Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način v župniji Stara Loka

Prva sobota v mesecu januarju 2013, ura je 7.15 zjutraj in v starološki cerkvi sv. Jurija se začenja pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, s katero se bomo v letošnjem letu pripravljali na slovesno posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu na praznik Marijinega Vnebovzetja.

Občestvena molitev rožnega venca, premišljevanje skrivnosti iz knjižice V šoli najsvetejših src, 23 – Pet prvih sobot, obhajanje spovedi in prejem svetega obhajila pri sveti maši povežejo 60 zbranih v edinosti z Bogom in med seboj ter odpirajo pot do Jezusa po Mariji.

Ta jutranja pobožnost je še posebej lepa, ker se nanjo pripravimo s 24-urnim češčenjem Najsvetejšega, ki že vrsto let na pobudo našega starološkega župnika dr. Alojzija Snoja poteka vsak prvi petek v mesecu. Nič manj globoko ni doživeta večerna pobožnost ob 17.15, ko se nas zbere 40. In vsaj tako lepo bo sedaj vsako prvo soboto v mesecu v naši farni cerkvi.

»Čemu vse to?« se sprašuje marsikdo. Zakaj smo se mnogi farani naše starološke prafare čutili nagovorjeni ob povabilu Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da se letos temeljito pripravimo na izročitev slovenskega naroda Mariji? Nedvomno je vsakdo začutil povabilo na svojstven način, tako kot ga je vodil Sveti Duh.
Na prav poseben način pa nas farane za češčenje obeh Src že vrsto let goreče navdušuje naš domači župnik. Vsak četrtek imamo uro češčenja Najsvetejšega pred večerno mašo. Vsak prvi petek v mesecu je 24-urno češčenje Najsvetejšega, in enkrat letno imamo sedemdnevno nenehno češčenje Najsvetejšega. Vsa ta prizadevanja za poglobitev našega odnosa z Bogom kličejo Božje milosti na nas.

V letu vere smo povabljeni k poživitvi osebne vere, k iskanju naše poklicanosti, k življenju po evangeliju, k živemu pričevanju za Kristusa. Pri tem nas opogumljata dva dogodka, ki sta zaznamovala našo domovino pred 70 leti, in sicer: slovesna posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in tragična mučeniška smrt bl. Alojzija Grozdeta.

Pomenljivo je, da je Lojze daroval svoje življenje v noči s prvega petka na prvo soboto, 2. januarja 1943, ko so po vsej Sloveniji na povabilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pričeli s pobožnostjo petih prvih sobot na fatimski način kot pripravo na slovesno posvetitev. Ta dva dogodka nas v letu vere vabita, da se tudi mi odločimo »Biti ves na voljo Kristusu«, kot je bilo Lojzetovo življenjsko geslo, vsak v svoji poklicanosti. In, kot pravi naš župnik, je tudi Lojze živel v nemirnih časih, ko je bila slovenska domovina na veliki preizkušnji. Rešitev domovine je videl v dosledni zvestobi Kristusu. Pokončno krščansko držo si je izoblikoval z intenzivnim zakramentalnim življenjem in poglobljeno osebno molitvijo. Prepogosto se smilimo samim sebi in stokamo čez slabe čase, pa je treba kar zavihati rokave in na delo. Najprej v globino srca, potlej bomo pa z zgledom lahko sejali naokoli.

Tako kot mnogi Slovenci davnega leta 1943, med vojno vihro, smo se v letu 2013 mnogi starološki farani odločili za zavzeto pripravo na slovesno posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, od 5. 1. 2013 – 4. 5. 2013. Priporočimo se bl. Lojzetu Grozdetu in bl. A. M. Slomšku, da nam izprosita potrebnih milosti, volje, poguma in gorečnosti, mi pa tudi naredimo, kar vsak zmore in hoče ter je dobro in prav! Ta priložnost ni ena od tistih (in teh drugih res ne manjka), za katere rečemo »Pa ne že spet, sej nimam časa, to ni zame, naj kar drugi!« – Upajmo si in naredimo prostor zanjo v svojem življenju. Raje odvrzimo proč kakšno drugo manj potrebno dejavnost, ki nam jemlje čas. Verjamem, da zmoremo skupaj izprositi mnogo blagoslova in milosti za nas same, naše družine, župnije in ves naš narod!
Urška Florjančič

DUHOVNE VAJE V STIČNI 8.-10. marec 2013

Namenjene so odraslim, ki želijo malo duhovne svežine.

Vodil jih bo p. Branko. Premišljevali bomo o Litanijah Matere Božje.

Vsak vzklik iz litanij bomo razširili v eno premišljevanje.

Začnemo v petek zvečer 8. marca in končamo v nedeljo 10. marca s kosilom.

Tiste, ki bi želeli priti, se lahko prijavijo pri samostanskem vratarju telefon: 01/78-77-100 ali 031/68-78-02

Spoštovanje materinih naukov

Preden se bomo poglobili v otroška leta fatimske vidkinje Lucije, se ustavimo pri njeni materi. Že Jezus je učil, da »vsako dobro drevo rodi dobre sadove« (Mt 7,17). Táko dobro drevo je bila mati Marija Rosa dos Santos.

Odlikovala se je v krščanskem življenju, zlasti v ljubezni do bližnjega. Bila je zelo inteligentna. Ker njen mož Anton (Antonio) ni najbolj vzgojno vplival na otroke zaradi nagnjenosti k pijači in manjše verske zavzetosti, je morala ona tem bolj paziti na otroke. 

Znala je brati, ni pa znala pisati. V tistem času tam večina ljudi še ni bila pismena. Pozimi je vsak večer brala otrokom iz Stare zaveze ali Evangelijev. Pripovedovala je tudi o prikazovanjih Device Marije v Lurdu ali Nazaréju. Poučevala je otroke katekizem; poleti ob opoldanskih urah, pozimi pa je to delala zvečer, po večerji, ob peči, ko so pekli in jedli kostanje in sladke želode. Lucija se je najprej naučila moliti zdravamarijo, ko je bila še v materinem naročju. Tudi drugi otroci in celo odrasli so prihajali k temu verskemu pouku.
Lucijina najstarejša sestra Marija dos Anjos je o svoji materi povedala:
»Postavljali smo ji vsa mogoča vprašanja in ona je nanje odgovarjala bolje kot duhovnik v cerkvi. Nekega dne sem jo vprašala, zakaj ogenj v peklu pogubljene ne sežge. Vprašala nas je, ali nismo še nikoli videli, da v peč vržena kost gori, ne da bi zgorela. To nas je zelo prestrašilo in trdno smo sklenili, da ne bomo več grešili, da ne bomo padli v ta strašni ogenj.«
De Marchi je zapisal tudi tele besede najstarejše hčerke Marije o svoji materi:
»Ob sončnem zahodu smo morali biti vsi doma. Tudi ob praznikih, ko bi bili tako radi zunaj kakor drugi. Hotela je, da bi bili ponižni in delavni, in gorje nam, če nas je ujela na laži. V tem je bila nadvse stroga. Za najmanjšo laž je pela metla.
Pobožnost do cerkvenih stvari in posebno do Najsvetejšega zakramenta nam je vcepila v srce, brž ko smo odprli oči. V tistem času so hodili otroci k prvemu obhajilu pri desetih letih in je bilo treba verouk dobro znati. Lucija pa je šla k obhajilu že pri šestih letih. Dobro se spominjam, kako je bila mati vesela in zadovoljna in kakšen praznik je napravila v hiši.«
Mati je vse težave, ki jih ni bilo malo, premagovala v krščanskem duhu. Poleg tega da je bila skrbna gospodinja, je po pripovedovanju Lucije v drugem Spominu »včasih delala tudi kot bolničarka. Kadar je šlo za kakšno lažjo bolezen, so prihajali k njej po nasvet. Če kakšen bolnik ni mogel hoditi, so jo prosili, da je šla tudi na dom. Tedaj je dneve, in včasih celo cele noči, prebila na domovih bolnikov. Če pa so se bolezni zavlekle in če je tako zahtevalo bolnikovo stanje, je tudi mojim sestram naročila prebedeti nekaj noči pri bolniku, da so se tamkajšnji domači lahko odpočili. Če je zbolela mati z otroki, katerih hrušč bi bolnico motil, je otroke pripeljala k nam domov in jaz sem se morala igrati z njimi.«
Lucija je svojo mater zelo lepo prikazala, ko je zapisala:
Mati je vedno ohranila »svojo prirojeno resnost in vsi so vedeli, da so bile njene besede kakor svetopisemski izreki in da jo je bilo treba na mestu ubogati. Nikdar se ni zgodilo, da bi si kdo upal vpričo nje izreči kako manj spodobno ali nespoštljivo besedo. Ljudje so pogosto menili, da moja mati velja več kot vse hčerke. Spominjam se, da sem jo večkrat slišala reči:
'Ne vem, kako morejo imeti ljudje veselje nad tem, da govorijo o zadevah drugih; zame ni nič lepšega kot ostati doma in v miru brati. Knjige mi povedo toliko lepega! In življenjepisi svetnikov, kako čudoviti so!'«
p. Anton

Prva sobota v mojem srcu

Po različnih koncih Slovenije se je 5. januarja 2013 začela pobožnost petih zaporednih prvih sobot, za katero je Marija prosila v Fatimi in se je v Sloveniji prvič obhajala pred sedemdesetimi leti. In če sem v dneh priprave seštevala in preštevala, kaj vse še moram urediti, da bom izpolnila vseh pet pogojev, ki jih naroča Marija, sem sobotni dan začela z neko drugačno polnostjo. Prva sobota – ne gre samo za tisti dve uri pred in med bogoslužjem; pobožnost do Marijinega Srca mora oblikovati cel dan. Marijina ljubezen do Boga, Marijina ljubezen do ljudi zaradi Boga. Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja. Češčenje te ljubezni se nikakor ne more ustaviti samo pri bogoslužju. To češčenje želim usmeriti naprej. Želim, da današnja prva sobota dobi odmev v vsem mojem dnevu, v službi in doma. Kako? Gre za posnemanje kreposti Marijinega Srca: vera, ponižnost, predvsem pa ljubezen, ki je duša vseh kreposti.
Ljudje potrebujemo spravo, mir in odpuščanje bolj kot izsušena zemlja vodo. Moj kvadratni meter življenjskega prostora je le kapljica vode, toda danes želim iz tega kvadratnega metra narediti resnično oazo, kjer bo vsako dejanje, vsaka beseda živeta iz želje po slogi, miru,odpuščanju in ljubezni. Nesebična ljubezen naj bo v današnji prvi soboti gonilna sila mojih dejanj. Od besed do dejanj je težaven korak. Toliko je malenkosti, ki hitro zalomijo dobre namene, Toda naslonjena na Marijino Srce, ki utripa za nas, stopam v ta prvosobotni dan. Iz odnosa v odnos, od misli in besed do toplih dejanj. Vse nosi v sebi odsev Božje ljubezni. In ko zvečer stopim v cerkev, ko se začne pobožnost prve sobote, se vsa dejanja stekajo na oltar, v zadoščenje, do končnega cilja – k Bogu; pri Mariji je to v polni meri že uresničeno: ona nikdar ne dela zase, marveč je vedno »Gospodova dekla.«
Vnaprej se veselim duhovnih sadov, ki se bodo rodili v Cerkvi, če bomo verniki to pobožnost v dejanju izvrševali. Ponižno prosim Boga, da bi se s pomočjo Božje milosti po letošnjih slovesnostih, ki so določene, v dušah slovenskih vernikov vse bolj in bolj razplamtela pobožnost do Jezusovega in Marijinega Srca, da bi se v naši deželi čim bolj razširilo »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«
Majda

Lucija dos Santos

Lucija dos Santos

Prva šola otrok je domača družina

Lucija dos Santos je bila najstarejša in vodilna fatimska vidkinja. Rodila se je 22. marca 1907 v zaselku Aljustrel, v župniji Fatima, kot zadnji od sedmih otrok, šestih deklic in enega dečka. Materi je bilo ime Marija Rosa, očetu pa Anton (Antonio) dos Santos. Bil je brat Frančiškove in Jacintine Matere Olimpije. Zaselek Aljustrel, v katerem še danes stoji Lucijina rojstna hiša, je kakor zelena oaza med golimi skalami Serre de Aire. Takrat je tam živelo triintrideset družin. Marljivi prebivalci so z ruvanjem skal, dreves in grmičevja napravili zemljo rodovitno.
Lucija je bila krščena v en kilometer oddaljeni farni cerkvi v Fatimi na veliko soboto, 30. marca 1907. Njena mati je bila zelo dobra katoličanka, oče, ki je bil nagnjen k alkoholu, pa nekaj let ni hodil v fatimsko cerkev k maši, ker se ni razumel z župnikom. Ljudje so za župnika običajno uporabljali naziv prior. Oče je dolžnost velikonočne spovedi in obhajila izpolnjeval v župniji Vila Nova de Ourem. V družini je imela glavno besedo mati.
Družina Frančiška in Jacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Peter (Pedro) Marto sta bila dobra katoličana. Kakor Lucijino tudi Frančiškovo in Jacintino rojstno hišo obiskujejo mnogi romarji.
Starši pastirčkov so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji ter so živeli v medsebojni ljubezni. Obe družini sta se čutili kot bi bili ena sama, zato so se otroci počutili doma v obeh hišah in so dobivali malico zdaj na enem, zdaj na drugem domu. Zlasti je bila Lucijina mati Frančišku in Jacinti kakor druga mati.
O obeh in drugih krščanskih družinah v Aljustrelu je sestra Lucija v knjigi Klici fatimskega sporočila zapisala:

»Na očetovih kolenih in v materinem naročju so se otroci naučili izgovarjati sveto ime Boga in dvigati nedolžne ročice v molitvi k nebeškemu Očetu in spoznavati tisto drugo Mater, ki je stiskala v naročju Jezuščka in je tudi njih sprejemala z isto naklonjenostjo, ker je tudi njihova Mati, veliko močnejša, bolj sveta in lepša od tiste, ki jih je zibala na zemlji. Tako se je v teh občutljivih, čistih in nedolžnih dušah razraščala luč vere s tako vnemo, da je potem žarela v njihovem nadaljnjem življenju na vseh njihovih poteh.

Starši so redno pošiljali svoje otroke k verouku v farno cerkev, da bi jih kar najbolje pripravili na veliki dan njihovega prvega obhajila. Tudi sami so bili doma njihovi učitelji in so jih v času popoldanskega počitka in zvečer po večerji učili. To nalogo je večinoma opravljal oče, medtem ko je mati postorila domača opravila, ko je pospravila kuhinjo po skromni večerji.«
Starši so skrbno pazili, da je cela družina krščansko živela. Vsi so praznovali nedeljo s tem, da so se udeležili nedeljske maše, popoldne pa so počivali, ob raznih igrah in v pogovoru. Seveda ni manjkalo večerne molitve, ki jo sestra Lucija takole opisuje:

»Po večerji je oče naznanil, da se bomo Bogu zahvalili z vrsto očenašev, zdravamarij in slav za razne namene. Potem je mati vodila molitev rožnega venca ali pa sedem skrivnosti v čast Žalostni Materi Božji. Sledilo je nekaj trenutkov pogovora, dogovori za delo za naslednji dan, potem pa … počitek, saj je noč kratka.« 

Lucija naglaša, kako mora biti prva šola otrok krščanska družina:

»Prva šola otrok mora biti torej v vsakem domu družina, kjer se naučijo spoznavati Boga, se mu približati z zakramenti in molitvijo, se pripraviti na prvo sveto obhajilo. Od staršev naj se ne naučijo samo nauka, v katerem je strnjena Božja postava, temveč naj jim ti navdihnejo tudi živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, ki ostanejo kasneje kot luč, ki vodi njihove korake skozi življenje, če se vtisnejo v dušo v nežni mladosti.«
Lucija misli, da je spolnjevanje Božjih zakonov v družinah obeh vidcev »kljub slabostim, povezanih s človeško naravo, nad ti družini pritegnilo poglede neskončno usmiljenega Boga«.

Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.
Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.
Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog vedno ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.
Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:
“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”
Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo vredno besede.”

Ljubezen Božjega Srca

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.
Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.
Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).
Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega ali bi vsaj morala dosegati hvalnica stvarstva svoj vrh.
Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.
Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.
Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).
Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”
“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim …”
“In kaj pravite Jezusu?”
“Nič! Ljubim ga!”