Zakaj je v zadnjih stoletjih poraslo število nevernih? Mar ne v veliki meri zato, ker so prenehali moliti? Boga niso iskali na kolenih. Razumsko "seciranje" Boga brez molitvenega duha je oddaljevanje od Boga. Boga iščemo in najdemo predvsem v molitvi.
Danes marsikdo kljub dobri volji pogosto občuti, da ga ogroža nevera. Slavko rešuje svojo ogroženo vero z molitvijo. Tako je njegova vera z Božjo pomočjo neprestano odločanje za Jezusa Kristusa, za Boga:
»Neprestano me ogroža nevera, ki sem jo prisiljen doživljati kot stalno preizkušnjo. Upoštevati moram, da je zaklad moje vere shranjen v prsteni posodi moje človeške omejenosti. Zato z apostoli molim: 'Gospod, h komu pojdemo, Ti imaš besede večnega življenja.'«
Preden človek začne moliti, mora imeti vsaj začetek vere, odprtost za Boga. Kdor resnično veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: »Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera.« Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši cvet.
V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.
Jacques Loew priporoča iskalcem Boga na podlagi lastne skušnje posebno molitev:
"Moji neznani in ljubljeni bratje, povedal bi vam rad, kako sem jaz, Jacques Loew, uboga para, ki ni nič boljši od kogarkoli med vami, našel Kristusa. Pokleknil sem in molil. Rekel sem: »Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!« Reci tudi ti tako ali kako podobno. Karkoli že, samo da pride iz tvojega srca. To sem ponavljal en mesec, dva meseca, šest mesecev. Ponavljaj tudi ti en mesec, šest mesecev ali tudi celo leto. Nekega dne boš tudi ti, kakor sem jaz za tolikerimi drugimi, za tistim možem iz evangelija, dejal: 'Verujem, Gospod, pomagaj mi v neveri!' In boš srečen, kakor sem srečen jaz."
"Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!" – Tako ali podobno so že mnogi začeli s svojo molitvijo. Spomnimo se samo na francoskega filozofa Maritaina, ki je dolgo molil: "Bog, če si, daj, da te spoznam." Bog se je tem iskajočim molivcem končno dal spoznati. Oklenili so se ga z osebno in dejavno vero.
Kristjan, ki hoče biti v navezi z Bogom, mora moliti vse življenje. Molitev je dihanje duše. Brez tega duhovnega dihanja duša umre. Še zlasti je potrebna molitev, ko človek pride v versko krizo. Tako je bilo z bogoslovcem Jožetom:
»V najhujšo krizo sem zašel v tretjem semestru, ko sem po nekem pogovoru s kolegi o veri in naravoslovju nenadoma začutil silne verske dvome. Niti eno minuto nisem mogel moliti ali biti v cerkvi, ne da bi si zastavljal vprašanje: 'Ja, ali sploh obstaja tisti, ki se nanj obračam z molitvijo? Ali si vsega skupaj ne umišljam? Ali bom vse življenje služil nekomu, ki ga sploh ni?'
Iz vseh teh kriz sem se nekako izvlekel, predvsem zato, ker sem se trudil, da tudi v takem stanju ne opustim molitve, čeprav se mi je zdela še tako brez smisla.«
Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo: Ti. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, po katerem mi govori Bog sam.
Bog je nazvoč povsod, zato je molitev možna povsod. Vendar imajo vsa verstva tudi svetišča, ki so posebej namenjena za molitev in daritev. Svetopisemski človek se v psalmu zaveda prednosti svetišča, templja:
»Eno reč sem prosil od Gospoda,
za to se bom zavzemal:
da bi prebival v Gospodovi hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl Gospodovo milino in premišljeval v njegovem templju.«
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem izkušamo svojo majhnost in njegovo veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: »Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta« (2 Mz 3,1-5).
V molitvi včasih izkušamo Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč. Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše zapuščenosti. Potrebno pa je, da se vključimo vanj.
Po molitvi človek vedno bolj odkriva Boga in se Bog razodeva človeku. Dekle, ki je pozneje postala redovnica, takole popisuje prisrčno povezanost in pogovor z Bogom:
»Pogovor z Bogom me je vedno bolj privlačeval, tako da sem si zaželela biti vedno z Njim, služiti le Njemu. Ko sem v molku kakšne cerkve o tem premišljevala, sem čutila, kako me te misli zadovoljujejo in pomirjajo. Sklenila sem storiti korak v Njegov objem, toda prestati sem morala še precej nasprotovanja. Vendar sem ob tem ali prav zaradi tega doživljala enkratnost, nedopovedljivo veselje prijateljstva z Bogom. Pela sem s psalmistom: 'Ko se mi v srcu skrbi množijo, me razveseljuje tvoja tolažba.' Kako zaupno in goreče in s kakšno lahkoto sem takrat molila – govorila bolj živo kot z ljudmi. Pogovarjala sem se z Njim v šoli, na cesti, v avtobusu, najlepše in največ pa ob večerih pri sveti daritvi.
Končno je prišel čas, ko sem se Bogu lahko povsem izročila. Duša je svobodno poletela kot škrjanček pod nebo; tudi moja molitev je cvetela. Čutila sem, da me ljubi, in to mi je bilo vse. Nisem potrebovala ničesar drugega. Bog me je nosil na rokah.«
p. Anton
