Še enkrat hvala za pisemce

Dragi pater Anton, še enkrat hvala za pisemce, s katerim ste mi zadnjič odgovorili. Me zelo nagovarja. Upam tudi, kadar je hudo. Posebno ob večerih molim. Včasih tudi na glas. Lep Božji pozdrav!

Marjetka

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h: 25. januarja, 22. februarja, 22. marca (ker je naslednji petek veliki petek), 26. aprila, 31. maja, 28. junija, 26. julija, 30. avgusta, 27. septembra, 25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

Fotografski naslov

Avgusta 2012 je p. Branko Petauer, ki skrbi za tehnično ureditev našega glasila in fotografije, prejel nov mednarodni fotografski naslov, bronasta ekscelenca Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (EFIAP/b). Naslov je tretji v nizu te najvišje krovne organizacije na področju fotografije ter je priznanje vsega dela na fotografskem področju.

ODMEVI

Moj najbližji sodelavec v službi je pred mesecem dni zvedel, da je njegov oče zbolel za rakom na trebušni slinavki. Sinu so v bolnici svetovali, naj očetu ne pove, da je na smrt bolan. Mene je to zelo pretreslo in čutila sem dolžnost, da vplivam nanj. Rekla sem mu, da ima oče pravico do resnice in do priložnosti, da pred smrtjo postori, kar bi še želel. Prvi dan me je samo začudeno poslušal, naslednji dan, ko so očeta odpeljali domov, pa mi je sporočil, da se je odločil, da mu bo povedal resnico. Ravno tako svoji mami.

Danes je na pogrebu gospod župnik govoril samo o veselju, ki ga je Tomaž naredil pokojnemu očetu in njemu kot duhovniku, ker je pravi čas poskrbel, da se je oče pripravil na zadnjo uro. Dejal je, da bi si tudi on kot duhovnik želel, da bi imel ob sebi ljudi, ki bi poskrbeli za njegovo srečno zadnjo uro.

Mojca

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O nekem redovnem bratu, ki je v videnju opazil, da je Jezus vodil z njim govedo

Na neki pristavi samostana Clairvaux je opravljal svojo nalogo nek brat konverz kot kravji pastir. Bil je čist, zelo preprost mož, ki je vse, kar so mu predstojniki naložili, brez omahovanja in tudi rad izvršil. Dnevni trud je zaradi Božjega plačila prenašal z največjo potrpežljivostjo. Nekoč je videl v sanjah Gospoda Jezusa, kako je v svoji ljubki roki držal ojnico, s katero je peljal govedo. Ko se je zbudil in v duhu premišljeval milino, dobroto in krotkost prijateljskega pomočnika, se je nenadoma vnel v njegovem srcu ogenj silnega hrepenenja. Vzdihoval je v želji, da bi Gospoda videl iz oči v oči, katerega je zaslužil gledati v tako srečnem videnju kot delavca, pripravljenega pomagati. In silno si je zaželel umreti, da bi bil pri Kristusu. Dobrotljivi Gospod ni hotel odlašati z izpolnitvijo hrepenenja svojega ubogega. Kmalu je ta brat, prizadet od bolezni, legel v posteljo. Sedmi dan je končal s smrtjo svoj trud in svoje bolečine ter srečno dosegel večno življenje in večni mir, ki je Kristus Gospod. Preden pa je umrl, je prišel k njemu na obisk častiti opat, blaženi Bernard, da se poslovi od sina, ki se je odpravljal v večno domovino. Njegovo čisto in preprosto vest je poznal, zato je tudi prišel, da ga, ko je bil že pripravljen za odhod, okrepi s svojim blagoslovom in varuje pred zlobnim duhovnim sovražnikom. Bolnik je opatu poročal o svojem videnju in opat mu je čestital. Ko je brat umrl, je o njem z gotovostjo povedal, da je živel z Bogom in da je Bog na njem deloval ter ga vzel zato k sebi. Kajti Vsemogočni ni mogel v svojem usmiljenju zapustiti v zadnjem boju svojega služabnika, kateremu je bil pri njegovem delu nad vse milosten spremljevalec in sodelavec.

Ponovno iskanje Kristusa-Ženina

Nevesta pravi: »Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,1). K temu jo je spodbudila blagost njega, ki jo je prej iskal in prej ljubil. Prav gotovo ga ne bi iskala, če ne bi on prej nje iskal, in ne bi ga ljubila, če ne bi bila prej ljubljena. Ni je prehitel samo z enim blagoslovom, ampak z dvema: z ljubeznijo in iskanjem. Ljubezen je vzrok iskanja, iskanje in gotovost sta sad ljubezni. Ljubil jo je, da ne bo sumila, da jo je iskal, da bo kaznovana. Iskal jo je, da se ne bo pritoževala, da je bila zaman ljubljena. V tej dvojni milosti je toliko nežnosti; odstranjena je vsakršna bojazen, tako da si drzne upati na svojo vrnitev. Ne bi ga mogla iskati, če on ne bi nje prej iskal. In ko čuti, da je iskana, ne more drugače, kakor da ga išče (84,5).

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (25) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Iskanje Kristusa – Ženina

»Po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2). Tako nevesta sodi še po otroško. Mislim, da je sklepala, da se je Ženin, ki je vstal iz groba, kmalu odpravil v javnost, da bi po svoji navadi učil ljudstvo in ozdravljal bolnike, da bi se pokazal v svoji slavi med Izraelci, da bi videl, ali ga bodo sprejeli vstalega od mrtvih (št. 76,1).

Edino mojemu Gospodu je bilo rečeno in dano od Boga, naj séde na desnico njegove slave, saj mu je enak v slavi, enega bistva z Očetom, čisto podoben po rojstvu, enakega veličastva in enako večen. Tukaj, tukaj ga bo našel, kdor ga bo iskal, in bo videl njegovo slavo, ki ni slava kogarkoli, marveč slava Edinorojenega Očetovega Sina (št. 76,5).

Kaj boš storila, nevesta? Ali misliš, da mu boš tja lahko sledila? Ali se upaš in moreš spustiti v to presveto skrivnost, v to skrivnostno svetišče, da bi gledala Sina v Očetu in Očeta v Sinu? Seveda ne. Tja, kjer je on, še ne moreš iti, pojdeš pa pozneje. Vendar se giblji, pojdi za njim in ga išči! Naj te pri iskanju ne straši tista nedostopna svetloba in vzvišenost in ne izgúbi upanja, da ga boš našla, saj je rekel: »Če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu« (Rim 10,8). Veruj, pa boš našla, zakaj verovati se pravi najti. Verni vedo, da po veri prebiva Kristus v njihovih srcih. Kaj je bliže?

Zato le išči zaupno in vdano! »Dober je Gospod duši, ki ga išče« (Žal 3,25). Zato ga išči s hrepenenjem, sledi mu z dejanji in našla ga boš z vero! Česa vera ne najde? Doseže nedostopno, odkrije neznano, zajame neskončno, oprime se poslednjih stvarnosti in slednjič v svoje široko naročje na neki način zaobjema večnost. Z vero, pravim: v večno in Sveto Trojico, ki je ne doumem, verujem, in z vero jo držim, čeprav je z umom ne zajamem (št. 76,6).