pred Najsvetejšim

Kadar molimo rožni venec v prisotnosti Najsvetejšega zakramenta, takrat ljubimo Jezusa z Marijinim Srcem. Kadar molimo rožni venec pred Najsvetejšim, takrat darujemo Jezusu popolno češčenje Matere Božje.
Jezus sprejme našo uro češčenja, kot če bi jo molila Marija sama. Nista pomembni slabotnost naše vere in uboštvo naše ljubezni, Marija nas sprejme v svoje Srce in Jezus sprejme našo molitev kot molitev, ki prihaja z Srca njegove Matere. Marijino Brezmadežno Srce nadomesti pomanjkljivosti naše ljubezni.
Mati Terezija iz Kalkute

Šopek Materi Mariji

Papeži in rožni venec

Blaženi Janez Pavel II., ki je uvedel svetli del rožnega venca, ga je vsak dan molil v vatikanskih vrtovih. Rožni venec so stalno molili vsi papeži.
Po dobi svetega Dominika (+1221) so številni papeži izdali dekrete, pisma in vsakovrstne spodbude za pospeševanje in poglabljanje ter naštevanje sadov molitve rožnega venca. Oglejmo si nekatere starejše:
- »Krščanski narodi prejemajo vsak dan po molitvi rožnega venca velikanske koristi« (Urban VI., + 1264).
- Zaupanje, ki ga je imel v rožni venec Bonifacij VII. (+1303), je bilo tako veliko, da je naročil, naj ga pokopljejo v oblačilih, ki so bila okrašena s skrivnostmi rožnega venca. To njegovo sinovsko zaupanje v sredniško vlogo Matere Marije je bilo tako izredno, da so po 300 letih našli njegovo telo nestrohnjeno.
- Klemen VIII. (+1394) je avtor vsaj devetnajstih dokumentov o rožnem vencu. Ob njegovi izvolitvi za papeža, ko je moral svoje kardinalsko oblačilo zamenjati s papeškim, so ga videli, kako je po žepih iskal svoj rožni venec.
- »Z rožnim vencem je sveti Dominik pomiril Božjo jezo nad Francijo« (Pavel II., + 1471).
- »Rožni venec nam je bil podarjen predvsem kot zaščita in varstvo v hudih nevarnostih, ki grozijo svetu« (Leon X., +1521).
- »Z molitvijo rožnega venca odženemo hudiča« (Hadrijan VI., +1523).
Un minuto con Maria

Prof. dr. Anton Strle kot častilec Jezusovega in Marijinega Srca (1)

V letih 1961 do 1964 je prof. Strle redno ob sobotah in nedeljah prihajal kor teološki profesor pomagat v župnijo Preska, ker je bil župnik Mirko Bartol bolan (odrezali so mu nogo nad kolenom). Prof. Strle je pisal tudi oznanila in iz njih vidimo, kako zelo je pospeševal češčenje Srca Jezusovega in Marijinega brezmadežnega Srca, oboje v povezavi s prvimi petki, prvimi sobotami in prvimi nedeljami v mesecu.

a) Prvi petki
Poglejmo si najprej nekatere njegove zapise glede prvih petkov. 25. 2. 1962 je zapisal: »Zvečer v četrtek ob 5h sv. maša, pred njo in po njej spovedovanje pred prvim petkom. Petek je prvi v mesecu, ob 6h sv. maša (po možnosti z ljudskim petjem), po njej litanije presvetega Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo in blagoslovom. Pred sv. mašo od 5h dalje in po njej spovedovanje.« Temu podobna so oznanila pred vsakim prvim petkom.
Zlasti v letu 1962 so vabila še bolj izrazita. Tako je 29. 7. 1962 vabil k prvim petkom tudi mlajše, tj. mlade in otroke: »V petek je prvi v mesecu, spovedujem uro pred sv. mašo in tudi med njo: pri sv. maši ljudsko petje. Tudi mlajši ste vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim sv. obhajilom v čast Srcu Jezusovemu.« Podobno povabilo zasledimo tudi 2. 9. 1962 z navajanjem razlogov: »V četrtek popoldne spoved pred 1. petkom: ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru in v mraku za odrasle. Petek je prvi v mesecu. Zjutraj spoved od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim Najsvetejšim litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tudi mlajši in šolska mladina ste toplo vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim obhajilom v čast Srcu Jezusovemu. Tistim, ki 9 prvih petkov v mesecu zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sveto obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je Gospod sam po Marjeti Alacoque posebej obljubil srečno smrt v milosti Božji. In kaj si moremo želeti bolj važnega kakor to, kar je odločilno za vso našo večnost? Seveda zlasti otroci ne bodo opravljali prvih petkov, če ne boste za to poskrbeli starši, ki se pač ne smete bati, da bi otrok zbolel, če bo enkrat na mesec malo bolj zgodaj vstal in nekaj žrtvoval za svoj največji blagor.« Zelo podobno je oznanilo za naslednji mesec, ki ga je zapisal 30. 9. 1962: »V četrtek popoldne spoved pred prvim petkom; ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru za odrasle iz bližine cerkve. Za ostale spoved zjutraj od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h zjutraj z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim R. T. litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tistim, ki 9 prvih petkov zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sv. obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je posebej obljubljena srečna smrt v milosti Božji. Če količkaj morete, opravljajte prve petke, ki prinašajo toliko blagoslova in milosti. Poskrbite, starši, tudi za otroke, da bodo čim več opravljali prve petke.«
Opravljanje prvih petkov je bilo povezano z določeno žrtvijo. Tako je 2. 12. 1962 zapisal: »Petek je prvi v mesecu, zjutraj bo spovedovanje od 5h dalje, ob 6h tiha sv. maša … Ne pozabite na posebno obljubo presv. Srca Jezusovega tistim, ki pobožno opravljajo prve petke. Ne ustrašite se nekaj žrtve za najvišje dobrine.«
K vztrajnosti je spodbujal tiste, ki so redno opravljali prve petke in vedno znova vabil nove. Tako beremo 30. 12. 1962: »Petek je prvi v mesecu. Ne pozabite na zadostilno pobožnost v čast presvetemu Srcu Jezusovemu, zlasti na zadostilno sv. obhajilo. Vztrajajte v pobožnem opravljanju prvih petkov oziroma začnite jih opravljati. »Blagor njim, ki umrjejo v Gospodu!« In pravim častilcem Srca Jezusovega je takšna smrt še posebej obljubljena.« 27. 1. 1963 pa je zapisal: »Ne utrudite se v opravljanju prvih petkov; dosedanjim se pridružite novi, zlasti mlajši … Častilcem Srca Jezusovega Gospod sam obljublja : »Dal jim bom vse milosti, katere potrebujejo v svojem stanu.« In kdo izmed nas ne potrebuje veliko milosti za izvrševanje stanovskih obveznosti, tako važnih za našo zemeljsko, zlasti pa za večno srečo.«
Prof. Strle je očitno prišel v Presko vsak mesec že v četrtek pred prvim petkom, da je bil na razpolago za spoved in je bil v župniji tudi na prvi petek. Prvi petki so bili izrazito povezani z zakramentom spovedi. Da bi bilo bolj slovesno, je bilo po možnosti na ta dan pri maši ljudsko petje. Po maši so bile litanije Srca Jezusovega in obnovitev posvetitve Srcu Jezusovemu. Praktično je bila to neke vrste mesečna duhovna obnova na ravni župnije. Leta 1962 so bile maše po župnijah redno zjutraj, le izjemoma zvečer. Iz oznanil župnije Preska pa vidimo, da so bile prav zaradi prvih petkov maše občasno zvečer. Vse zato, da bi čim več ljudi moglo biti navzočih pri spovedi in pri maši za prvi petek.
dr. Andrej Pirš

Učitelj blaženega Alojzija Grozdeta

Naš gimnazijec in gojenec Marijanišča Lojze Grozde je zelo upošteval škofa Rožmana in se je glede češčenja Jezusovega in Marijinega Srca ter obhajanja prvih petkov in sobot zvesto ravnal po njegovih navodilih. Svojega škofa je upošteval tudi v vseh drugih zadevah. Tako so tudi naslednje škofove besede iz leta 1942 našle odmev pri našem mučencu, prefektu Marijine kongregacije, v njegovem nagovoru članom Marijine kongregacije v Marijanišču, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo.
»Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili. To bi bil res nov red, o katerem se danes toliko govori in ki ga od vseh strani obljubljajo. Novega reda pa ne bo in ga ne more biti, če ljudje ne bodo novi, pravičnejši in boljši. Iz brezboštva ne bo zrastel boljši red, ampak le še slabši, kot je sedaj. Nov, boljši red bo nastal, ko se bodo ljudje, v veliki večini vsaj, povrnili k Bogu in bodo osnovali na njegovih zapovedih novo družbo. Če tega ne bodo storili, je vsako upanje na zboljšanje prazno. Nikdar nam še ni bil tako potreben opomin sv. Pavla: 'Oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti' (Ef 4,24).
Če hočemo torej nov, boljši red, moramo prej postati novi, boljši ljudje. Če hočemo doživeti mir, moramo biti miru vredni in sposobni, da ga v svoje zveličanje prav uporabljamo. Če bomo grešili naprej kakor doslej, ne bomo miru vredni, ne sposobni ga sebi v dobro obrniti. Tedaj ne bomo doživeli pravega miru, kvečjemu le kratek odmor, po katerem bo prišla zopet nova, še hujša vojna, kakor je to Mati Božja v Fatimi napovedala.«
p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (5) Ljubitelj rožnega venca in slovenskega naroda

Kako je škof Rožman cenil rožni venec in kaj vse je pričakoval od te dragocene molitve za slovenski narod, vidimo iz njegovih besed leta 1942:
»Predragi v Gospodu! Kajne, vsi želite konec stisk in boljših, lepših časov. Vsi hočete živeti in želite, da ostane naš narod pri življenju in bi lahko mirno delal na vseh poljih človeškega udejstvovanja, se razvijal in rastel in tako vestno vršil nalogo, ki mu jo je Bog dal na zemlji v zboru drugih večjih narodov. Če to resno hočete, potem ubogajte Marijo in storite, kar nam naroča: Molite sv. rožni venec!
Ljubite ga, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja, ki so razdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del rožnega venca.«
Škof posebej priporoča molitev rožnega venca za mir in za spreobrnjenje grešnikov:
»Moliti pa hočemo v tiste namene, katere je Marija v Fatimi napovedala in kateri so tudi za nas, zlasti v sedanji stiski, najbolj važni: za mir in za spreobrnjenje grešnikov, da nehajo žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Tako bodo prenehale tudi Božje šibe in grešniki bodo sebe zveličali.
Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba po maščevanju. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži, ker njega tudi Bog sovraži in ga čaka samo pogin, časen in večen. Če se je najhujši greh udomačil v našem narodu, ni čuda, da ga spremlja cela vrsta hudih in ogabnih grehov: umori, ropi, tatvine, lažnivo ovaduštvo iz maščevalnosti, obrekovanja in klevete. Vse te grdobije so se razlile kakor povodenj po vsej deželi in žalijo neskončno svetega Boga ter z bridkostjo brez mere napolnjujejo duše, ki že itak dovolj trpe. Iz teh grehov ne morejo dozoreti dobri sadovi; grešno deblo more roditi le zle sadove – in te grenke sadove uživamo zdaj in jih bomo še in vedno več, če se grešniki ne spreobrnejo.«
Posebno pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar – take sadove, kakršne On od nas pričakuje.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca (...)
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Zvedel sem, da so se v teh hudih stiskah po mnogih vaseh zbirali vsi prebivalci pri vaški kapelici in skupno molili rožni venec. To je prav in gotovo zaupna molitev ni bila zastonj, Bog jo je uslišal tako, kakor on ve, da je za duše najbolj koristno. Tudi farna družina naj se večkrat zbere v svoji farni cerkvi k skupni molitvi rožnega venca (…)
Vsak rožni venec pa molimo – poleg osebnih namenov, ki jih more vsak zase imeti – za mir in za spreobrnjenje grešnikov, zlasti med našim narodom. To bodi vsem skupen namen. Prav nič ne dvomim, da nas bo po Mariji ljubi Bog uslišal in nas storil vredne svojega usmiljenja, ko bomo tako enotni in sporazumni v skupnem namenu molitve. Saj je Gospod tako jasno in odločno zatrdil: 'Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Če je Jezus to obljubo dal že dvema, ki se zedinita v skupni prošnji, koliko bolj bo veljala, če se ves narod zedini v istem namenu, za katerega vztrajno moli!«

Pomembno obvestilo

Oddaja na Radiu Ognjišče: Pogovor o Fatimi in Marijinem dnevu v Rimu 12. in 13. oktobra 2013.
V soboto, 5. oktobra ob 16.00 bo na Radiu Ognjišče pogovor o fatimskih dogodkih in njihovem pomenu za današnji čas ter o Marijinem dnevu, ki ga je za 12. in 13. oktober 2013 napovedal papež Frančišek in nanj povabil vsa Marijanska združenja. Za to priložnost, ko bo izvršil posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je papež v Rim povabil tudi Fatimsko Marijo Romarico. Vabljeni k poslušanju!

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA Bratu sta se prikazala Jezus in Marija

V samostanu Fontmorigny je živel brat konverz z imenom Robert. Tja so ga poslali iz Clairvauxa in ni pozabil Pravila ter strogosti, ki se jih je tam naučil, ampak je dajal bratom tega samostana zglede kreposti in vdanosti v vsem svojem vedenju. Imel je navado, da se je posvečeval z vdano službo blaženi Božji Materi Mariji in spominu svojega posebnega pokrovitelja sv. Bernarda. Ko je končno dopolnil tek sedanjega življenja, je spoznal gotovost svojega zveličanja in celo dan svoje smrti.
Pet dni pred smrtjo je zagledal v nekem videnju Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo Mater skupaj z blaženim Bernardom, ki so stali v nekakšnem vrtu, katerega lepota in sijaj sta bili tako neizmerna, da to ni mogoče razložiti s človeškimi besedami. Brat pa, ki je to videl, je stal od daleč in ponižno prosil Božjega usmiljenja. Tedaj je rekla predobra Mati svojemu Sinu: “Gospod, moj Sin, kaj boš naredil s tem svojim služabnikom?” In Gospod Njej: ”Vse, kar ti ugaja, Mati!” Zaščitnica ubogih in tolažnica revnih je rekla: “Hočem torej, da ga pošlješ na kraj miru.” On pa Njej: “Naj se mu zgodi, kot hočeš!” Blažena Devica ga je vprašala: “In kdaj se bo to zgodilo?” Gospod je odvrnil: “Peti dan bo prišel in bo rešen.” Ko je videnje izginilo, je brat sporočil drugim to, kar je videl in slišal, in vsi so bili začudeni ter v napetem pričakovanju. Da pa bi dokazal resničnost razodetja, je brat, ko je zbolel in se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo po Gospodovi besedi, zapustil telo na peti dan, kot je rekel Gospod, ter bil sprejet v spokojnost in mir, ki presega vsak razum, in ki mu ga je deviška Božja Mati milostno pripravila s svojimi pobožnimi prošnjami.
Blaženi so vsi, ki ji zaupajo in se njej izročijo z živo predanostjo, kajti v svoji velikodušnosti bo nasula v njihovo naročje bogato, polno, prepolno zvrhano mero. V ostalem pa so bili bratje tega samostana zelo spodbujeni po tako srečnem sprejetju božjega moža v nebesa. Tudi sami so se navdušili za strogost Clairvauxa, katero so videli v njem in se posvetili češčenju sv. Božje Matere, naše Gospe, toliko bolj vneto, čim bolj so spoznavali, da vse, kar lahko zanjo naredijo, ni zgubljeno.