FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (11)

Vdano prenašajte trpljenje

Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:

»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije, preden jo proti večeru spet ženemo past.

Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega angela.

‘Kaj delate? Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’

‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.

‘Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.

Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore, razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.«

Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem Spominu takole zapisala:

»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'

'Nisi slišal?'

'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem, kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'

Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali Jacinto.

'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'

'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'

Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:

'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in na to, kaj je rekel.'

Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove besede pomenijo, in je vprašal:

'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'

In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:

'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'

Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu. Jacinta je rekla:

'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se ne igrati; nobene moči nimam.'

'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«

Žrtev je okop naše molitve

Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:

»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«

Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja«:

»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in ljubezni.«

Pastirčki so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti, kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.

Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«

vidkinja pravi:

»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.

Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.

Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.

Molitev pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen, postane zelo učinkovita molitev.

Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj, če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.

Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike«.

Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen. Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ postane znosen.

Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta, Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo trpljenja.

Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.

p. Anton

Posvetitev Libanona Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V nedeljo, 16. junija 2013, je antijohijski maronitski patriarh kardinal Boutros Bechara Rai posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu v libanonskem narodnem Marijinem svetišču v Harissi. Svetišče in okolico je napolnila velika množica vernikov v goreči molitvi, da bi ta posvetitev preprečila širitev konflikta iz Sirije v Libanon. O tem pomembnem dejanju posvetitve smo se pogovarjali z bratom Charbelom Bteichom iz maronitskega reda Blažene Device Marije.

Patriarh Rai je v nedeljo posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu s prošnjo, da bi bili vsi narodi tega dela sveta osvobojeni “grehov, ki vodijo v sovraštvo, napadalnost in nasilje”. Kako je maronitski red sprejel to novico?

Brat Bteich: Maronitski red Mariamita in vsa Cerkev je sprejela z velikim veseljem to priložnost za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Libanon je Marijina dežela v vzvišenem pomenu te besede, saj vsi tukajšnji patriarhi nosijo Marijino ime. Naš narod ima veliko zaupanje v Božjo Mater in ona je zanj vir upanja. V tem smislu je posvetitev kot krona vere Libanona in Bližnjega Vzhoda, vere, ki se je oblikovala v tej močni marijanski duhovnosti.

Ali nam lahko pojasnite pomembnost tega dejanja in predvsem, v čem je bistvo posvetitve? Če pomislimo na “primere” iz preteklosti – eden pomembnejših je posvetitev, ki jo je blaženi Janez Pavel II. izvršil leta 1984 – se zdi, da je posvetitev skoraj kot “egzorcizem” grehov in zla tega sveta …

Brat Bteich: Cilj je posvečevanje naroda in dežele – ne samo Libanona, ampak celotnega Bližnjega Vzhoda – in vzpostavitev miru v srcih, v družinah in med narodi, spričo sporov, ki so tako hudi in boleči v Siriji in v vsej regiji … Vendar posvetitev ni neko magično dejanje z avtomatičnimi učinki, ampak je klic na pomoč, ki lahko pride samo od Boga, hkrati pa je klic k poglobljenemu krščanskemu življenju, ki velja za vse vernike. Namreč, pred posvetitvijo, ki jo je izvršil Janez Pavel II. 25. marca 1984 v edinosti z vsemi škofi sveta, so bile že izvršene druge posvetitve. Na primer posvetitev Pija XII. leta 1942, ki je ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. In potem julija 1952 posvetitev Rusije z apostolskim pismom Sacro Vergente Anno. S tem hočem reči, da je dobro, da se dejanja posvetitve ponavljajo, ker je posvetitev povezana z zavezo, z odzivom življenja, in doseže svojo maksimalno rodovitnost samo takrat, kadar je naravnanost našega srca usklajena s tem, kar Devica pričakuje od nas. Ravno v tem smislu je ob posvetitvi leta 1984 blaženi Woityla takole prosil Marijo: “Razsvetli predvsem tiste narode, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.”

Kakšo je sedanje stanje na Bližnjem Vzhodu, ki je spodbudilo patriarha k temu dejanju?

Brat Bteich: Tukajšnje probleme bi lahko strnili v tri točke: vojna v Siriji, ogroženost Libanona (ki ga na vse načine vlečejo, da se udeleži spora), zelo zapleteno politično in zelo kritično gospodarsko stanje. Patriarh Rai je torej izvršil to dejanje zato, ker v Libanonu nimata nikoli zadnje besede smrt in obup. Kljub tako težkim razmeram ljudje živijo in upajo. Povabljeni smo torej, da se spomnimo, da je človeško bitje Božji dar, ki je vreden spoštovanja in ima pravico, da živi v svobodi. In ravno zato, ker je Božji dar, se Bog nikoli ne oddalji od njega. Zato je dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu z naše strani nekakšna utrditev te povezanosti z Bogom, potrditev, da se zavedamo, da je samo pri Bogu naša rešitev.

V svoji homiliji je kardinal dejanju posvetitve pridružil tudi muslimane, ko je spomnil, da je Libanon edina država, v kateri praznik Marijinega oznanjenja 25. marca skupaj obhajajo muslimani in kristjani kot državni praznik. Vera in zaupanje v Devico Marijo sta torej stični točki tudi med različnimi veroizpovedmi?

Brat Bteich: Točno. 25. marec, Marijino oznanjenje, poleg tega, da je za kristjane pomemben praznik, je tudi državni praznik za ves Libanon. V pluralističnem kontekstu Libanona je namreč vseskozi navzoče vztrajno iskanje stičnih točk med kristjani in muslimani, ne le na socialni in civilni ravni, ampak tudi na duhovni! Kljub veliki različnosti se v Mariji dejansko srečujejo različne veroizpovedi, ki so prisotne na libanonskem ozemlju. Zato je kardinal Rai vse vpletel v dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ker zadeva vse prebivalce Libanona, ne le kristjane.

To je bilo torej pomembno dejanje za “državo”, ki je “deležna porodnih bolečin brez konca”, kot je dejal Benedikt XVI. med svojim obiskom septembra 2012. Zaslužni papež je vedno poudarjal svojo močno povezanost z “Deželo ceder” in njenimi prebivalci …

Brat Bteich: Benedikt XVI. nam je ob nekem privatnem srečanju dejal, da je bilo zanj znamenje Božje previdnosti dejstvo, da je bil cilj njegovega zadnjega apostolskega potovanja ravno Libanon. On ljubi to deželo, jo nosi v srcu in moli za njeno svobodo, ker – kot je dejal – jo vidi kot “most med Vzhodom in Zahodom in kraj srečevanja med religijami, zato je njegova vloga zelo pomembna”. Njegove besede so odsev besed Janeza Pavla II., ki je dejal, da je zanj Libanon “več kot država, da je sporočilo. Ta pozornost papežev do naše dežele je jasno znamenje resnične vrednosti Libanona pred Bogom.

Kakšne so vaše osebne želje za Libanon?

Brat Bteich: Osebno sem prepričan v preroško vlogo, ki jo Libanon lahko ima zaradi navzočnosti kristjanov. Čeprav so številčno manjšina, so sredstvo, preko katerega bo Bog odprl in vzbudil nove oblike vere in evangelizacije. To se dogaja s prevzemanjem odgovornosti samih kristjanov. In v tej odgovornosti je odločilno, da kličemo Devico Marijo in priznamo njeno edinstveno vlogo ….

Zenit

Sirija: mesto Aleppo posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Velika udeležba katoličanov različnih obredov

Katoliški škofje iz Aleppa so na praznik Marijinega Vnebovzetja sirsko mesto Aleppo posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kot je za Zenit povedal nek pričevalec, ki je bil navzoč, je dogodek organiziral karmeličanski samostan naše Gospe iz Sirije in katoličani različnih obredov.

Na pobudo duhovnikov in laikov iz Aleppa je kip Matere Božje, Kraljice miru, od meseca junija dalje obiskal vse cerkve in župnije tega mesta. V vsaki cerkvi se je Marija mudila tri dni. Iz stolnice latinskega obreda blizu samostana je Marijin kip prispel v Karmeličanski samostan v nedeljo 4. avgusta ob 19.00 in tam ostal do srede 7 avgusta.

Pesmi, molitev rožnega venca in druge oblike molitve so se vrstile ves čas. Karmeličanska skupnost in navzoči verniki so »z velikim zaupanjem« izrekli svoje osebne namene in vse tiste, ki so jih verniki že zaupali Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Tridnevnica pred samim praznikom Vnebovzetja je bila zaznamovana s posebnim programom. V vsem mestu je bil ponedeljek posvečen duhovnikom, torek redovnikom in sreda laikom. Vsak dan so bila organizirana spokorna bogoslužja, ki so nudila vernikom možnost obhajanja zakramenta sprave in trenutke skupne molitve.

Redovnice karmeličanke so se v ponedeljek postile. V torek so skupaj molile rožni venec in v sredo so se zbrale pri celodnevnem češčenju. Z obredom posvetitve pa so se na praznik Vnebovzete povezale tako, da so ob isti uri molile rožni venec. (Karmeličanska skupnost v Aleppu je globoko povezana s skupnostjo Fayum v Egiptu, kjer se stanje vedno bolj slabša...)

Dopoldne 15. avgusta je sveto mašo daroval msgr. Antoine Audo, kaldejski škof iz Aleppa in predsednik sirske Karitas. Pred obredom posvetitve mesta se je razvila kratka procesija z Marijinim kipom iz cerkve latinske obreda v sirsko-katoliško stolnico, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Popoldne ob 18.30 pa je bila slovesna maša. Posvetitev Aleppa je bila izvršena po maši, in sicer po prebranem evangeliju o Obiskanju, nagovoru in tradicionalnih arabskih napevih. Sledila je še procesija znotraj cerkve med petjem litanij Matere Božje. Na koncu je zbor vernikov izrekel posvetilno molitev. Obred so vodili štirje katoliški škofje iz Aleppa: grški, armenski, sirski in kaldejski. Žal nista mogla biti navzoča dva katoliška škofa oziroma latinski, ki se je pred kratkim odpovedal službi iz zdravstvenih razlogov, in maronitski, ki se trenutno nahaja v Libanonu, tudi on iz zdravstvenih razlogov. Navzočnost štirih škofov je bila velika milost za vse, saj je pričevala o edinosti katoličanov različnih obredov v Aleppu. Posebne molitve so bile izrečene za dva pravoslavna škofa (grški in sirski), ki sta bila ugrabljena v mesecu aprilu in se o njih nič ne ve.

Udeležba pri obredu posvetitve je bila zelo goreča in številčna, saj v stolnici ni bilo prostora za vse. Številni duhovniki, redovniki in redovnice so spremljali svoje škofe. Dogodek je bil »piš upanja in zaupanja, ki je zavel skozi naša srca,« je povedal eden izmed navzočih. Tudi muslimani so sprejeli procesijo z velikim spoštovanjem.

 »Naj po posredovanju naše in Božje Matere vzklije v srcih nas vseh resnična želja po miru, zasidrana v Gospodovi ljubezni,« je povedal pričevalec, ki je bil navzoč, in dodal: »Zelo se veselimo skorajšnje posvetitve sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo 13. oktobra izvršil papež Frančišek.

Zenit

Marijino prikazanje v kraju Lipa na Filipinih

Dne 6. decembra 1948 je škof iz Lipe msgr. A. Verzosa blagoslovil kraj prikazanja, imenoval komisijo za preiskavo in izjavil, da je bila Devica Marija "vir dežja vrtničnih lističev".

Svetišče Lipa na Filipinih temelji na prikazanju Device Marije leta 1948, ki ga je spremljal dež vrtničnih lističev. 12. septembra 1948, okrog 17.00 ure, se je novinka iz Karmela v Lipi, Teresita Castillo, sprehajala po samostanskem vrtu. Nenadoma je zagledala Devico Marijo. Ta ji je naročila, naj se vsaka sestra redovnica posveti njej po navodilih svetega Grigniona Montfortskega.

V nedeljo, 26. septembra 1948, ji je Devica Marija ponovno naročila: (…): "Ne pozabite se posvetiti meni 7. oktobra. (...) Jaz sem Srednica vseh milosti." Nato se je 13. oktobra pojavil dež "vrtničnih lističev".

V petek, 12. novembra 1948, je Teresina videla Devico Marijo po sveti maši. "Veliko molite, hčerke moje, za preganjane. Molite za duhovnike. To, kar prosim tukaj, je ista stvar, za katero sem prosila v Fatimi. Delajte pokoro za tiste, ki ne verujejo. To je moje zadnje prikazanje na tem kraju."

Šopek Materi Mariji Če bi ji moral reči, »Izgini, pojdi proč od mene!«

Odrastel sem v katoliški veri, vendar sem po svojem spreobrnjenju iskal Boga povsod, razen v svoji matični Cerkvi. Protestanti so hoteli, da bi postal pastor, kar je bilo zelo mikavno. Hkrati pa mi je nadškof iz Liona msgr. Barbarin ponudil štipendijo za študij teologije, ki pa je bila skromnejša od protestantske.

Potem pa se je zgodilo nekaj izrednega, medtem ko sva z ženo premišljevala o obeh predlogih. Rekla sva si: »In kaj naj narediva z Devico Marijo?« Do nje nisem čutil nobene privlačnosti. Ko so mi starši povedali, da so me izročili njenemu varstvu, me je to dejstvo vznemirilo. Sedaj pa sem nenadoma začutil, da bi na mestu umrl, če bi se moral ločiti od Marije, če bi ji moral reči: »Izgini, pojdi proč od mene!« Nemogoče je, odpovedati se sveti Devici Mariji.

Alain Noël

Krik iz ciborija

(Pričuje redovnica, sestra Emmanuel Maillard, avtorica knjige Skrito Dete Medžugorja)

Ko sem neko noč malo podaljšala čas svojega češčenja v kapelici svoje skupnosti, sem stopila k tabernaklju, da ga zaprem in ugasnem sveče. V Franciji namreč lahko člani Skupnosti blagrov, ki so napravili zaobljube, izpostavijo Najsvetejši zakrament, vendar brez dotika. Smejo le odpreti vratca tabernaklja, v katerem je izpostavljena mala monštranca.

Ker sem bila sama v kapelici, sem si vzela čas, da ob Jezusu opravim še zakristijska dela in se z njim pogovarjam. Konec koncev, mar nisem njegova zaročenka? Bila sem torej poleg njega s ključem v roki in pripravljena, da ga zaklenem do naslednjega jutra. Toda moje srce je začutilo očitek vesti: številni kristjani si morejo le želeti, da bi ga vsaj eno uro, zlasti sredi noči, častili, jaz pa mu zaklepam vrata? Ta hip je majhna podrobnost vzbudila mojo pozornost. Malo voska s sveče je kanilo na leseni okvir vrat. Začela sem odstranjevati sledove voska, ko me je nekaj kriku podobnega preplašilo. Glas ni prihajal iz monštrance, temveč iz ciborija, ki je bil v zadnjem delu tabernaklja in je vseboval veliko hostij. Krika nisem zaznala s telesnim sluhom, a je še močneje odzvanjal v mojem srcu. Človeška srca imajo namreč najmočnejše antene.

Jezus mi je hotel nekaj povedati. Čeprav ni bilo tristo sedemdeset Jezusov, kolikor je bilo hostij v tem ciboriju, je Jezus zares živel v vsaki hostiji. Jezus je bil eden, toda pomnožen.

Bilo je, kakor da mi vsaka hostija pojasnjuje o ključnem trenutku, ki se ji pripravlja, da ga doživi v prihajajočih dnevih. Zdelo se mi je, da je vsaka hostija vedela, kateri duši, kateri osebi je namenjena. Vsaki hostiji je bila namenjena edinstvena dogodivščina ljubezni, raznolikost možnosti pa je bila vredna občudovanja! Nekatere hostije bodo morale stopiti v srca, ki so zanje nebesa, za druge pa je bil to sestop v pekel. Pravzaprav je krik, ki je odzvanjal v mojem srcu, bil krik tesnobe.

Številne hostije so v agoniji. Vedo, da bodo sprejete v nevredna bivališča, kjer vladajo grehi, ki vodijo v smrt. Nekatere hostije so zgrožene čakale na krik, podoben kriku zarodka deteta, ki čuti prihajajočo smrt in se nezavedno skriva v telesu svoje matere pred posegom naprave, ki ga bo nasilno izvlekla. To je bil tihi krik nedolžnega, ki se ne more braniti s svojim malim telescem, če ga ona, ki ga nosi, ne ljubi. Bil je to krik Boga, ki je to majhno, negibno telesce, lažje od pšeničnega zrna, kljub vsem tveganjem in nevarnostim hotel zaupati rokam ljudi.

Vsaka hostija ve tudi za dan in uro, ko bo vstopila v srce osebe, ki jo bo prejela. Močno prevzeta občudujem Jezusovo zavedanje. On vse ve, vidi vse, vse predvideva, a vendar dopušča, da z njim ravnajo kakor z jagnjetom. K sreči se večina hostij naprej veseli, da se bo mogla zediniti s svojimi prijatelji.

Ko sem to noč zaprla tabernakelj, sem si prizadevala ohraniti sporočilo, ki mi ga je dal Jezus – sporočilo, ki ga še nisem docela dojela. Šele v nebesih, ko se bom srečala z Bogom iz obličja v obličje, bom zares doumela njegov krik na pomoč. Zdaj mi je jasno eno: Jezus me vabi, da ga v duhu častim ne le v vseh tabernakljih sveta, temveč v srcih vseh tistih, ki prejemajo obhajilo, dobrih kakor tudi slabih, zato da bo Jezus, kadar bo ponovno trpel, ko ga bodo ubijali, prejel vsaj skromen obisk ljubezni, siromašen delček pozornosti, ki ga bo tolažil. 

Razočaranja zaradi neupravičenih pričakovanj

Nekateri so pričakovali, da bo po opravljenih deveterih prvih petkih vse trpljenje nenadoma prenehalo, a to se ni zgodilo. Po končanih devetih prvih petkih je škof v obsežnem pismu vernikom ponovno spregovoril o prvih petkih, kar kaže, kako so mu bili pri srcu. Nadpastir vernike pohvali: »Vneto in z mnogimi žrtvami ste se te pobožnosti udeleževali.« Hkrati zavrne napačne predstave: »Morda nekateri niso zadovoljni s sadovi naše skupne pobožnosti prvih petkov. Pričakovali so več, kakor pa vidijo. Upali so, da bo Jezus čudežno napravil konec vsem stiskam in vojni ter da bo z devetim prvim petkom zasijal toliko zaželeni mir. Zdaj pa, ko se to ni zgodilo, so kar nekako razočarani. Dragi verniki, kdor je gojil v svojem srcu take nade, ni imel razsvetljene vere. Kajti kdor je iz globoke in prav razsvetljene vere opravljal pobožnost prvih petkov, je sicer pričakoval gotovo pomoč od Jezusovega presvetega Srca, a ne takšne, kakršno si je sam želel, marveč takšno, kakršno spozna vsevedni Jezus za pravo, dobro in nam zveličavno pomoč. In taka pomoč je ali rešitev iz najhujših nadlog, ki nas težijo, ali pa milost, da moremo vse nadloge tako prenesti, da so nam v zveličanje. Vsi, ki presveto Srce Jezusovo časte in mu s spokornim duhom zadoščujejo za grehe in žalitve vseh ljudi, s to pobožnostjo rastejo v vedno večjo in vedno gorečnejšo Božjo ljubezen. 'Tistim pa, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,' pravi sv. Pavel (Rim 8,28), tudi nadloge in stiske.«