Pomen veselja do duhovnega poklica

Pomen veselja do duhovnega poklica

Ne moremo se odločiti za poklic, ki nas ne veseli, ki se nam morda celo upira. Če vprašamo zdravnika ali profesorja, zakaj sta si izbrala poklic zdravnika ali profesorja, najbrž ne bosta rekla, da zato, ker ju ta poklic ni veselil. Tudi duhovnik, redovnik in redovnica morajo najti v svojem poklicu svojo osebno srečo in zadovoljstvo.
Če kak poklic človeka veseli, se bo zanj z vsem srcem zavzel. Da doseže ta poklic, je pripravljen žrtvovati svoj čas, svoje moči in materialna sredstva.
Če Bog hoče, da si človek izbere duhovni poklic, mu da tudi veselje da tistega poklica, prav tako tudi sposobnosti, ki so nujno potrebne za dobro izvrševanje tega poklica. Človek se mora kljub temu z osebnim trudom pripravljati na ta poklic, se šolati in se tudi potem, ko je začel izvrševati svoje poslanstvo, izpopolnjevati.
Vedeti pa je treba, da ni vsako veselje že znamenje poklica. Če koga privlači lepota cerkva, veličastnost obredov, mogočno petje, morje luči in ubranost mašnih oblačil, to še niso zanesljiva znamenja duhovniškega poklica.

p Anton