VEČ IN BOLJE MOLITI (3) Pogovor z Bogom

            Sv. Katarina Labouré je dejala: "Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu rečem: 'Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš.' Če mi kaj da, sem vesela in se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel, in mu pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."

            V stari zavezi je Mojzes šel na goro in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je govoril Mojzesu:

            "Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno ... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!"

            Mojzes je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz 32,7-11).

            Ko je Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"

            Gospod je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).

            Mojzes se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom. Že Evagrij (+ 399) je učil, da je molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.

            Mnogi mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja v Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:

            "Blagor duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico, ki znotraj uči.

            Blagor očem, ki so zaprte za vnanje reči, a uprte v notranje. Blagor njim, ki doumevajo notranje reči in se z vsakdanjo vajo trudijo bolj in bolj se pripraviti na spoznanje nebeških skrivnosti. Blagor njim, ki je njih veselje Bog in ki se otresajo vseh posvetnih zadržkov."

            Ne pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda niso niti potrebne. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.

            Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.

            Čeprav v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojima najvišjima zmožnostima razuma in ljubezni ne vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.

            Večni, najpopolnejši pogovor, dialog, vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.

            Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga molimo.

           

Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo. Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu duhovniku je zaupal:

            "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: 'Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.' Od tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."

            Zanimivo misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil:

            "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."

An

Romanje v Ludbreg

V nedeljo 11. maja bomo z Bernardovo družino in ostalimi, ki vas zanima, poromali v Ludbreg. V kapelici dvorca Batthyany se je leta 1411 zgodil evharistični čudež. Vino, ki se pri sveti maši spremeni v Jezusovo kri, se je dejansko spremenilo v pravo kri. Duhovnik, ki se mu je ta čudež pripetil, je tekočino shranil v stekleno posodico, zazidal v steno in o tem molčal do smrti. Malo pred smrtjo je skrivnost razodel sobratu, ki je posodico poiskal. O čudežu s krvjo se je kmalu razvedela daleč naokoli. Posodico s tekočino so vzeli v Vatikan in jo tam preiskali. Kasneje so dragoceno relikvijo vrnili v župnijsko cerkev Svete Trojice in jo tam še sedaj hranijo

V župnijski cerkvi Svete Trojice bomo darovali sveto mašo, po maši pa bomo imeli šmarnično pobožnost.

Odhod iz Rakovnika bo ob 7,00 iz Stične pa 7,30. Iz Ludbrega se bomo vračali okoli 15. ure.  Prihod domov je predviden okoli 18. ure. Stroški vožnje bodo 20 EUR.

S seboj zagotovo vzemite potni list ali osebno izkaznico!

Prijavite se na elektronski naslov: branko.petauer@rkc.si ali na telefon 031-68-78-02.

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - DEVETI DAN, ZA CERKEV

DEVETI DAN: ZA CERKEV

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za Cerkev

Jezus, dobri Pastir, slavimo te in se ti ponižno zahvaljujemo za vse poklice, ki jih po svojem Duhu nenehno podarjaš Cerkvi. Stoj ob strani škofom, duhovnikom, misijonarjem in vsem Bogu posvečenim osebam; naj bodo zgled zares krščanskega življenja. Naredi močne in vztrajne v njihovih odločitvah tiste, ki se pripravljajo na duhovniško službo in na posvečeno življenje. Pomnoži oznanjevalce evangelija, da bodo oznanjali tvoje ime vsem narodom. Varuj vse mlade v naših družinah in naših skupnostih; nakloni jim pripravljenost in velikodušnost, da bodo hodili za teboj. Ozri se nanje tudi danes in jih pokliči. Podeli vsem poklicanim moč, da vse zapustijo in izberejo samo tebe, ki si ljubezen. Odpusti neodzivnost in nezvestobo tistih, ki si jih izvolil. Poslušaj, o Kristus, naše prošnje po priprošnji Device Marije, tvoje Matere in Kraljice apostolov. Ona, ki je verovala in se velikodušno odzvala in je bila vedno razlog našega veselja, naj spremlja s svojo navzočnostjo in zgledom vse tiste, ki jih kličeš, da se popolnoma posvetijo službi za tvoje kraljestvo. Amen!

Kristus, odpusti nam!

Kristus! Križani in vstali! Zahvaljujemo se ti! Prosimo te odpuščanja za vsako zlo, ki se utrjuje v človeškem srcu in v svetu; za vsako zanemarjeno in opuščeno dobro v tem letu! Častimo te v tvojem vstajenju! Kot apostol Tomaž, ki na začetku ni veroval v tvoje vstajenje, se dotikamo znamenj našega odrešenja na tvojih rokah, na tvojih nogah, na tvoji strani in ti z živo vero vzklikamo: “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20,28). Sprejmi ta vzklik: to velikonočno sporočilo Cerkve. Naj močno odmeva v radostnih pozdravih, izgovorjenih v različnih jezikih, v katerih tvoji verniki po vsej zemeljski obli izpovedujejo in razglašajo vero v vstajenje.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tokrat smo napredovali le za eno zrno. Sicer tudi to ni malo, če upoštevamo, da eno zrno pomeni 500 rožnih vencev ali 500 delavniških mašnih daritev ali 500 ur češčenja Najsvetejšega ali 500 ur darovanega trpljenja, npr. vdanega prenašanja bolezni ... Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle odšla v samostan, kdo v misijone. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določenega fanta, ki študira bogoslovje, da bi postal dober duhovnik. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - OSMI DAN, LJUBITI ŽIVLJENJE

OSMI DAN: LJUBITI ŽIVLJENJE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za velikodušno zavzetost

Gospod Jezus, dobri Pastir, ki si daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje, podari nam, občestvu verujočih, ki je razpršeno po vsem svetu, obilje tvojega življenja in nas napravi sposobne, da pričujemo zanj in da ga posredujemo drugim. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem tebi posvečenim osebam za služenje Cerkvi; osreči jih v njihovem darovanju, podari jim vztrajnost v njihovem služenju, velikodušnost v njihovem žrtvovanju; naj njihov zgled odpre še mnoga druga srca, da bodo slišala tvoj klic in se mu odzvala. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja krščanskim družinam, da bodo goreče v veri in služenju Cerkvi, da bodo tako prispevale k rojstvu in razvoju novih duhovnih poklicev. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem ljudem, predvsem mladim, fantom in dekletom, ki jih kličeš v svojo službo; razsvetljuj jih v odločitvah; pomagaj jim v težavah; podpiraj jih, da vztrajajo v zvestobi, naj bodo po tvojem zgledu pripravljeni pogumno darovati svoje življenje, da bi drugi imeli življenje. V prepričanju, da bo presveta Devica, Mati Božja in Mati Cerkve, s svojo mogočno priprošnjo podkrepila to molitev in jo naredila všečno svojemu Sinu Jezusu, kličem na vse vas, spoštovani bratje v škofovstvu, na duhovnike, redovnike in redovnice in na vse krščansko ljudstvo, posebej na gojence v semeniščih in redovnih skupnostih, obilje nebeških milosti in vam v ta namen podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (2)

To [kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki našega glasila] je samo zunanji okvir našega romanja, ki so ga vsak dan polnile nove duhovne vsebine. Predramile so v nas vse naše čute, duha in srce tako, da nismo zaznavali ne napora ne utrujenosti, neopazno pa se je med nami, kot navržena vrednota, tkala tudi prisrčna bratska povezanost. Tako že ob vsakodnevni jutranji molitvi, ob popoldanskem  rožnem vencu in skavtskih molitvah, ki smo jih prvič slišali …

Kaj so nam sporočale, kako so se nas dotaknile vse te znamenite postaje? Vsaj delček vsega  bi radi oteli pozabe.

V Niš smo preko redko naseljene, kraške Šumadije prispeli prvi dan proti večeru. Nastanili smo se v hotelu na pobočju mesta. Čudovit pogled na razprostranjenost Niša, s 400 tisoč prebivalci, kjer se staro staplja z novim in se življenje dogaja na ulici. Zvečer se je vsa kotlina blestela od luči, kot posuta z migljajočimi kresnicami. Pravoslavni svet! Drugo jutro smo šli iskat katoliško cerkev, kjer naj bi 21. septembra Zahodna Cerkev proslavljala Milanski edikt. Naš iznajdljivi šofer, Sami, jo je odkril, skrito med novimi zgradbami v ozki ulici, še vso obdano z zidarskimi odri. Zdelo se je brezupno. Vendar je pri vratih sosednje stavbe stal moški nedoločljivih let. Nasmejal se je, ko je p. Peter izstopil. Tamkajšnji župnik je bil, čakal nas je. Frančiškan iz Bosne, Hrvat. Led je bil prebit. Povabil nas je v župnijsko dvorano, zasilno kapelo Povišanja Svetega Križa, kjer je naša duhovniška trojica darovala sv. mašo. Potem so se v bratski sproščenosti pojavljala vprašanja. Koliko je v Nišu katoličanov, kako shajajo s pravoslavnimi in muslimani? Kje bo slavje?  Ali bo skupno?  Pater nam je odgovarjal sproščeno, s pogumom in svobodo,  kot čudežni Božji otrok, čeprav ga njegovo vsakdanje življenje stiska kot Odiseja med Scilo in Karibdo. Vsako bolj ali manj napeto zgodbo je zaključil vedro in nasmejano: »E, pa mi idemo dalje, Bog je s nama!« Slavje milanskega edikta seveda bo, na štadionu, ne skupno. Posebej, 21. septembra za katoličane in 6. oktobra posebej za pravoslavne. Tako bodo praznovali dvakrat! Katoliška cerkev v Nišu pa bo po obnovi prelepa, s freskami p. Marka Rupnika … Vse nas je osvojil s svojim neuklonljivim optimizmom.

Čas je bil na naši poti najhujši tiran. Radi bi bili obiskali še znamenito »Čele-Kulo«, obzidano z lobanjami srbskih upornikov v nekdanji osmanski državi. Preko 70 jih je bilo, ki so jim Turki še proti koncu 19. stoletja »odrobili glave«. V strah Nišlijem in Srbom sploh! Zdaj je nad »Kulo« pozidana kapela, obdaja pa jo prostran spominski park, vendar ob 8.30 še ni bilo v »muzeju« nikogar. Nam pa se je mudilo v Skopje.

V novi hiši, katoliški kapeli, nas je do 13-ih čakala redovna sestra s ključi. Pravočasno smo prispeli. Nova hiša Matere Terezije stoji na mestu nekdanje albanske rojstne hiše. Zgrajena je kot neke vrste eksotičen  stolp v neprepoznavnem, morda indijskem, morda albanskem slogu. Kapela v drugem  nadstropju, kjer smo obhajali sv. mašo, je v primeri z vpadljivo zunanjostjo pravzaprav skromna. V prvem nadstropju smo obiskali muzej, albansko sobo. V vitrinah so  pomembni njeni in družinski rokopisi, dokumenti, fotografije. Spodaj, v notranjem dvorišču, starinski vodnjak, na ulici pa kip blažene Matere Terezije v naravni velikosti, z značilno držo, ki opozarja na hišni stolp– katoliško kapelo, kajti Skopje je pravoslavno.

V središču mesta smo bili presenečeni nad množico novih spomenikov. Ponazarjajo in proslavljajo vso zgodovino Makedonije, predslovansko in slovansko, od pradavnine do sodobnosti. Kakšni konji, drzni jezdeci, mogočni vladarji! Aleksander Veliki Makedonski, bizantinski cesar Justinijan I., makedonski car Samuel, srbski kralj Simeon in  še mnogi, vse do prve makedonske vlade po l. 1945. Vse to deluje kot mogočen tujek v novo pozidanem, popotresnem  skopskem jedru. Novi most čez reko Vardar. Ob njegovem koncu, ali začetku,  kakor  je pač obiskovalec usmerjen, pa sv. brata, Ciril in Metod na eni, sv. Kliment in Naum  pa na drugi strani mosta. Da ne omenjamo še drugih spomenikov, ki so nam  spričo sporočilne bombastičnosti jemali sapo. Kakšno samozavestno razkazovanje mogočnosti nasproti stari, revni trgovski četrti, ki nas je s svojo pisano šaro in pristnostjo očarala …

Vendar je nam, Slovencem, to poveličevanje makedonske zgodovine, to iskanje državniške in narodne identitete, lahko v poduk. Kdo se pri nas spomni prvih slovenskih knezov? Kdo sv. Modesta, pokristjanjevalca Slovencev- Karantancev, ki počiva pri Gospe Sveti? Samo ena nova cerkev mu je na Slovenskem posvečena (župnija Kranj – Zlato polje). Svetima bratoma, Cirilu in Metodu, pa kar 13 cerkvá in kapelic. Letos pa še tako pomembna 1150- letnica njunega prihoda na Moravsko, ki smo jo skupaj s Čehi, Moravani in Hrvati nedavno slavili na Velehradu, posebej pa v murskosoboški škofiji, nekdaj vključeni v Metodovo Panonsko-moravsko nadškofijo. Zato pa smo tudi pohiteli na obrežje Egejskega morja, v Solun, v njuno rodno mesto. Presrečni smo stopili v njima posvečeni veličastni pravoslavni hram, izvedeli, da je solunski škof razglasil »Ciril-Metodovo leto«, sprejel romarje iz Moravske. Tudi tu stoji na morski obali kip Aleksandra Makedonskega, mogočnega osvajalca Bližnjega in Daljnjega vzhoda, ki si je za prestolnico izbral sam Babilon, življenje pa mu je vzela v 34. letu običajna bolezen, pljučnica. Tudi rimsko mogočnost Soluna smo zaslutili ob ostankih obzidja in mestne četrti, skozi katero je tekla znamenita cesta,Via Ignatia, ki je povezovala Rim z Bizancem. Mogočni Beli stolp pa je dediščina kasnejšega osmanskega imperija. Zvečer smo se v Solunskem zalivu namestili v hotel, drugo jutro pa v avtobusu poslušali svečano pridigo škofa dr. Petra Štumpfa o zaslugah solunskih svetih bratov za krščanstvo v nekdanji slovenski Panoniji. Sveta brata sta zelo častila apostola Pavla, pa tudi sv. Demetrija, solunskega mučenika in svetnika. Kakšno spoštovanje pa so tudi grški sveti očetje, npr. sv. Janez Zlatousti, gojili do apostola poganov, sv. Pavla!

Tako smo se tudi mi napotili v Filipe, na vzhodno obalo Egejskega morja, kjer je apostol Pavel prvič stopil na grška tla. Po ruševinah starega grško-rimskega mesta z amfiteatrom, domnevno ječo apostolov, Pavla in Sile, z bogatim arheološkim muzejem itd., smo se podali na znameniti kraj ob žuboreči reki, kjer se je Pavel srečal z ženami in krstil trgovko s škrlatom, Lidijo. Na trikotni zelenici, kot na otočku, stoji preprosta, lepo oblikovana oltarna stena z mično mozaično podobo sv. Lidije (tu je sveta!) in okroglo, kamnito oltarno mizico. Na drugo stran »krstilnega bazena« vodijo mostički, v mejo pa so v polkrogu vdelane kamnite stopnice, da romarji lahko sedijo. Kako ganljiva sv. maša naše duhovniške trojice v senci visokih jagnjed in oljk! Ob  šumenju vetra, ki nas je hladil in nagibal drevesne krošnje ob žuboreči muziki potoka! Poslušali smo Pavlove besede iz pisma Filipljanom, zgodbo o spreobrnjenki Lidiji. Poslušali, slišali in vzljubili smo jih. Poistovetili smo se z dogodkom. Tem bolj, ker je med našo sv. mašo na ravnici, nad to »prirodno katedralo«, v obnovljenem, prelepem pravoslavnem hramu potekala krstna slovesnost. Roza in beli cvetovi v nagubanem belem tilu ob stopnišču svetišča so naznanjali krst deklice. Kako simbolično! Kakšno veselo druženje svojcev in sorodnikov ga je spremljalo v okrašenem paviljonu! Krst in poroka pravoslavnih  –  to ni malenkost!

Dr. Martina Orožen

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - SEDMI DAN, NIKOLI VEČ VOJNE

SEDMI DAN: NIKOLI VEČ VOJNE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Vojna, pustolovščina brez vrnitve

Bog naših očetov, velik in usmiljen, Gospod miru in življenja, Oče vseh ljudi! Ti imaš načrte miru in ne bridkosti, obsojaš vojne in podiraš napuh nasilnežev. Ti si poslal svojega Sina Jezusa, da bi oznanjal mir tistim, ki so blizu, in tistim, ki so daleč, da bi zedinil ljudi vseh ras in rodov v eno samo družino. Poslušaj enodušni krik svojih otrok, rotečo prošnjo vsega človeštva: nikoli več vojne, ki je pustolovščina brez vrnitve, nikoli več vojne, ki je spirala žalovanja in nasilja; ki je nevarnost za tvoja ustvarjena bitja na nebu, na zemlji in v morju. V edinosti z Marijo, Jezusovo Materjo, te še prosimo: spregovori na srce odgovornim za usode narodov, ustavi logiko povračevanj in maščevanja, predlagaj jim, v svojem Duhu, nove rešitve, velikodušna in častna dejanja, prepričaj jih, da sta dialog in potrpežljivo čakanje bolj rodovitna kot prenagljeni ultimati in vojne napovedi. Podari tej naši dobi dneve miru. Nikoli več vojne! Na željo učencev jih je Jezus naučil moliti očenaš, vzvišeni molitveni obrazec, ki je skozi stoletja postal značilna molitev krščanskega občestva. V njej nam Jezus izroča bistvo svojega sporočila. Kdor zavestno moli Oče naš, “se okuži” z evangelijem in ne more, da ne bi v svojem življenju sprejel njegovih posledic, ki izhajajo iz evangeljskega sporočila, katerega najpristnejši izraz je molitev “Oče naš”.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.