma potihnila, a oblaki so še zastirali sonce. S Pavlom sva dvignila Abdona in ga odpeljala pod skalni previs. Tam sem ju pustil sama. Ostala sta tam več ko tri ure.

Ko je nato Abdon v novi tuniki vstal in krenil v taborišče, je bil videti nov človek. Ob njem je stopal Pavel in mu nekaj šepetal na uho. Abdon je jokal, resnično se je pokesal. Šel je prosit odpuščanja.

V taboru so nas pričakovali Jonadab in starešine. Pavel jih je nagovoril: »Častitljivi očak in starešine! Pred vami je skesani Abdon. Izgubljeni sin se vrača v očetovo hišo in prosi očeta odpuščanja. Poznam vašo ljubezen in vero v Gospoda Jezusa. Vas vse, zlasti pa tebe, častiti očak, prosim za tvojega sina Abdona, ki ti ga skesanega vračam. Sprejmi ga v svoje srce, kot bi sprejemal mene ...«

Pavel je o Abdonovem kesanju tako prepričljivo govoril, da nihče ni podvomil, da se je storilec zares skesal. Zlasti pa je vse nenavadno prevzelo, ko je Pavel Abdona imenoval svojega sina in prosil očaka, naj ga sprejme, kot je sprejel njega.

»Skesani Abdon vam je pripravljen biti za hlapca, celo za sužnja. Ampak jaz bi kaj takega ne dopustil in bi ga vzel za svojega brata, za svojega sina. Še poprej pa tebe, veliki očak, prosim, da mu         odpustiš in ga vnovič sprejmeš za sina. Kolikor pa je oškodoval vaš rod ali mu kaj dolguje, zapiši na moj račun!«

Te Pavlove besede so vžgale srca vseh. Iz grl Rehabovcev je zagrmel en sam klic po odpuščanju. Še več! Ženske niso več strpele v svojih šotorih in so privrele med množico, ki je prosila odpuščanja za skesanca. Stara Jonadabova žena, Abdonova mati, se je vrgla sinu okoli vratu, ga poljubila in ga privila k svojemu telesu, kakor bi ga hotela zavarovati. Častitljivi očak je ihtel kakor otrok, ni pa hotel izreči sodbe brez soglasja starešin. Zato jim je z glasom, ki ga je dušilo ihtenje, rekel: »Vaša stvar je, da to razsodite!«

»Odpuščanje! Odpuščanje!« so vsi starešine soglasno zaklicali.

Zdaj je Jonadab stopil s svojega prostora k sinu in ga objel. Ves rod je gledal ta prizor z vzkliki največjega veselja. Pavlu je obličje žarelo od sreče. Dvignil je roko v znamenje, da želi govoriti:

»Častiti očak in starešine čudovitega rodu Rehabovcev! Pred nekaj dnevi sem prebiral vaše letopise in v njih našel nekaj podobnega temu, kar se je zgodilo. Eden izmed vaših nekdanjih poglavarjev je svojega lastnega sina obsodil na smrt, ne da bi potočil solzo, ker je sin ukradel nekaj janjcev. To obsodbo so soglasno odobrili vsi starešine in ves rod, ne da bi se en sam glas postavil v obrambo krivca, ki je vse priznal. Temu ravnanju se nisem čudil, saj je bilo popolnoma v skladu z vašimi starimi navadami, ki so podobne izraelskim: »Oko za oko, zob za zob!«

Takrat sem se vprašal: »Kaj bi storil ta rod zdaj, ko je po Kristusovi milosti že prerojen, če bi se spet kaj podobnega zgodilo?« Ali bi se Rehabovci izkazali bolj Rehabovce kot Kristusove vernike?

Ko sem prej videl, kaj se je zgodilo, in opazil, kako so vaš očak in starešine trdno odločeni, da ne dopustijo nobene izjeme, sem zmotno mislil, da se Kristusova ljubezen še ni ukoreninila v vaših srcih. Ko sem gledal Abdona, kako je izzival vaš rod, sem na obrazu bral, da je še zmeraj zgolj Rehabovec. Pa ga zato nisem zaničeval, ampak občudoval. Videl sem v njem prepričanega moža, ki se bori zoper vas, češ da ste se odmaknili od običajev svojih prednikov, ko ste tujko sprejeli za ženo svojemu bodočemu poglavarju. V hipu, ko sem zagledal, da ga je strela udarila, sem mu stekel pomagat v upanju, da še živi. Nisem se zmotil! Ko se je Abdon zavedel, sem ga ljubeznivo ogovoril in mu povedal svojo zgodbo, ki jo nekateri izmed vas že poznate. Goreče sem mu spregovoril o Kristusu, on pa mi je odkrito povedal, da je edini iz vsega rodu, ki ni bil krščen. Ves tresoč se, me je vprašal: »Kaj naj storim?«

Odgovoril sem mu: »Sprejmi krst, ki si ga doslej odklanjal.«

Ponižno mi je odgovoril: »Voda je tukaj! Ali ga lahko sprejmem?«

Vprašal sem ga: »Ali veruješ v Kristusa? Verjameš, da je Božji Sin?«

»Verujem, » mi je ponižno zatrdil.

Nato sem ga oblil z vodo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in zato sem ga imenoval ter ga bom še imenoval svojega sina, ker sem ga rodil v Kristusu. Njegovo spreobrnjenje je iskreno, postal je ves naš. Ampak, skrbelo me je, kako ga boste vi sprejeli? Zato vam nisem hotel izdati najine skrivnosti, ker sem hotel prej videti, ali so vaša srca polna Kristusove ljubezni. Srečen sem, da sem sam videl, Rehabovci ste pravi učenci Gospoda Kristusa, ki je prišel svetu oznanjat in ga učit ljubezni ter odpuščanja.«

»Prav imaš, Pavel,« se je oglasil Jonadab. »Če bi se to zgodilo pred leti, bi se ne bil pomišljal svojega sina obsoditi na smrt kot upornika. Odkar pa smo bili krščeni, odkar slišimo Kristusove besede: ‘Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj’, so se naša trda čustva popolnoma spremenila. Pravico sicer delimo, vselej pa se zavedamo, da je Učenik oznanjal usmiljenje. In danes bo rod Rehabovcev z vso iskrenostjo ponižno izgovarjal besede Gospodove molitve: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...

            Kvart je pobral zoglenele ostanke Abdonove obleke in mi rekel, ko so drugi že vsi odšli: »Pavel je bil silno presunjen. Ta dogodek ga je spomnil njegove preteklosti, ko je še preganjal Kristusove vernike. Kakor je strela Abdonu sežgala obleko, a ga je pustila živega, da se je prerodil v Kristusu, prav tako je v Savlu zgorel Jud, ko je pred Učenikovim obličjem na poti v Damask padel s konja, da je zaživel Kristusov apostol.«

p. M. de Heredia