O redovnem bratu, ki mu je bilo dano poznati Sveto pismo
Bolniški bratje iz Clairvauxa so imeli navado poročati z velikim veseljem in začudenjem o redovnem bratu, katerega je odlikovalo zelo pobožno življenje.
Ker je moral kmalu umreti, mu je podelil Gospod v svoji dobroti občudovanja vredno in znamenito milost.
Zaznamovan z boleznijo je obležal dolgo časa v postelji, in bolezen se je tedaj še poslabšala. Znaki so jasno kazali,da se mu približuje smrt in skorajšnji konec življenja. In glej, ker Sveti Duh veje, kjer in kadar hoče, je bilo njegovo spoznanje razsvetljeno po resnično novem, začudenje povzročajočem čudežu. Kajti neizobraženi mož, ki se nikdar prej ni učil črk, je odprl usta in začel v latinskem jeziku navajati nekaj čudovitih citatov iz Svetega pisma, pri čemer ni ničesar rekel, kar se ne bi skladalo s pravim naukom.
Bratje laiki, ki niso znali brati, so se čudili temu dogajanju in kar najhitreje so poklicali menihe. In da so tudi ti mogli slišati, je ta bolnik razložil skrivnosti Svetega pisma v jasnih besedah. Razen tega je pel s prijetnim glasom nekatere ljubke pesmi o skrivnostih svete Cerkve, katere do tedaj ni slišal, tako da so se poslušalci temu čudežu čudili in bili vzhičeni zaradi njegovega lepega petja.
Toda kaj je hotel vsemogočni in usmiljeni Bog razodeti smrtnikom, ko je podelil temu tako preprostemu in neizobraženemu človeku tako nenavadno milost, če ne to, da v večni blaženosti njegovega kraljestva, po izjavi apostola, ni Juda ne Grka, barbara in ne Skita, sužnja ne svobodnega, izobraženega ter ne neizobraženega, ampak da bodo po prerokovi besedi vsi Gospodovi učenci. “In vsi, od največjega do najmanjšega med njimi me bodo spoznali,” pravi Gospod.
O da bi nemirni ljudje, ki prepotujejo morje in suho zemljo, da se napolnijo s slamo črk in nabreknejo z napuhom znanosti, da jih ljudje imenujejo”rabi” in “doktor,” da se hvalijo kot vešči v pravu in kot sodniki, kot spretni pri debatah in kot učitelji modrosti, da se okoristijo z nagnjenostjo za hlepenje po imetju in po časti, upoštevali ta zgled.
In to rečemo, ne da bi tiste, ki stremijo za znanostjo, na splošno obsodili, ampak moramo poučiti vsakega človeka, da najprej položi temelje bogaboječnosti v jarek ponižnosti, kajti strah Gospodov je po neki pravi izjavi začetek modrosti. Na take temelje lahko položimo toliko modrosti, kolikor hočemo, kajti podlago lahko gradimo, nikdar znanje ne pomeni napuha, kjer božja in bratska ljubezen gradita skupaj.
Ta novi teolog torej, o katerem smo govorili, je imel zasluge, ker se je začel vzpenjati na vrhunce popolne modrosti z božjim strahom. Ko je ob koncu sedanjega življenja razveseljeval poslušalce z raznimi svetimi besedami in z milo zvenečimi pesmimi, je odšel s to dobro izpovedjo s tega sveta k Očetu, da se na srečen način pogrezne v globočino večne luči, katere predokus je prejel v tem življenju.
