LETO VERE - POGLABLJANJE V VERI (19) Vera je Božji dar

Vera je najprej in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača k Bogu.

Tisti, ki že imajo globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume. Mirko na svojem primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne zadostujejo:

"Zakaj jaz verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz? Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo? ...

Gotovo vere ne bo mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ... Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so bili drugim brez pomena ...

Ne vzgoja ne zgled staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom vedno čutil dolžnika.

Danes tega daru ne bi mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več življenje, ampak životarjenje."

Noben človek ne bi mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor, prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je mnogo več.

Bog se je v zgodovini človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo mogel priti do osebne vere.

To spoznavanje Boga se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v oporo.

Pisatelj Pisma Hebrejcem govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar, da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo, da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera iz volje za verovanje.

Sami moremo uvideti, kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog ...

Ni potrebno dejanje vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga, kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."

Včasih Bog preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo norčeval. Morda je kdo za takega človeka veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.

Francoski pesnik Jean Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih pesmi. V pesmi Molitev bogotajca pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"

Čez nekaj let so ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.

Marsikdo se sprašuje: "Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga. Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:

"Brez vere pa ni mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb 11,6).

Drugi vatikanski koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s tem ni rečeno, da bo na viden način postal kristjan in član Cerkve:

"Ker je namreč Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5).

Kdo je tega milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja. Francoski mislec Gustave Thibon lepo pravi:

"Brez dvoma je vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali zavrnil Božje povabilo."

Francoski pesnik in pisatelj Paul Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar. Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega, narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:

"Stvar posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju. Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril, priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."

Ker je vera darovana, se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov, čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in zanj prositi.

Veliko ljudi pride do osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja. So pa tudi izredni primeri nenadnega spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.

Zelo znan primer nenadnega odkritja Boga je književnik André Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:

"Srečal sem ga nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše in se pred njim razprostiralo v neskončnost.

To je bil trenutek osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem navadil.

Ob sedemnajsti uri deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom, ki ni bilo od tega sveta.

Vstopil sem kot skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski' kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.

Dvajset let mi je bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni otrok ..."

Danes popoldne, ob 16h bo Medjugorsko srečanje v stolnici na Dunaju

Prenos v živo si lahko ogledate na  http://www.marytv.tv Prikazanje Matere Božje bo ob 18.40.

V tvoje roke, Mati, izročamo papeža Frančiška

13. marca letos je bil izvoljen za papeža kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof iz Buenos Airesa v Argentini, ki si je izbral ime Frančišek. Izvolitev novega papeža nas je presenetila, saj je prvi papež iz Latinske Amerike. Tudi ime nas je presenetilo, saj je prvi papež z imenom Frančišek. Čeprav se zavedamo, da je pri izbiri tega imena igral odločilno vlogo sveti Frančišek Asiški, ne moremo prikriti našega veselja, da je papež izbral ime enega izmed fatimskih vidcev, ki so gojili veliko ljubezen do svetega očeta in so veliko molili zanj.

Takoj po izvolitvi je prišla do izraza papeževa pobožnost do Device Marije, saj je že naslednji dan poromal v baziliko Marije Velike in molil pred njeno milostno podobo. Ta pobožnost in vdanost Mariji ga je nagnila, da je prosil patriarha iz Lizbone, kardinala Josea Polikarpa, naj posveti njegov pontifikat fatimski Mariji. Kardinal je to papeževo prošnjo razodel portugalskim škofom na seji škofovske konference na začetku aprila, ko je dejal, da ga je po konklavu papež Frančišek kar dvakrat prosil, naj posveti njegovo petrinsko službo fatimski Mariji. Že v svojem prvem govoru je namreč papež povedal kardinalom, da izroča svoj pontifikat mogočni priprošnji Matere Marije, ki je naša Mati in Mati Cerkve.

Kot odgovor na to prošnjo papeža Frančiška je zbor portugalskih škofov posvetil njegov pontifikat fatimski Mariji na mednarodnem romanju 13. maja 2013. Portugalski škofje so k udeležbi pri dejanju posvetitve povabili celotno Božje ljudstvo. Vernike so povabili k posnemanju fatimskih pastirčkov, ki so čutili veliko odgovornost, da molijo za svetega očeta. Ta edinost s papežem, ki jo izražamo predvsem v molitvi, je namreč sestavni del fatimskega sporočila.

p. Carlos Cabecinhas – rektor fatimskega svetišča

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Papeževa povezanost z Marijo v Fatimi

V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek 17. marca 2013 v kontekstu svojega razmišljanja o Božjem usmiljenju omenil obisk Fatimske Romarice v Argentini leta 1992. Po informacijah iz arhiva našega svetišča, se je papež skliceval na romanje od maja do februarja 1992-1993, ko je Fatimska Romarica obiskala Argentino in Urugvaj. Kip se je potem še enkrat vrnil v Argentino in obiskal obe državi ter ga je ob prihodu slovesno sprejel mons. Bergoglio, sedanji papež Frančišek.

V Fatimskem svetišču smo se zelo razveselili, da je papež ob svojem prvem angelovem češčenju omenil Fatimsko Romarico. S škofom na čelu smo mu poslali naslednje sporočilo: »Škof in romarji iz škofije Leiria – Fatima Vam izražamo globoko edinost, vdanost in ljubezen. Tukaj izročamo Vas in Vašo službo Fatimski Gospe, medtem ko z ganotjem pričakujemo, da Vas nekega dne pozdravimo kot romarja v Fatimi. Že sedaj Vam kličemo: »Dobrodošli, papež Frančišek«

revija Luz e Paz.

Šopek Materi Mariji - Sv. Bernard o Mariji

Kdo je ta devica, tako časti vredna, da jo pozdravlja angel; tako ponižna, da se je zaročila s tesarjem? Kako čudovito zlitje devištva in ponižnosti! Kako ugaja Bogu ta duša, v kateri ponižnost zvišuje dragocenost devištva in je devištvo kras ponižnosti. Si predstavljaš, kakšnega spoštovanja je vredna ta, pri kateri ponižnost povzdiguje rodovitnost, porod pa posvečuje devištvo? O njej slišiš, da je devica, slišiš, da je ponižna; če ne moreš posnemati devištva ponižne, posnemaj ponižnost device. Seveda je devištvo hvalevredna krepost, a ponižnost je bolj potrebna; prva je svetovana, druga zapovedana; k prvi si povabljen, druga ti je ukazana. O prvi je rečeno: Kdor more doumeti, naj doume; o drugi pa: Kdor ne postane kakor ta otrok, ne pride v nebeško kraljestvo; prva je torej zasluženje, druga dolžnost.

Šopek Materi Mariji - Izvor češčenja Matere Usmiljenja v kraju Ajaccio

V 6. stoletju se je kmetu po imenu Tonio Botta iz kraja Sveti Bernard blizu Savone v Italiji, medtem ko je delal na polju, prikazala Devica Marija. Videl jo je na veliki skali, ki je štrlela iz hudournika, s pogledom uprtim v nebo in razširjenimi rokami, kot pravo posrednico. Izgovorila je le eno besedo: »Usmiljenje!«

Vest o tem prikazanju je razveselila ljudi po vsej pokrajini. Češčenje Matere Usmiljenja se je naglo razširilo po vsej takratni Genovski republiki.

Sto let kasneje je neki kapitan, velik častilec Device Marije, po imenu Orto, postavil na vhodna vrata svojega posestva blizu Ajaccia kip Device Marije. Nekega dne, ko se je med tamkajšnjimi prebivalci vnel spor in je grozilo prelitje krvi, se je nenadoma zaslišal svarilni ukaz, ki je prihajal iz kipa. Prestrašeni udeleženci spora so takoj odnehali.

Pobožni kapitan je takoj naročil nov še lepši kip od prejšnjega. Ta kip Matere Usmiljenja je prispel v Ajaccio iz Genove leta 1645.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji - Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane

Na alžirskem gričevju, v baziliki Naše afriške Gospe, je pod glavnim oltarjem nameščen napis: »Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane!«

Te priprošnje k Devici Mariji ni nikoli nihče izbrisal. Tako muslimani kot kristjani prihajajo na ta kraj, da bi se zatekli k Mariji, in ji prinašajo cvetje.

Poleg tega napisa pa je tam še en napis z besedami svetega Avguština (+ 430), in sicer v francoskem, arabskem in kalibskem jeziku: »Bratska ljubezen izhaja iz Boga in je Bog sam!«

Le kdo lahko premišljuje te besede in še naprej verjame, da ima pravico ubijati v imenu Alaha?