LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (24)

Vedno jasneje te vidim

Elvira je bila od rojstva slepa. Globoko verna mati jo je krščansko vzgojila. Njen oče, ki je bil neveren, ji je nekoč rekel:

"Če bi Bog, ki pravijo, da je dober, sploh bival ali se kaj brigal za ljudi, bi ti gotovo videla."

Elvira je z roko otipala očetov obraz, mu z dlanjo zakrila usta in rekla:

"Očka, molči. Jaz vidim bolje kot ti."

V veri gledamo z notranjimi, duhovnimi očmi. Razum po veri spoznava Boga in božje stvari.

Pascal pravi:

"Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim."

Malcolm Muggeridge je za londoski dnevnik Times 1982, ob svojem spreobrnjenju, povedal:

"Mislim, da v našem duhovnem življenju poteka neko podzavestno dogajanje, spričo katerega po letih dvomov in negotovosti nenadoma zablesti jasnost in gotovost. Ko pridemo do te stopnje, rečemo kot sleporojeni, kateremu je Jezus povrnil vid: 'Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.' Ali pa kličemo kot Pascal v trenutku razsvetljenja: 'Gotovost, gotovost, radost, mir... pozaba sveta in vseh stvari razen Boga.' Ko se je končno to zgodilo, začnemo raziskovati, zakaj in kako je prišlo do tega. Vendar se to zgodi po razjasnitvi in ne med dogajanjem, po katerem se to uresničuje."

Jean Henri Fabre (+ 1915), francoski pisatelj in velik naravoslovec, je na vprašanje "Ali verujete v Boga?" odgovoril:

"Jaz ne morem reči, da verujem v Boga; jaz Boga vidim! Brez Boga ne bi mogel razumeti ničesar, ampak bi vse utonilo v temo. Kaj hočete! Vsaka doba ima svoja čudaštva; zame je tisto, kar vi imenujete brezboštvo ali ateizem, pravo čudaštvo, bolezen našega časa. Kar zadeva mene, vam zagotavljam, da bi si prej dal odreti vso kožo s telesa, kakor da bi se odpovedal veri v Boga."

Človekovo hrepenenje po Bogu je vidno tudi v Svetem pismu. V novi zavezi je Bog to hrepenenje uslišal. Božji Sin se je zato učlovečil. Kdor vidi njega, vidi hkrati Očeta, ker je Kristus z Očetom eno. Kristusa so gledali apostoli in drugi učenci. Danes, ko je Kristus poveličan, ga ne moremo gledati s telesnimi očmi, ampak z očmi vere. Zanesemo se na pričevanje tistih, ki so bili z njim povezani. Mnogi so svoje pričevanje za Kristusa in njegov nauk potrdili s svojo krvjo. Tisto, za kar so oni dali svoje življenje, je tudi za nas zanesljiva resnica.

Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21-23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.

Iskanje in odkrivanje Boga na tem svetu nikoli ni končano. Človek ga lahko vedno bolj najde, dokončno šele po smrti. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti – kolikor je človek z božjo pomočjo tega zmožen – je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere, čas gledanja v veri. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Jezus blagruje tiste, ki niso videli s telesnimi očmi, a kljub temu gledajo z očmi vere. Vera sama je poseben način gledanja. V veri gledamo stvari, ki so drugače nedostopne. Veren človek živi, "kakor bi gledal Nevidnega" (Heb 11,27). Na podlagi vere marsikaj vemo, kar ne izvira iz našega naravnega spoznanja. To je vednost iz vere. Tisti, ki ni veren, je prikrajšan za to vednost. Gre predvsem za vednost, ki nam jo posreduje učlovečeni Božji Sin:

"Milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,17 s).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

p. Anton

Ukrajino se je posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu - Pričevanje

Hvaljen Jezus in Marija.

Nisem vedel, kam naj to pošljem, pa bom kar vam.

Ravno spremljam neposreden prenos iz Ukrajine. V zvezi s tem vam moram nekaj zaupati.

V četrtek so bile razmere v Ukrajini videti brezupne. Ne vem točno, kaj mi je bilo, da sem predlagal, naj pri molitvi tudi posvetimo Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu srcu. In po Mariji tudi Jezusovemu srcu. Zanesli smo se na obljubo, da bo Marijino srce zmagalo. In tudi na to, kako so posvetili Rusijo leta 1984... Tudi naša molitvena skupina se imenuje po Jezusovem in Marijinem srcu (v Smledniku).

Takoj naslednji dan se je zgodil preobrat. Danes pa že spremljam sestop z oblasti... komunistična oligarhija je poražena.

Verjamem, da je veliko molitvenih skupin in posameznikov molilo podobno. Je bilo pa to zelo močno pričevanje.

Vse dobro.
Gašper
(pričevanje poslano 22.2.2014)

Trpljenje sem darovala Bogu

V času pred Marijinim prikazovanjem se je v Lucijini hiši začelo različno trpljenje. Dve starejši sestri sta se poročili in doma je postalo bolj žalostno. Oče se je dal zapeljati slabi družbi in je začel piti ter so zato izgubili precej svoje zemlje. Ker je primanjkovalo sredstev za preživljanje, je mati poslala dve sestri, Glorijo in Karolino, služit. Doma so ostali za delo le: mati za hišna opravila, brat za delo na polju in Lucija za pastirico. Poglejmo Lucijino poročilo v drugem Spominu:

»Uboga mati je živela v veliki žalosti, in ko smo se sami trije zbrali ob peči in čakali očeta, da pride večerjat, je mama ob pogledu na prazne prostore drugih hčera zelo žalostna rekla:

'Moj Bog, kam je šlo veselje te družine!'

In ko je naslonila glavo na majhno mizo, ki je bila ob njej, je izbruhnila v bridek jok. Brat in jaz sva svoje solze pridružila njenim. Bil je eden najbolj žalostnih prizorov, kar sem jih videla. Skoraj mi je počilo srce v hrepenenju, da bi videla svoji sestri, in zaradi velike materine žalosti.

Čeprav sem bila še otrok, sem popolnoma razumela položaj, v katerem smo se znašli. Tedaj pa sem se spomnila angelovih besed:

'Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Umaknila sem se torej na samoten kraj, da s svojim trpljenjem ne bi povečala materinega gorja. Moj samotni kraj je bil po navadi naš vodnjak. Tam sem klečala, sklonjena na pokrov vodnjaka, in svoje solze mešala z vodo v vodnjaku ter svoje trpljenje darovala Bogu.«

Zgodilo se je, da sta se objokani Luciji ob vodnjaku pridružila Frančišek in Jacinta ter so skupaj jokali. Jacinta je na glas izrekla njihovo daritev:

»Moj Bog, v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov ti darujemo vse to trpljenje in žrtve.«

Zaradi različnega trpljenja se je razrahljalo zdravje Lucijine matere. Ko ni mogla več delati, je poklicala hčerko Glorijo, da je prišla domov in prevzela hišna opravila. Zdravnik je ugotovil, da ima mati bolno srce, premaknjeno vretence hrbtenice in pobešene ledvice. S pomočjo zdravnikov se ji je po mnogem prizadevanju končno zdravje nekoliko izboljšalo. To je bil čas pred začetkom Marijinih prikazovanj leta 1917.

p. Anton

Čutil sem, da je bil Bog v meni

Pri tretjem prikazanju so pastirčki navzočnost nadnaravnega še mnogo bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Celo Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba čredi odgnati domov.

Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Jacinta v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestro in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Ko Lucija v četrtem Spominu primerja občutke, ki jih je v njih izzvalo Marijino prikazovanje, z občutki, ki jih je v njih izzval angel, ugotavlja:

»Ne vem, zakaj so prikazovanja naše Gospe izzvala v nas precej drugačne občutke. Čutili smo enako notranje veselje, enak mir in radost, a namesto telesne potrtosti smo občutili osvežujočo živahnost, namesto izničenja spričo Božje navzočnosti izredno veselje, namesto težav z govorjenjem navdušeno zgovornost. Kljub vsemu temu pa sem čutila nujnost molka, predvsem v določenih stvareh.«

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. Božjo navzočnost so občutili tako močno in notranje, da še med seboj niso upali govoriti. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnavala k Bogu. 

Močna vez združitve z Bogom

Angelovi molitvi pri prvem in tretjem prikazanju je sestra Lucija takole ocenila:

»V teh molitvah je ves smisel našega nadnaravnega življenja. To je življenje iz vere, češčenja, upanja in ljubezni. Ljubezen nas očiščuje, nas naredi vredne. Posvečuje nas in oživlja, ker nam priobčuje Božje življenje.«

O molitvi k Sveti Trojici pa fatimska vidkinja takole razmišlja:

»Ta molitev mi je pomenila močno vez združitve z Bogom; vez, ki me z njim utrjuje in povezuje, saj se mi je vtisnila nerazvezljivo v srce: Sveta Trojica, edini pravi Bog, vate verujem, vate upam; molim te in te ljubim, sprejmi mojo ljubezen in moje ponižno češčenje. Tako malo je, kar ti lahko dam, in te prosim, da sprejmeš v zameno za mojo nevrednost neskončno zasluženje Jezusovega Srca in Marijinega brezmadežnega Srca in, v zameno te prosim, za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«

O prejetem mističnem obhajilu je zapisala:

»Kakšen je pomen tega svetega obhajila? Zame pomeni, da je Bog hotel poživiti našo vero v stvarno navzočnost Jezusa Kristusa v Božji evharistiji in v učinkovitost njegove besede, ko je rekel: 'To je moje telo, to je moja kri.' In da bi s poistenjem s Kristusom lahko darovali presveti Trojici bolj vredno in njenim očem bolj všečno zadoščenje.«

Tu je šlo za slavljenje Presvete Trojice in za duhovno daritev evharističnega Jezusa Kristusa v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Molitev se konča s prošnjo za spreobrnjenje ubogih grešnikov, pri čemer se sklicujemo na neskončno zasluženje presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega. Tako imamo tu obe misli, ki sta v fatimskih sporočilih zelo živi: zadoščevanje za žalitve in prošnja za spreobrnjenje grešnikov.

Prikazovanja angela in njegova sporočila so zelo pomembna in spadajo skupaj z Marijinimi sporočili v naslednjem letu k eni celoti. Pastirčkom so zelo pomagala, da so bili dobro pripravljeni na Marijina prikazovanja in sporočila. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, živeli so v Božji navzočnosti in se varovali greha. Skratka, stopili so na pot svetosti in na njej hitro napredovali.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (12)

Za spreobrnjenje grešnikov

Tretje prikazanje angela je po Lucijinem prepričanju moralo biti konec septembra ali v začetku oktobra, ker takrat v opoldanskih urah niso hodili s paše domov. Po malici so šli molit v skalno votlino Loca do Cabeso na drugi strani hriba. Najprej so molili rožni venec, nato so kleče in z obrazom na zemlji začeli ponavljati angelovo molitev:

»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate, ljubim te nad vse …«

Lucija v drugem Spominu, dopolnjeno s četrtim, poroča:

»Ne vem, kolikokrat smo ponovili to molitev, ko zagledamo, da nad nami žari neznana svetloba. Vstali smo, da bi videli, kaj se dogaja. Videli smo angela, ki je imel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Angel je pustil kelih lebdeti v zraku. Pokleknil je poleg nas na tla in nam velel, naj za njim trikrat ponovimo molitev:

‘Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,

molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri,

dušo in božanstvo Jezusa Kristusa,

navzočega v vseh tabernakljih sveta,

v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti,

s katerimi ga žalijo ljudje.

Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega

in brezmadežnega Srca Marijinega

te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.’

Nato je vstal, znova vzel v roke kelih in hostijo ter dal hostijo meni, kar pa je bilo v kelihu, je dal piti Jacinti in Frančišku ter hkrati rekel:

‘Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.’

Znova je pokleknil na tla in z nami še trikrat ponovil molitev k Presveti Trojici in izginil.

Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute. Še naprej smo ostali sklonjeni in smo ponavljali vedno iste besede. Ko smo vstali, smo videli, da je noč in da je čas, da gremo domov.

V dneh po tem prikazanju smo hkrati opravljali svoja dela, kakor da bi nas nosilo in usmerjalo isto nadnaravno bitje. Mir in sreča, ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta naše duše popolnoma naravnavala k Bogu. Tudi telesna izčrpanost je bila zelo velika.” 

Kratka življenjska pot svete Bernardke v Marijini šoli

Bernardkino duhovno življenje se je zagotovo začelo po "izredni poti", vendar se je po koncu prikazovanj in tudi v redovništvu odvijalo po "redni poti."
V svoj dnevnik je zapisala: "Ni pomembno narediti veliko, ampak narediti dobro."Vsa njena dejanja to potrjujejo. V času njenega življenja, trideset let pred sveto Terezijo Deteta Jezusa, ta model prakticiranja ljubezni v vseh najbolj vsakdanjih dejanjih (čeprav se načelno vedno priporoča v krščanskem življenju) ni bil najbolj priznan. Zato je ta Bernardkina drža pogosto zmedla tiste, ki so jo srečevali, in celo njene predstojnike.

Ena izmed tistih, ki jo je motila Bernardkina nekoliko neotesana preprostost in odsotnost mističnosti, ni mogla verjeti, da jo je Mati Božja izbrala, in je zahtevala od nje dokaz. Bernardka je kot odgovor dvignila enega izmed povojev, ki je razodel krvavečo rano na njenem kolenu, in vprašala: "Ali je lahko tole?" Njena sogovornica je bila pretresena.
Leto 1879, zadnje leto njenega zemeljskega življenja, je bilo zelo hudo. Telesnemu trpljenju so se pridružile še duhovne muke zaradi noči vere. Tako kot bo doživljala nekaj let pozneje karmeličanka iz Lisieuxa, je tudi Bernardka doživljala muke notranjih dvomov. Iz te preizkušnje čiste ljubezni je zmagovalno izšla z vso močjo volje, naravnane k slepi veri, tako da se je skrila v Marijino naročje in privila ob Jezusovo Srce, proseč za milost, da bi ostala zvesta.

Geneviève Esquier