22. Pogovor s senatorjem Pudensom
Naj tukaj omenim, kaj sva se mnogo let kasneje pogovarjala z rimskim senatorjem Pudensom, ki je bil med prvimi, ki so sprejeli krščanstvo izmed rimskega plemstva.
Sprehajala sva se po krasnih vrtovih njegove vile v Tuskulu in se pogovarjala, kako se po oznanjevanju evangelija spreminja rimska družba. »Želel bi, dragi Ben Hered, da mi poveš, kako se je jeruzalemsko ljudstvo spremenilo pod vplivom prihoda Svetega Duha in Petrovih pridig. Vem, daj si na svoje oči videl tisti veliki binkoštni čudež.«
»Dragi prijatelj,« sem mu odgovoril, »Jeruzalemčani so bili žal preveč trdovratni za sprejemanje Kristusovega nauka. Oni, ki so se tiste dni spreobrnili, so bili po veliki večini Izraelci iz diaspore, ki so se za praznike mudili v Jeruzalemu, ali pa dobri podeželski ljudje iz Judeje in Galileje. Jeruzalemčanov je bilo le malo.«
»Je to mogoče? Kako si to razlagaš?«
»Naj ti razložim, kakšni so bili prebivalci Svetega mesta. Najprej so bili farizeji, saduceji in herodovci. To so bili najmogočnejši in najvplivnejši ljudje, zmeraj sovražni do Jezusa in prav tako potem tudi do njegovih učencev. Spreobrnjeni so bili med njimi le redki: Nikodem, Jožef Arimatejec, Gamaliel in še nekateri. Med nami, ki se ponašamo, da izhajamo od Jakoba, ki se imenuje Izrael, in od njegovih dvanajstero sinov, ki je iz njih izšlo dvanajstero rodov, med nami srednjega stanu pravzaprav ni. So siromaki in bogatini. Pismouki, Izraelovi izobraženci, so skoraj vselej pripadali eni ali drugi izmed prej označenih strank. Ostalo je še ljudstvo. Ti ljudje pa so po ogromni večini bili sami reveži, ki so v nedokončanem templju delali kot zidarji, kamnoseki, tesarji in drugačni delavci. Za bogoslužje v templju so skrbeli duhovniki, za gmotno stran pa leviti. Duhovnikov in levitov je bilo več kot dvajset tisoč.«
»Velikansko število,« se je čudil Pudens.
»A pred babilonsko sužnostjo jih je bilo celo več kot petdeset tisoč! Kasneje so bili vsi tempeljski delavci iz Judovega in Benjaminovega rodu. Med njimi ga ni bilo, ki se ne bi zavedal svojega slavnega rodu. Precej jih je bilo celo potomcev samega kralja Davida. Lahko si misliš, da so nazori poglavarjev vplivali, ne le na družine duhovnikov in levitov, marveč tudi na družine tempeljskih delavcev. Poglavarji so že v začetku spoznali, da bo novi nauk, če se razširi, spremenil sedanje stanje, da bi duhovniki in leviti ostali brez služb in delavci brez dela.«
»Zdaj pa razumem. Razumljivo, da so zato napovedali boj za življenje in smrt novim oznanjevalcem, preziranim Galilejcem, ki so spreobrnili že tisoče.«
»Navadno Jeruzalem ni imel več ko sedemdeset do osemdeset tisoč duš. Izmed teh jih je pol neposredno živelo od templja, druga polovica, to je prodajalci živali, pastirji in drugi poklici, ki so v zvezi z daritvami, pa je živela od templja – posredno. Lahko se reče, da je od templja živela ogromna večina Jeruzalemčanov, bogatih in revnih. Vendar si je po binkoštnem čudežu in po drugih, ki so še sledili, marsikateri Jeruzalemčan zaželel biti deležen teh čudovitih darov. Tako se je zlasti zgodilo nekemu Samarijanu Simonu s pridevkom Mag, ki se je predrznil Petru ponuditi denar, da bi mu prodal skrivnost, kako dela svoje čudeže.
Pač pa so podeželski ljudje, ki so videli Jezusove čudeže in poslušali njegov nauk, lažje sprejemali nauk iz ust apostolov, ki so jih vedno videli z Učenikom. Marsikdo se je celo spomnil tistih Jezusovih besed: ‘Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.' In dobro so se še spominjali, kolikšno ljubezen je Jezus vselej izkazoval ubogim, potrebnim in bolnim.«
»Tako je Gospod kot sejalec sejal seme.«
»A se je zgodilo kakor sejalčevemu semenu: nekaj ga je padlo v cestni prah, nekaj med trnje, drugo pa v dobro zemljo. Ta prilika se je dobesedno uresničila s krščanskim semenom. Celo ljudem, poučenim v postavi, je bilo težko misliti, da je tesarjev sin Jezus, kakor so mu rekli, obljubljeni Mesija, ko pa je umrl na križu, čeprav je ta sramotna smrt bila jasno prerokovana.«
»Kar se mene tiče,« je rekel Pudens, »se mi je Jezusova smrt, ko sem o njej slišal, zdela nespametna, a takrat sem bil še pogan.«
»Križani Kristus je Judom v spotiko in poganom nespamet, kakor pravi Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom (1, 23), ki ga hranim v prepisu. Da seme obrodi sad, za to je pač potrebna rosa z neba. Izpolniti se mora Jezusova napoved, da pošlje Duha Tolažnika, ki naj nas nauči vso resnico in nam s svojo milostjo pomaga, da moremo verovati.«
»Prav imaš! Za verovanje je treba nekake pobude, nekaj Božjega, ki človeku pokaže, da je Petrov nauk Kristusov nauk in da je Jezus Petra postavil, da oznanja evangelij v odpuščanje grehov.«
»Med množico ljudi, ki so jih na binkoštni praznik krstili, jih je kmalu precej omahnilo,« sem nadaljeval. »Ko so se po prvem navdušenju zavedli, da niso prejeli izrednih darov, se jim je to zdelo za malo. Ker jim je vera ponehavala, so kaj kmalu začeli verjeti lažem, ki so jih vztrajno razširjali Jezusovi sovražniki, češ da ni res vstal, ampak da so njegovo truplo ukradli in skrili isti njegovi učenci, kateri zdaj pričajo, da je vstal.«
»Tako so izpodkopavali temeljno resnico novega nauka,« je pripomnil Pudens.
»Apostoli so torej morali pričati, da je Jezus Kristus vstal, zraven pa še dokazovati, da je Učenik nje postavil in pooblastil oznanjati njegov nauk, v njegovem imenu krščevati in odpuščati grehe. Sicer so o njegovem vstajenju pričale tudi Magdalena in druge žene, niso pa imele omenjenih pravic.«
»Docela pravilno!« je pritrdil Pudens. »Potrebni so bili dokazi, da so Judje po pameti lahko verovali, da je Cerkev, ki so jo začeli razširjati apostoli, nedvomno tista, katere seme je zasejal Kristus.«
»Res sem vesel, ko slišim tako govoriti tebe, bivšega pogana, ki boš morda nekoč moral svojo vero v Križanega javno izpričati,« sem rekel.
»Kakor sem bral v ‘Apostolskih delih’, ki jih je napisal Luka in ki jih imam v svoji knjižnici, je Peter med drugimi tudi ob Lepih vratih čudežno ozdravil nekega hromca. Si bil zraven?«
»Bil sem. Imel sem srečo, da sem z nešteto drugimi pričami videl, kako je bil ozdravljen hromi Ozan. Slišal sem tudi veličastno Petrovo pričevanje: »Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je ta shodil? … Začetnika življenja ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Zdaj pa dobro poslušaj: »In ker je veroval v njegovo ime mu je to ime dalo moč, in vera, ki je dana po njegovem imenu, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli!«
»Kakor sem bral v Lukovih ‘Delih,' je ta veliki čudež tako vplival na vse navzoče, da je več kot pet tisoč mož sprejelo vero v Kristusa.«
»Res je bilo tako. Množico je tako pretreslo, kar je videla na svoje oči. Vendar je tudi nekaj človeškega pripomoglo k tem množičnim spreobrnjenjem.«
»Kaj človeškega bi moglo biti?« me je vprašal Pudens.
»Ljudje so iskali zdravja,« sem odgovoril. »To se je zgodilo na praznik šotorov, ko se navadno zbere več tisoč romarjev. Ob novici, da apostoli ozdravljajo, je privrelo v Jeruzalem silno veliko bolnikov. Vpričo teh gledalcev je Peter v imenu Jezusa Nazarečana ozdravil hromega; tako je ta dogodek povzročil še večjo pozornost. Lahko si misliš, kaj so ob tem čudežu mislili in čutili bolniki med romarji!«
»Da so vsi, ko so videli moč Kristusovega imena, silili v Petra, naj ozdravi tudi nje.«
»Res! In prav tako, kakor je Jezus zdravil telesa, da je potem ozdravil duše, je Petrov čudež privabil mnogo njih, da so sprejeli Kristusov nauk, ki so ga oznanjali apostoli.«
»Se je vseh pet tisoč spreobrnilo in se dalo krstiti še istega dne?«
»Ne! Trajalo je več dni. Tisti dan se je spreobrnjenje začelo le pri nekaterih, drugi pa so se po čudežu s hromcem spreobračali še potem. Sicer pa apostoli pod Petrovim vodstvom niso marali kar v množicah sprejemati novih vernikov.«
»Zakaj pa ne? Mar ni tudi nanje deloval Sveti Duh?« se je začudil Pudens.
»Ker je deloval tudi duh teme, ki je hotel uničiti nastajajočo Cerkev.«
»Ta misel me pa zanima. Razloži mi jo, prosim.«
»Ne misli, dobri moj Pudens, da so med onimi tremi tisoči, ki so bili krščeni na binkošti, vsi vztrajali. Marsikdo je šel spet na staro. Vzroke sem ti že povedal. Mar meniš, da so prekrižanih rok gledali vsi oni bogatini in reveži, ki so živeli od templja, ko so videli, kako se jim je množica odmaknila?«
»Seveda niso.«
»Tedaj se je začel boj, kakor ga je bil Kristus napovedal. Duhovniki so se poslužili kaj preprostega sistema, da so najlažje odvzemali apostolom spreobrnjence. Ta sistem traja še danes in bo zmeraj na svetu.«
»Kakšen sistem pa meniš?«
»Prav preprost je: spreobrnjencem vzemi kruh in zaslužek ter jih pritisni z lakoto. Povabili so v tempelj delavce in jih vprašali: ‘Si tudi ti pristaš Križanega?’ Kdor je odgovoril, da je, so mu rekli: ‘Da te ne bo pri tem nič oviralo, ti ni treba več hodit semkaj delat, kar z onimi hodi!’ Kajpada je ta sistem izobčenja od dela marsikoga napotil spet nazaj.«
»Prav hudičevo!« je rekel Pudens.
»Zato je Peter odredil, da mora vsakdo, ki se priglasi, najprej biti zaslišan in opozorjen na težave, ki ga čakajo. Kdor je kljub temu opozorilu vztrajal in hotel postati njihov, tega so potem apostoli začeli poučevati v Kristusovem nauku ter ga šele čez dolgo časa krstili. Od tod izvira navada, ki se je Cerkev še zdaj drži, da spreobrnjence ali katehumene krstijo vsako leto na binkoštni praznik.«
p. M. de Heredia
