Žetev je velika, delavcev pa malo

Žetev je velika, delavcev pa malo

Z zadnjim klasom gremo že proti koncu. Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. Imejmo zaupanje, da bo dobri Bog naše molitve ob svojem času uslišal. Dobro bo pri nas in v Evropi takrat, ko bo veliko več novih maš kakor duhovniških pogrebov; ko bo več slovesnih zaobljub redovnic in redovnikov kakor napolnjenih grobov. Letos sta bila za vso Slovenijo le dva škofijska novomašnika in pet redovnih, kar je zelo zaskrbljujoče. Toda če bomo vztrajali v molitvi, se bo sčasoma zadeva izboljšala. Vse kaže, da se danes, ko je taka gonja proti Cerkvi, mladi ljudje zelo težko odločajo za duhovne poklice. Ko molimo za duhovne poklice, moramo moliti predvsem za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!«


Bog nas kliče (19)

Izkustvo Božje ljubezni in človekove bede

Pri nekaterih na razvoj duhovnega poklica bolj vpliva izkustvo Kristusove in Očetove veličine, pri drugih pa bolj doživetje človeške duhovne in materialne bede in potrebe po pomoči. Vendar mora pri razvoju vsakega duhovnega poklica iti za oboje. Samo socialna zavzetost za večjo pravičnost in odpravo duhovne in materialne bede za duhovni poklic ne zadostuje.
Neka sestra je zapisala:
»Moj delavnik je trajal od osme ure zvečer do četrte ure zjutraj. Vse vrste ljudi sem tu srečevala - tudi uživalce mamil. Kolikokrat sem se tu soočila s stisko in trpljenjem sočloveka! Izkustveno sem spoznavala življenje brez Boga. Bila mi je podarjena milost vere in spoznala sem bedo človeka brez Boga. Razmišljala sem o življenju in delu sester, s katerimi sem se srečevala. Odločila sem se, da se jim pridružim. Starše je to pretreslo. Mama me je v svoji materinski ljubezni svarila, naj tega ne počnem, in mi naštevala vse mogoče stvari, ki se jim bom morala odpovedati. Zelo je bil prizadet oče … Do konca so bili razočarani moji sorodniki in prijatelji ... Rada imam svojo družino, še zdaleč pa je nisem hotela prizadeti s svojim ,novim' življenjem, toda ljubezen, ki sem jo čutila do Boga in njegovega klica, je bila veliko močnejša.«
Odločilno je torej, ali je doživljanje Božje veličine in človeške revščine povezano z ljubeznijo. Pisatelj Dostojevski je v Bratih Karamazovih zapisal o Aljoši, ki si je izbral samostanski poklic:
»In če si je izbral samostanski poklic, je storil to samo zato, ker ga je ta pot tisti čas edina presunila in se mu zazdela tako rekoč idealen izhod za ljubezen njegove duše, trgajoče se iz mraka posvetne zlobe k luči ljubezni.«
Kako doživetje neizmerne Božje ljubezni in neodrešenosti ljudi vpliva na nastanek in rast duhovnega poklica, se lepo vidi iz izjave neke sestre:
»Kot drobni cvetlični popek sem čakala, ne da bi se tega zavedala, kdaj me bo ogrnilo sonce s svojo toplo močjo ter me odprlo svetu. Ko sem bila srednješolka, me je prestrelil naveličan in utrujen pogled sošolke, težki obraz alkoholika, nepoštenost in koristolovstvo v tovarniški hali ... sleherni dan se mi je navrgel v svojih krikih po veselju in dobroti ter pozornosti do osamljenih in zaničevanih.
Premišljevala sem o tistem, ki mi je dal topli dom, dobre prijateljice, lepe veroučne večere. Vsepovsod sem premišljevala o njem. Tišina nekega večera moje petnajste pomladi mi je odkrila, da nas Bog zelo zelo ljubi.
Zelo velika sreča je preplavila moje srce kot planinski hudournik. Bil je klic, ki ga ni mogoče ubesediti, dovolj zaznaven tudi takrat, ko se mi je zazdelo, da bo življenje redovne sestre zame pretežko.
Danes bi rada vsem povedala: Kadar Bog kliče, ne ustrašite se njegovega glasu. Sleherni dan doživljam: Ko začneš ljubiti, takoj tudi začutiš, da si ljubljena, to pa je vir radosti in miru.«
Doživljanje Božje veličine in iz nje izvirajoča gorečnost v ljubezni do Boga je kakor pokončni tram, ki druži zemljo z nebesi; doživljanje človeške bede in iz tega rastoča ljubezen do najbolj bednih in zapuščenih, je kakor prečni tram, ki povezuje ljudi med seboj. Če združimo oboje, nastane križ, sredstvo odreševanja. Pravi duhovni poklici so vedno rojeni na Kalvariji, Kristusovi in naši. Biti moramo blizu Bogu, ker le od njega more priti odrešenje. Biti moramo blizu trpečemu svetu, kajti njemu je predvsem namenjeno Kristusovo odrešenje.
Ljubezen do Kristusa in do človeštva ne sme biti le na začetku redovnega in sploh duhovnega poklica, temveč mora spremljati poklicanega prav do groba. Ljubezen do Boga in do bližnjega sta kakor dve sestri, ki morata stalno živeti v medsebojni edinosti. Oboje je temelj vsakega posvečenega poklica in je važnejše kakor posamezne naloge, ki jih imajo posamezniki ali skupnosti v duhovnem poklicu. Kdor bi na ta temelj pozabil, bi zašel v brezkoristni aktivizem ali v mlačnost in brezbrižnost.

p. Anton