Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti. Srce, ki so ga videli, jim je bilo znamenje ljubezni in simbol vsega Marijinega notranjega bogastva, ob katerem so tudi oni duhovno obogateli.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Naš najboljši poznavalec fatimskih dogodkov duhovnik Ludovik Ceglar, ki je o njih napisal kar tri knjige, je v knjigi Prošnje fatimske Gospe zapisal: »Za Slovence, ki smo v preklinjanju Božje Matere med najbolj grešnimi, naj bi Marijine besede bile še posebej spodbuda, da bi ji zadoščevali in skušali preklinjanje zmanjšati. Vsak, ki preklinja, kliče Božjo kazen na ves narod, zato ga ima vsakdo pravico in dolžnost posvariti in poučiti.«
Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (št. 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu. »Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe,« je dejal že sv. Avguštin.

Pobožnost petih prvih sobot (5)

Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:

»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Izreden spomin za nadnaravne stvari

Lucija je imela izreden spomin, ki ji je omogočil, da je fatimske dogodke verno posredovala svetu. Poleg tega je sama opazila razliko med naravnimi in nadnaravnimi rečmi, ki jo je izrazila takole:
»Kadar govorimo s kakšno osebo, pozabimo, kar smo govorili, ko pa se dogajajo nadnaravne stvari, se vtisnejo tako globoko v dušo, da jih ni lahko pozabiti.«
Na koncu četrtega Spomina beremo:
»Mnogo ljudi se zelo čudi spominu, ki mi ga je Bog naklonil. Po neskončni Božji dobroti je res v vsakem smislu izredni milostni dar. Vendar se ni treba čuditi spominu za nadnaravne stvari, ker se tako zelo vtisnejo v srce, da jih je skoraj nemogoče pozabiti. Vsaj smisel razodetih stvari je nemogoče pozabiti, razen če Bog povzroči pozabo.«
To dokazuje tudi Lucijina predstojnica karmeličanka Marija Celina, ki je zapisala, da je sestra Lucija v zadnjih letih svojega življenja vedno slabše slišala, zapuščal jo je tudi spomin. »Vendar pa sem ugotovila, da je v vsem, kar je bilo v povezavi z nebeškim sporočilom, njen spomin ostal nedotaknjen.«
Lucija je na koncu tretjega Spomina opozorila, da je povedala vse, česar se spomni v zvezi z Jacinto in česar še ni povedala v prvem Spominu. Hkrati opozarja, da gre le za »smiselno« pravilnost, ne pa nujno za »dobesednost«. Razlikovanje med »smislom« in »dobesednim« je zelo pomembno za pravilno razumevanje Lucijinih spisov.
Tako se več Lucijinih poročil o isti zadevi med seboj v podrobnostih lahko razlikuje, ne pa glede bistvene vsebine. Za vsakega človeka velja, da o isti stvari ne bo vsakič govoril prav z istimi besedami, četudi bo po smislu vedno povedal isto.

Živahna, bistra, a ne domišljava

V drugem Spominu Lucija pripoveduje, kako je bila pri nekaterih skupinah ljudi vedno zelo priljubljena. V domačem kraju so to bili poleg Frančiška in Jacinte majhni otroci. O njih je zapisala:
»Tekali so za mano s pretiranim veseljem. Kadar so zvedeli, da pasem svojo čredo blizu naše vasi, so prišli k meni v gručah, da so preživeli dan z menoj. Moja mati je imela navado reči:
'Ne vem, s čim pritegneš otroke, da tečejo za tabo, kot da bi šli na veselico.'
Tudi pozneje, ko je Lucija odšla od doma, so jo povsod imeli radi. To je bil poseben Božji dar, dar povezovanja z ljudmi. Sama piše:
»Isto se mi je godilo z mojimi tovarišicami v Vilaru in skoraj si drznem reči, se mi godi zdaj z mojimi sestrami v samostanu. Pred nekaj leti mi je rekla mati voditeljica novink, sedanja mati provincialka:
'Sestra, tako velik vpliv imaš na sestre, da jim lahko narediš mnogo dobrega, če hočeš.'«

Lucija je bila izredno nadarjena, ljubeča, živahna, z odličnim spominom in bogato domišljijo, vztrajna in natančna. Svojih dejanj in dejanj okolice se je zavedala že v nežni mladosti.
Zelo rada je imela otroke, oni pa njo in so se zbirali okrog nje. Starši so ji majhne otroke zaupali v varstvo. Z otroki se je igrala in jim pripovedovala razne zgodbice.
Dr. Alonso popisuje Lucijino zunanjost pri štirinajstih letih takole:
»Čelo visoko in široko. Oči kostanjeve, velike in živahne. Obrvi redke. Nos ploske oblike. Široka usta in krepke ustnice. Brada okrogla. Obraz nekoliko širši od običajnega. Postava nizka. Drža preudarna in nedolžna. Živahna, bistra, a skromna in ne domišljava. Roke krepke, delavne, normalne velikosti« (BL 23).
Kardinal Bertone je ob srečanju s sestro Lucijo nekaj let pred smrtjo njeno osebnost označil z besedami:
»Stara je bila petindevetdeset let in imela je živahnost, dobro voljo, ki sta vso skupnost nun ohranjali v veselju. Bila je simpatična klepetalka (…) Pri najinih pogovorih se je rada pošalila, na primer glede moje salezijanske pripadnosti, moje pobožnosti do Marije Pomočnice. Ko sem ji povedal, da sem nekoč v Lurdu govoril o fatimski Materi Božji, je rekla, da ne gre mešati med seboj različnih Marij, kajti lurška Mati Božja zameri, če imenuješ fatimsko Mater Božjo!« (BL 70).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)

Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.

Cvet je dal svoj sad

»Naj vsi ljudje slavijo Boga: zemlja je dala svoj sad,« pravi Sveto pismo. Toda zemlja je najprej dala cvet. V Visoki pesmi je pisano: »Jaz sem cvet polj, lilija dolin.« Cvet postane takojšen sad, ker smo ga jedli, ker smo jedli njegovo jedro. Ali hočete vedeti, kateri je ta sad? Devica. Gospod se je rodil iz Device, iz služabnice. Žena je rodila Boga, Mati Sina, zemlja sad.
Sv. Hieronim

Posvetitev Materi Cerkve

Zgled osebne posvetitve in posvetitve sveta Materi Cerkve imamo pri Janezu Pavlu II. 6. junija 1979 v Čenstohovi:
Vzvišena Mati Cerkve! Tebi se znova posvečujem kot služabnik tvoje materinske ljubezni. Totus tuus! – Popolnoma Tvoj! Tebi posvečam človeštvo in vse ljudi, svoje brate in sestre, vsa ljudstva in narode. Tebi posvečam Evropo in vse druge celine. Tebi posvečam Rim in Poljsko (…) Mati, sprejmi nas! Mati, ne zapusti nas! Mati, vodi nas!