Buenos Aires 1998, »Mati, dobrodošla doma!«

Fatimsko svetišče se z veseljem spominja 19. aprila 1998, ko je msgr. Jorge Mario Bergoglio, sedanji papež Frančišek, v Buenos Airesu slovesno sprejel kip Marije Romarice iz Fatime.
Tisti dan je kip iz argentinske province S. Luis prihajal v argentinsko prestolnico, kjer ga je na »stičišču drevoredov« čakal sedanji papež Frančišek, ki je imel nalogo, da sprejme »Belo Romarico«.
Poleg msgr. Maria Bergoglia in številnih duhovnikov iz nadškofije Buenos Aires in škofije Avellaneda ter množice vernikov vseh starosti je bil tudi škof iz Avellanede msgr. Ruben H. di Monte, ustanovitelj »Fatimske misijonske družine« in pobudnik obiska fatimske Romarice v Argentini.
Po slovesnem sprejemu se je kip Marije Romarice s procesijo napotil med molitvijo in petjem po ulicah Buenos Airesa vse do Zavoda Fatimske Marije, kjer je sveto mašo daroval sedanji papež. Svoj nagovor je začel z besedami: »Mati, dobrodošla doma!« O Mariji je dalje govoril kot o materi, ki sprejema in tolaži svoje otroke, ki pozna njihove prošnje, želje in radosti. Dejal je: »Odprimo ji vrata svojih src in svojih domov. Odprimo ji vrata našega mesta. Ona ve, kam mora vstopiti. Ona ve, kje potrkati, koga potolažiti, katere rane pozdraviti. Ona ve za najbolj skrite prošnje in želje našega srca, ki jih ne upamo niti povedati.« Dalje je molil takole: »Draga mati! Dobrodošla doma! Prepričaj nas, da je Jezus živ, pomagaj nam, da ga zaznamo živega med nami. Nauči nas govorico nežnosti. Dobrodošla doma, Mati! Ozri se na naše družine, ti veš, kaj potrebujejo. Ozri se na naše mesto, ti dobro več, kam se moraš napotiti. Ozri se v moje srce, poznaš ga bolje od mene. Dobrodošla doma! Utrdi v meni vero, da je Jezus živ, da ne bi nikoli pomislil, da je on zame mrtev. Daj mi moč, o Mati. Podari mi nežnost, da bom drugim v oporo. Podari mi mir srca. Dobrodošla doma!«
Po sklepu bogoslužja, proti večeru, so kip prenesli v cerkev, ki je bila prva v Argentini posvečena fatimski Mariji, kjer je ostal do 23. maja.
Ta cerkev v Buenos Airesu je bila postavljena v zelo siromašni četrti, ki se je na začetku imenovala »Bajo Flores«, sedaj pa »Villa Soldati, kamor so prihajali delavci v velikih težavah. Leta 1950 je skupina prebivalcev te mestne četrti nabavila kip fatimske Marije in pred njo molila, da bi bili njihovi domovi obvarovani razlastninjenja, ki jim je grozilo. Bili so uslišani.
Fátima Luz e Paz

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Marija Romarica v letu 2013

Portugalska, Francija, Španija, Italija, Brazilija in Filipini v letu 2013 gostijo kip Fatimske Marije Romarice.
Portugalska nadškofija Evora ima dolgo tradicijo ljudskih misijonov ob navzočnosti Marije Romarice iz Fatime. Sedanji nadškof msgr. Jose Francisco Sanches Alves se je po nastopu svoje službe odločil obnoviti in poglobiti to tradicijo, ki ima za cilj, da Fatimska Romarica postopoma obišče vse župnije v nadškofiji. Letos je bila od 16. februarja do 8. julija na ljudskem misijonu v župniji Arrailos. Od marca do julija je kip Marije Romarice št. 5 obiskal župnijo Mafra v nadškofiji Lizbona. Od 2. – 16. aprila je kip št. 6. obiskal župnijo Quinta do Anjo v škofiji Setubal ob 25. obletnici njene ustanovitve. V mesecu juniju (4. – 26.) je kip št. 6 obiskal župnijo Fatimske Gospe v Lizboni ob 75. obletnici župnije. Kip št. 2 je bil od 24. – 26. maja v župniji Naše Gospe od Luči v Maceiri, škofija Lizbona.
Od februarja do julija je bil kip Marije Romarice št. 4 v italijanski škofiji Livorno v organizaciji Marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila, ki ima sedež v tej škofiji. V organizaciji istega gibanja bo kip št 4. od aprila do oktobra obiskal še druge italijanske škofije. Geslo romanja je: »Z Marijo pred Evharistijo!« Romanje želi poglobiti vero in oznanjati Kristusa svetu po Marijinem Brezmadežnem Srcu. Tudi kip št. 11 bo v Italiji od aprila do septembra, in sicer v različnih škofijah. Zanj je zaprosil msgr. Russatto Mario, predsednik sekcije Svetovnega fatimskega apostolata. Kip št. 10 je od 19. do 24. maja gostoval v baziliki svete Marije v Impruneti - škofijsko svetišče v Firencah. Konec maja se je kip št. 10 napotil v župnijo sveta Maria Pancole v škofiji Siena in je tam ostal do 17. junija 2013.
13. maja je minilo 25 let, odkar je kardinal Lustiger izdal dekret, ki je baziliko Marije Srednice milosti v Parizu povzdignil v svetišče Fatimske Gospe in jo zaupal portugalskim izseljencem, čeprav je še naprej v službi škofije. Uradna otvoritev svetišča je bila 2. oktobra 1988 z mašo, ki jo je daroval pariški nadškof ob somaševanju patriarha iz Lizbone msgr. Antonia Roberia. Kip št. 2 je bil v tem svetišču v Parizu od 1. do 13. maja letos. Dogodka se je udeležilo več škofov in kardinalov, ki so na različne načine povezani s tem svetiščem.
Konec aprila pa je Fatimsko svetišče, da bi se moglo odzvati prošnji škofovske konference iz Brazilije, ki jo je predstavljal nadškof in metropolit iz Ria de Janeira msgr. Orani Joao Tempesta, nabavilo nov kip št. 12. Po blagoslovu v kapelici prikazovanj se je Marija Romarica podala na pot v Brazilijo, kjer bo obiskala večino škofij v tej deželi. To romanje, od 12. maja 2013 – 13. oktobra 2017, bo potekalo v koordinaciji  Fatimskega svetišča v Braziliji v Rio da Janeiro in Združenja  Tarde com Maria, iz iste škofije. Škofje brazilske škofovske konference so pokazali veliko zanimanje za udeležbo na tem dogodku evangelizacije ob stoletnici fatimskih dogodkov.
Od 24. – 26. maja se je odvijalo romanje kipa št. 3 v Španiji v škofiji Getafe v organizaciji Svetovnega Fatimskega apostolata.
Od 1. julija do 30. septembra bo kip Marije romarice št. 6 obiskal vsaj 25 škofij na Filipinih. Po besedah nadškofa iz nadškofije Jaro msgr. Angela N. Lagdameo je cilj tega Marijinega obiska poglobiti in poživiti pobožnost filipinskega ljudstva do najsvetejše Matere. Romanje koordinira Svetovni fatimski apostolat na Filipinih.
In končno bo kip št. 2 gostoval v portugalski župniji Cascais od 13. – 20. oktobra 2013. Želja župnije je: skleniti leto vere pod Marijinim varstvom.
Antonio Valinho

Sadovi posvetitve in sprave

Prihajamo iz župnije Borovnica. Bilo nas je sedem otrok in smo doma živeli na kmetiji. V zgodnjem otroštvu sta nam zbolela oba starša; oče je imel raka sarkom in je umrl pol leta po odkriti bolezni, mama pa je imela levkemijo, s katero se je borila deset let. V tej svoji bolezni drugega ni mogla, kot da je za nas molila in darovala to trpljenje. Zaradi bolezni staršev smo živeli zelo skromno, vendar nas je ta preizkušnja zelo povezala. Naša mama je bila globoko verna žena. Zelo je častila Jezusovo in Marijino Srce in tudi nas spodbujala k obisku prvih petkov in sobot.
Drug za drugim smo si ustvarili družine in mislili, da bo bolje, saj nas je preizkušnja trpljenja naših staršev zelo zaznamovala. Vendar je kmalu po mamini smrti umrl brat in zapustil ženo z dvema malima otrokoma. Nato pa je še moj takrat dveletni sin dobil napade, podobne epileptičnim, ki so se ponavljali. Bila sem čisto iz sebe, kajti nisem vedela, zakaj se nam vse to dogaja. Zakaj toliko trpljenja? Naš gospod župnik Janez Šilar nas je potem povabil, da bi se pripravili na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot posamezniki in kot družine. Takrat še nismo vedeli, da je ena izmed Jezusovih obljub tudi ta, da bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski. Odzvali smo se povabilu gospoda župnika. Ko sem premišljevala o trpljenju naše družine in rodbine, sem pomislila, če ni morda to tudi zato, ker smo bili sorodniki po očetovi strani med seboj zelo sprti zaradi imetja. Neka gospa nam je svetovala, naj darujemo sveto mašo za pokojne in to smo tudi storili. Čez nekaj časa sem sanjala o starem očetu, ki me je v sanjah prosil pomoči. Oči so tako milo prosile, da nihče ne bi mogel odreči. To me je tako ganilo, da sem brata, ki je ostal na domačiji, prosila, da bi vse sorodnike povabili k spravni sveti maši in nato na našo domačijo. Brat se je tega bal, saj ni v človeški moči ozdravljati notranje rane, to lahko samo Jezus, vendar je privolil. V tednu pred to sveto mašo je zbolel sestrin mož za smrtonosno bakterijo mrso. Odpovedale so mu ledvice. Bilo je kritično. Sestra, torej njegova žena, mu je pred odhodom v bolnišnico skuhala čaj iz blagoslovljene vode. To je bilo vse, kar je lahko storila. V bolnici je bil tri dni, čakal je na transplantacijo. Po treh dneh so ledvice začele nenadoma delovati, stanje se je tako izboljšalo, da so ga takoj poslali domov. Preko tega posega nam je Jezus dal moči za spravno dejanje. Prišel je dan, ki smo si ga na tihem vsi tako želeli. Zbralo se nas je skoraj dvesto. Bilo je zelo lepo in blagoslovljeno. Vsi so dejali, kako so si tega trenutka sprave želeli. Verujemo in smo prepričani, da je bil ta dogodek sprave med nami sad Jezusovih obljub posvetitve Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu – zedinil bom sprte družine, pomagal družinam v kakršnikoli stiski ter naklonil mir njihovim družinam. Po tej spravi je nad nas zares očitno prišel Božji blagoslov, tudi epileptičnim podobni napadi, ki jih je imel moj sin, so se končali.
Vedno bolj smo se začeli povezovati tudi z različnimi duhovniki. Veseli smo, če pride k nam na obisk gospod župnik ali kakšen drug duhovnik. Njihova pričevanja in molitve nas zelo  nagovarjajo. Ob vsem tem tudi spoznavamo pomen in moč, ki jo je Jezus zaupal duhovnikom.
Na binkošti leta 2012 smo bili povabljeni, da se posvetimo in obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev smo obnovili tudi na binkošti 2013. Na posvetitev smo se želeli čim bolje pripraviti z molitveno devetdnevnico in postom. Dogovorili smo se, da se je vsak dan nekdo postil ob kruhu in vodi. Eden izmed sadov te posvetitve je, da smo se od takrat naprej začeli z otroki zbirati ob sobotah k molitvi po Marijinih namenih. Molimo vsak zdravamarijo s skrivnostjo, preberemo odlomek iz Svetega Pisma ter kaj zapojemo. Čutimo in doživljamo, kako ob molitvi rastemo. Kljub velikim stiskam, ki jih otroci doživljajo, imajo močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Vsi otroci se zelo razumejo med seboj in se borijo za resnico. Obhajamo tudi prve petke in sobote. Kadar imamo priložnost, gremo molit pred Najsvetejše. Naša odločitev je, da bomo Boga resno vzeli in se trudili živeti posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je življenje po evangeliju. Ob vseh preizkušnjah, ki jih ni malo, doživljamo velike milosti in resničnost Jezusove obljube, ki jo je dal sveti Marjeti Alacoque (Alakok), da bo tolažil v trpljenju, dal obilen blagoslov pri njegovem delovanju in gorečnost tistemu, ki se bo posvetil Njegovemu Srcu.
Kot enega izmed sadov posvetitve doživljamo, da z veseljem sodelujemo v naši župniji. Nekateri otroci in mladi pojejo v zboru, drugi so ministranti, bralci beril, večji so animatorji in obiskujejo verouk, med nami je tudi ključar in sodelavka ŽPS.
Smo številčne družine, odprte za življenje. V naših otrocih zares vidimo velik Božji blagoslov in sad številnih molitev, še posebej naših pokojnih staršev. Hvaležni smo za milosti, ki jih prejemamo. Kljub negotovi prihodnosti z zaupanjem v Boga in s pogumom zremo naprej in molimo za blagoslov in prave odločitve. Danes naša širša družina sedmih bratov in sester šteje 44 otrok ter vnuka in vnukinjo. Za vse se sedaj zahvaljujemo Mariji.
Danes smo prišli in smo tukaj, da obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Želimo si in prosimo Gospoda, naj to našo posvetitev poglobi, in naj nas v tem letu vere v veri še bolj utrdi. Naj na Marijino priprošnjo nam vsem Bog obilno pomaga in nas blagoslavlja! Bogu hvala!
Jelka Kos

Sadovi molitve rožnega venca

Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj bi pri Devici Mariji izprosil zdravje za očeta in milost za sina, da mu ne bi bilo treba iti k vojakom. Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so skupaj molili drugi del rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu sta se vrnila v Irijsko globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.
Lucija pripoveduje, da je k Jacinti prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla:
“Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.”
Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in tremi otročiči, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.
Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

Fatimska pobožnost 2013 - v nedeljo 13. oktobra.

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanje je:  v nedeljo 13. oktobra.

»Sem Gospa rožnega venca«

Molitev rožnega venca je zelo poudarjena pri prvosobotni pobožnosti. Ne molimo samo enega dela rožnega venca, ampak o eni ali več skrivnostih tudi petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo več kot pol ure.
Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih zelo priporočali papeži, a tudi Marija v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi. Ta dragocena molitev je pri fatimskih prikazovanjih zelo v ospredju. Marija je med njimi vedno imela v rokah rožni venec. Zmeraj je pastirčkom naročala, naj rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.
Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: “O moja draga Gospa! Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!” Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, saj bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovoril:
“Tudi pozneje bom molil. Ali se ne spomniš, da je rekla naša Gospa, da moram zmoliti veliko rožnih vencev?”
Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je “Gospa rožnega venca”. Pastirčkom je naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!« 
Tako je rožni venec postal njihova vseživljenjska molitev.

Srečanja Bernardove družine 2013

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. oktobra, 10. novembra in 8. decembra