Hvala za pisemce

Hvala za pisemce. V veselje mi je. Danes je prva adventna nedelja. Lepo mi je, ker imam ob sebi adventni venček s svečkami. To me pomirja. Križ je lažji. Upanje živi.
Marjetka

s. Marie-Agnes de Jesus FCJ

Tu iz Halla na Tirolskem se zahvaljujem za redno pošiljanje vaših glasil, ki mi prinesejo veselje in slovensko besedo ter duhovno povezanost z vašim samostanom. Vesela sem za stimuliranje molitve za duhovne poklice, še posebno v tem težavnem času, ko je toliko nasprotovanja.

V veliko Božjo slavo je tudi vaše prizadevanje za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, in to je že sigurno vam in mnogim prineslo veliko blagoslova. Želim vam še za naprej dovolj duhovnih moči in zaupanja v Jezusovo in Marijino Srce, od koder prihaja vse dobro.
s. Marie-Agnes de Jesus FCJ

O redovnem bratu, ki mu je bilo dano poznati Sveto pismo

O redovnem bratu, ki mu je bilo dano poznati Sveto pismo

Bolniški bratje iz Clairvauxa so imeli navado poročati z velikim veseljem in začudenjem o redovnem bratu, katerega je odlikovalo zelo pobožno življenje.

Ker je moral kmalu umreti, mu je podelil Gospod v svoji dobroti občudovanja vredno in znamenito milost.

Zaznamovan z boleznijo je obležal dolgo časa v postelji, in bolezen se je tedaj še poslabšala. Znaki so jasno kazali,da se mu približuje smrt in skorajšnji konec življenja. In glej, ker Sveti Duh veje, kjer in kadar hoče, je bilo njegovo spoznanje razsvetljeno po resnično novem, začudenje povzročajočem čudežu. Kajti neizobraženi mož, ki se nikdar prej ni učil črk, je odprl usta in začel v latinskem jeziku navajati nekaj čudovitih citatov iz Svetega pisma, pri čemer ni ničesar rekel, kar se ne bi skladalo s pravim naukom.

Bratje laiki, ki niso znali brati, so se čudili temu dogajanju in kar najhitreje so poklicali menihe. In da so tudi ti mogli slišati, je ta bolnik razložil skrivnosti Svetega pisma v jasnih besedah. Razen tega je pel s prijetnim glasom nekatere ljubke pesmi o skrivnostih svete Cerkve, katere do tedaj ni slišal, tako da so se poslušalci temu čudežu čudili in bili vzhičeni zaradi njegovega lepega petja.

Toda kaj je hotel vsemogočni in usmiljeni Bog razodeti smrtnikom, ko je podelil temu tako preprostemu in neizobraženemu človeku tako nenavadno milost, če ne to, da v večni blaženosti njegovega kraljestva, po izjavi apostola, ni Juda ne Grka, barbara in ne Skita, sužnja ne svobodnega, izobraženega ter ne neizobraženega, ampak da bodo po prerokovi besedi vsi Gospodovi učenci. “In vsi, od največjega do najmanjšega med njimi me bodo spoznali,” pravi Gospod.

O da bi nemirni ljudje, ki prepotujejo morje in suho zemljo, da se napolnijo s slamo črk in nabreknejo z napuhom znanosti, da jih ljudje imenujejo”rabi” in “doktor,” da se hvalijo kot vešči v pravu in kot sodniki, kot spretni pri debatah in kot učitelji modrosti, da se okoristijo z nagnjenostjo za hlepenje po imetju in po časti, upoštevali ta zgled.

 In to rečemo, ne da bi tiste, ki stremijo za znanostjo, na splošno obsodili, ampak moramo poučiti vsakega človeka, da najprej položi temelje bogaboječnosti v jarek ponižnosti, kajti strah Gospodov je po neki pravi izjavi začetek modrosti. Na take temelje lahko položimo toliko modrosti, kolikor hočemo, kajti podlago lahko gradimo, nikdar znanje ne pomeni napuha, kjer božja in bratska ljubezen gradita skupaj.

Ta novi teolog torej, o katerem smo govorili, je imel zasluge, ker se je začel vzpenjati na vrhunce popolne modrosti z božjim strahom. Ko je ob koncu sedanjega življenja razveseljeval poslušalce z raznimi svetimi besedami in z milo zvenečimi pesmimi, je odšel s to dobro izpovedjo s tega sveta k Očetu, da se na srečen način pogrezne v globočino večne luči, katere predokus je prejel v tem življenju.

Zakaj duša išče Besedo-Kristusa

Zakaj duša išče Besedo-Kristusa

Duša išče Besedo, da bi sprejela njeno karanje, da bi prejela luč spoznanja in oporo svojim krepostim; da bi jo preobrazila s svojo modrostjo, da bi ji postala podobna v lepoti, da bi se z njo poročila in postala rodovitna v dobrih delih in uživala njeno prijetno navzočnost. Iz vseh teh razlogov duša išče Besedo. Ljudje imamo obilo bridkosti, vsak ima brez števila težav in stisk. Toda Beseda ima še mnogo več dobrin, zakaj modrost premaga hudobijo in z dobrinami premaga zlo (št. 85,1).

Iskanje Gospoda

Iskanje Gospoda

Dober si, Gospod, duši, ki te išče! Prideš ji naproti, jo objameš, se izkažeš kot Ženin, čeprav si njen Gospod, še več, si Bog nad vsem, blagoslovljen na veke. Amen (št. 69,8).
Iskati Boga je velika dobrina in po mojih mislih celo največja. Med darovi je prva in med učinki zadnja. Ne pridruži se nobeni kreposti in ne umakne se nobeni. Kateri naj se umakne, saj je ona dovršitev vseh skupaj? Katero krepost je mogoče pripisati tistemu, ki ne išče Boga, in kje je konec iskanja Boga? Psalmist pravi: »Vedno iščite Gospodovo obličje« (Ps 105,4)! Menim, da tudi potem, ko smo ga našli, ga ne bomo nehali iskati. Toda Boga ne iščemo tako, da hodimo sem in tja, ampak da po njem hrepenimo. In ko ga srečno najdemo, hrepenenje po njem ne ugasne, temveč še bolj zagori. Tudi ob največjem veselju hrepenenje ne mine, ampak je kakor olje, ki vzdržuje gorenje. Da, tako je. Veselje bo popolno, hrepenenja pa ne bo konec, torej tudi iskanja ne. Zamislite si, če morete, živahno in popolno iskanje ter hrepenenje brez tesnobe; Božja navzočnost naredi iskanje odvečno, močno hrepenenje pa prežene tesnobo (št. 84,1).

Žetev je velika, delavcev pa malo

Žetev je velika, delavcev pa malo

Prvi klas je zopet poln. Bog povrni vsem sodelujočim! V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Štefana kamnajo

Štefana kamnajo

Savlu je bilo prav, da so kristjane preganjali. Mislil je, da se bo z malo sile hitro napravil red. Res je vse skupaj nekoliko potihnilo. Malo manj je bilo govoric o vsem tem praznoverju. Toda ti, ki so jih pregnali, so se zatekli v druga mesta. V Antiohijo, v Damask. Tam so začeli zbirati Jude in jim govoriti o Jezusu. Nekatere so pretentali, da so se jim pridružili. Savla je to jezilo. Sklenil je, da se pridruži farizejem, ki so preganjali Jezusove učence. Ti so ga radi sprejeli in mu dovolili, da je iskal učence in jih dal zapirati v ječe.
To delo je Savla vedno bolj razvnemalo. Čutil je kot sveto dolžnost, da pomaga zadušiti to praznoverje in ohrani čisto vero očetov. S Štefanom sta se razšla. Ta mu je očital divjost in mu rekel, da se bori proti Bogu. Savel je bil žalosten in jezen obenem. Žal mu je bilo za prijatelja. Bila sta veliko skupaj. Prebila sta čudovite ure v družbi njunega učitelja Gamaliela. Sedaj je Štefan zašel. Kako naj mu pomaga? Nobena beseda mu ne zaleže. Šel je celo tako daleč, da pomaga Jezusovim učencem in oskrbuje njihove uboge. Neke vrste strežnik je postal. Kako naj bi bil Savel tega vesel? Zelo jezen pa je bil zaradi tega, ker mu je Štefan očital postopanje z učenci tega človeka.
Ne more in ne more razumeti Štefanove zablode. Kako mu more očitati divjost, ko je preganjal Galilejce, kakor so jih zaničljivo imenovali. To je vendar potrebno. Ne sme se pustiti, da bi se ta skupina razrasla. Med Judi se je razpaslo veliko ločin. Treba jih je uničiti, da se ohrani čista vera očetov. To je njihova dolžnost. Ker so bili deležni tako čudovitega pouka, so še toliko bolj dolžni skrbeti za lepoto vere.
Savlu se je zdelo pošteno in prav, da jih preganja in razžene. Drugače ne bo miru. Vedno bo nevarnost, da koga spravijo v svoje pogubne zanke. Tudi farizeji so mu zaupali. Veseli so bili, da jim je pomagal iskati te učence in jih zapirati v ječe. Veliko jih je že dal zapreti, toda bil je nekoliko zmeden zaradi njih. Niso se upirali. Kot da bi bili veseli trpeti sramoto v ječi. Čudno, zelo čudno so se obnašali.
S Štefanom je šlo tako daleč, da so ga ujeli celo farizeji. Bili so besni, ker jih je hotel poučevati. Iz Mojzesove postave in prerokov jim je dokazoval, da se motijo in ne poznajo resnice. To jih je tako podžgalo, da so nasedli navalu jeze in čustev. Štefana so odpeljali ven iz mesta in ga hoteli posuti s kamenjem. Savel jih je spremljal. Bilo mu je težko pri srcu, a čutil se je mirnega. Bog mora biti zelo žalosten, ker je tako dober, veren, Štefan zašel na kriva pota. Bilo mu je vseeno, kaj se bo zgodilo. Raje je izgubil prijatelja, kot da bi gledal njegov duhovni propad.
Možje so bili čisto podivjani. Pehali in suvali so Štefana ter ga v velikem vpitju gnali ven pred mestna vrata. Savel jih je spremljal. Zunaj pred vrati so ga zvezali in postavili k zidu. Oddaljili so se in pograbili kamne, ki jih je bilo tam na pretek. Savel ni pobral kamna. Stal je ob strani in žalostno gledal. Štefan se mu je smilil. Toda za čistost vere so pogosto ugašala tudi življenja. Njegova kri ga bo oprala madeža zablode? Mogoče mu Jahve odpusti izdajstvo.
Pismouki so odložili svoja oblačila k Savlu, ki je stal na robu dogajanja. Vpitje je naraščalo. Štefan jim je spet govoril. Nekatere je tako jezilo, da so že mislili vreči kamne. Obraz zvezanega Štefana je bil nadzemsko lep. Kakor da bi bil ožarjen s posebnim notranjim soncem, tako mu je žarel obraz. Savel je bil kakor okamenel. Možje so nekaj časa poslušali Štefanove besede. Bile so mirne, polne nekega ognja in prepričanja. Očital jim je celo, da so oni umorili Jezusa. Tedaj jih je pograbil tolik bes, da se niso mogli več zadržati. Nekdo je zalučal prvi kamen. Potem se je vsula ploha kamenja. Štefan je mirno stal in jim gledal v oči. Metali so kamenje kot iz uma. Štefan se je zgrudil. Ves je bil v krvi. Obraz je bil ranjen na več mestih. Možje so kar metali kamenje, ki vedno bolj trdo padalo na Štefana. Bil je na pol mrtev. Ves je bil krvaveč. Pristopili so bliže in se jezili nanj. Privoščili so mu, da se je tako zgodilo z njim.
Štefan je čisto rahlo dihal. Ustnice so se premikale, glasu pa ni bilo iz njih. Savel je pristopil nekoliko bliže. Tedaj se je Štefan zganil tako, da se je srečal s Savlovimi očmi. Bil je dobrohoten pogled, kot da bi bil poln ljubezni. Nobenega sovraštva, ne maščevalnosti. Kot bi ga pogledal njegov lastni oče, ki ga je imel zelo rad. S slabotnim glasom je rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Farizeje so te besede razkačile do konca. Ponovno so pograbili kamne in jih lučali na Štefanovo glavo. Padali so tudi zelo veliki kamni. Kmalu je bil Štefan čisto miren. Ni več dihal. Spoznali so, da je mrtev.
Pobrali so vrhnja oblačila, ki so bila na kupu pred Savlom. Tiho, a zadovoljno so se vračali nazaj v mesto. Štefanovo telo so pustili za zidom. Niso se ga smeli dotikati, ker bi se lahko onečastili. Mrlič je bil nečist. Kdor se ga dotakne, postane prav tako obredno nečist in ne sme v tempelj k molitvi in daritvi.
p. Branko