Ime Marija je danes verjetno eno najbolj pogostih ženskih imen med vsemi narodi. Poznajo ga v različnih oblikah, saj ima vsaj jezik svoje posebnosti.
Ime je bilo v stari zavezi in še kasneje v judovski kulturi zelo pomembno. Na nek način je povzemalo značilnosti osebe ali pa razlagalo dogodke ob njenem rojstvu. To seveda velja tudi za Marijino ime. Devica Marija ni bila prva žena s tem imenom.
Poznamo ga že iz Stare zaveze, saj je bilo tako ime Aronovi in Mojzesovi sestri. Toda prav Devica Marija je to ime najbolj zaznamovala in mu dala poseben pomen.
Praznik v čast Marijinemu imenu je nastal že leta 1513, najprej v Španiji. Nastal je po vzorcu praznika Jezusovega imena. Če izhajamo iz hebrejskega mišljenja, da ime pomeni bistvo osebe, ki določeno ime nosi, vidimo, da je bil prvotni praznik res sad gorečega češčenja Device Marije. Ime, ki ga starši dajo otroku, naj bi izražalo otrokovo nalogo in smisel življenja. Pogosto so roditelji otroku dali določeno ime zato, ker so sami hoteli, da bi njihov otrok izpolnil poslanstvo, ki so ga sami želeli. Pri prebiranju Svetega pisma pa lahko opazimo, da je Bog sam pogosto posegel vmes po angelu in vnaprej naznanil, kako naj bo otroku ime. Tako se je zgodilo pri Samuelu, pri Janezu Krstniku in seveda pri Jezusu Kristusu.
Praznik Marijinega imena na začetku ni bil povezan z zmago nad Turki pri Dunaju. Na to veliko bitko leta 1683 so se Turki več let pripravljali. Tudi v krščanskem taboru so se začeli na spopad pripravljati. A spopad se je zgodil nekoliko prehitro in Dunajčane ujel še premalo pripravljene.
Turška vojska je začela mesto oblegati že v juliju. Kapucinski pridigar Marko iz Aviana je bil dejaven s pridiganjem in klicanjem h goreči molitvi, da bi Bog dal krščanski vojski zmago in bi bila Evropa rešena turške nevarnosti. Vžgal je veliko src k molitvi, postu in žrtvi za krščanske vojake. Ko je obleganemu mestu prišel na pomoč poljski kralj Jan Sobieski, je krščanska vojska bolj številčno turško vojsko porazila. Ta poraz je bil tako velik, da si od njega Turki niso nikoli več opomogli. Od takrat so se počasi umikali vedno bolj na rob Evrope.
Zmaga pred Dunajem se je zgodila 12. septembra 1683. Papež Pij X. je v tej zmagi videl tudi Marijino pomoč in varstvo. Zato je ukazal, naj se praznik Marijinega imena praznuje že naslednje leto 1684 na dan bitke pri Dunaju 12. septembra. Prvotno pa praznik ni bil postavljen na ta dan. Praznovali so ga na nedeljo po mali maši. Ker je papež povezal praznik Marijinega imena z zmago pri Dunaju, se je Marijinemu češčenju pridružil še spomin na krščansko zmago pri Dunaju.
Povrnimo se na začetek in skušajmo vsaj nekoliko razvozlati izvor in pomen imena Marija. V hebrejski obliki se Marijino ime glasi Mirjam ali Marjam. Ko so mariologi raziskovali, kaj to ime pomeni in skušali odkriti njen izvor, so našli okoli šestdeset razlag. Skušali se bomo dotakniti vsaj nekaterih, ki so najbolj uveljavljene in o Marijinem imenu največ povedo.
Najbolj verjetna razlaga Marijinega imena je prav hebrejska oblika Mirjam. To pomeni »tista, ki jo Bog ljubi«. Po vsej verjetnosti izhaja beseda Mirjam iz staroegiptovske besede Mryt, ki pomeni »ljubljena« ali »ljubljena od boga«. Ker so si bili stari jeziki med seboj sorodni, je popolnoma mogoče, da je to ime nekoliko spremenilo obliko in se udomačilo med Izraelovimi sinovi. V tem pomenu Marijino ime tudi danes največkrat razlagajo.
Tudi nam kristjanom ta razlaga največ pove. Marija je bila resnično ljubljena od Boga, zato njeno ime popolnoma razjasnjuje njeno poslanstvo.
Vsakega človeka Bog ljubi. Vsak je dragocen v Gospodovih očeh.
Za Marijo pa smemo reči, da je bila v Božjih očeh najdragocenejša. Ko jo je Bog ustvaril, je to storil z največjo možno ljubeznijo. To pomeni, da je bila Marija že osebno deležna največje Božje ljubezni. Kot oseba je bila od Boga neskončno ljubljena.
Še bolj pa jo je Bog ljubil zaradi poslanstva Božje Matere, za katero jo je namenil. Marija je bila izbrana za najtesnejšo Božjo sodelavko. Bog je v njeno srce položil tako silno ljubezen, da se je vsak trenutek jasno zavedala, da je izšla iz Božjih rok. V celoti je tudi razumela svoje poslanstvo sodelovanja z Bogom. Zato je bilo njeno srce tako zelo usmerjeno k Bogu, da nič drugega ni dobilo večjega mesta v njenem srcu. Vse njeno življenje je bila ena sama ljubezen, ki je veljala Bogu in človeku.
Ime »ljubljena od Boga« pa moramo razumeti še nekoliko drugače. V Mariji je Bog ljubil in še ljubi vse človeštvo. Marija ni bila brezmadežna samo zaradi sebe. Bog jo je obvaroval vsakega madeža izvirnega greha, ker neskončno ljubi vse človeštvo.
V Mariji je Bog ljubil vse ljudi. Se pravi, da je ljubezen, ki jo je Bog izkazal Mariji, veljala tudi vsemu človeškemu rodu.
Druga razlaga njenega imena je: Gospa, vzvišena. Tudi v tej razlagi lahko čudovito razumemo Marijino naravo. Bila je resnično vzvišena nad vse ljudi, saj je bila posebej ustvarjena za najbolj vzvišeno poslanstvo. Postala je Mati Božja. To je odlika, ki je ni deležna nobena druga mati na zemlji. Zato je resnično vzvišena nad vse druge žene.
Seveda je vsak poklic matere nekaj svetega, nekaj velikega. To je za vsako ženo tudi velika odgovornost. Marija se je od prvega trenutka, se pravi od angelovega oznanjenja naprej zavedala, da bo njeno materinstvo drugačno kot drugih mater. Vedela je, da ne bo samo mati Jezusa-človeka marveč tudi mati Jezusa-Boga. Zato je ona resnično gospa, ker je rodila Gospoda.
V naslednjem pomenu lahko v Marijinem imenu razumemo: Morska zvezda, Zvezda vodnica. Ta pomen nam lepo razsvetljuje Marijino poslanstvo v človeštvu. Ona ni samo na zemlji uresničila svoje naloge, da je dala svetu Odrešenika. Tudi sedaj nam je vodnica h Kristusu, njenemu Sinu in našemu Gospodu.
Mornarji dobro vedo, kaj pomeni jasno nebo v noči sredi odprtega morja. Po zvezdah lahko usmerjajo smer svoje poti. Zvezde so jim vodnice v temi, ko se ne vidi nič drugega več. Še posebej je dragoceno, če vidijo najbolj svetle zvezde, ki jim kažejo pot. Marija je naša vodnica v teminah tega sveta.
Greh in slabost se na človeka včasih tako zgrneta, da pred seboj ne vidi ničesar.
Takrat Marija ostaja tista zvezda vodnica, ki nas usmerja k pravemu Soncu, ki je Kristus. Pogosto ljudje pozabijo na vse, kar so se v mladosti naučili o veri in vere več ne prakticirajo, le Marija jim ostane zapisana globoko v srcu. Ta jih lahko v temini zablodelosti vodi k luči vere in ponovnega odkritja Boga.
Marija hoče biti zvezda vodnica, saj v svojem srcu nosi Jezusa, ki sije v temine človeške praznosti. Njena želja je, da bi vsakega človeka privedla do tako velike ljubezni do Boga, kot jo doživlja sama.
Beseda Marija lahko pomeni tudi: »njihov upor«.
Na prvi pogled tega ne bi mogli spraviti v sklad z Marijinim poslanstvom. Toda ko začnemo globlje razmišljati, nam tudi ta pomen razodene čudovite reči o Mariji.
Marija je upornica hudobnemu duhu. Njemu ni nikoli dovolila, da bi se ji približal ali jo celo omadeževal. Njena ljubezen je bila tako zelo usmerjena na Gospoda, da hudobni duh ni imel nobene možnosti, da bi uspel s svojim zlobnim prišepetavanjem. Že v korenini se mu je uprla in odklonila vsako spogledovanje z njim. Uprla se mu je tudi v imenu nas vseh. Ona je naš upor zlodeju.
To pomeni, da se z njeno pomočjo lahko tudi mi upremo hudobcu. Če njo nosimo v srcu, nam bo pomagala, upreti se skušnjavcu že v samem začetku. Lahko bi rekli, da je ona naša varnost. V litanijah svetega Jožefa označujemo Jezusovega krušnega očeta kot strah hudobnih duhov. Koliko bolj bi lahko rekli to za Devico Marijo! Ona je vsa Božja. V celoti je prežeta z Bogom.
Srečanje z njo ne pomeni samo srečanja z ženo in materjo Marijo marveč z Bogom samim. Marija gotovo ne bi bila zadovoljna, če bi hiteli za njo, če bi ljubili samo njo, pozabljali pa bi na Božjega Sina Jezusa. Vsa Marijina sreča je v tem, da nam prinaša Jezusu, da nas vodi h Jezusu. Zato hudobni duhovi tudi pred njo trepetajo, ker vedo, da se jim je uprla že v kali. Proti njej nimajo nobene moči, pa tudi pri tistih, ki so njeni, ne bodo uspeli.
Vzemimo si v premislek še en pomen Marijinega imena: »grenka«. Tudi ob tej razlagi se lahko vprašamo, kaj ima opraviti z Devico Marijo. Njo vendar pogosto kličemo »presladka Devica Marija«. Da, resnično je sladka, ker nam prinaša Jezusa, ki je sladkost vseh sladkosti. Toda, če jo skušamo razumeti drugače, moramo priznati,
da je največja grenkoba hudobnemu duhu.
On računa, da bo vsakega človeka lahko skušal in da bo le-ta vsaj nekoliko podlegel njegovemu zapeljevanju. Vesel je, če mu uspe človeka ločiti od Boga. Tudi pri Jezusu je poizkušal, a se je opekel. Smemo trditi, da tudi Marije ni pustil pri miru. Zmaga nad njo bi bila zanj najslajša.
Toda vsak poskus se mu je spremenil v neizmerno grenkobo.
Zaradi Marijine odločnosti in popolne predanosti Bogu, je zanj ostala nedosegljiva in večno grenka. Toda ne samo Marija, tudi vsak izmed nas lahko postane grenak hudobnemu duhu, če nosi Marijo globoko v svojem srcu.
In končno je Marija sveta. To pomeni, da je tako prepojena z Bogom, da ves sije iz nje. To so svetniki pogosto razumeli, zato so Marijo vzeli za svojo pot k Bogu. Marija ni sveta zaradi svoje osebe, sveta je zato, ker je v sebi v največji možni meri upodobila Boga. Božja podoba, po kateri je bila ustvarjena, je tako zasijala v njej, da, kdor vidi Marijo, vidi še bolj njenega in Božjega Sina Jezusa.
Ko rečemo: ves tvoj, o Marija, nam Marija odgovarja, da nas želi narediti za Božje otroke v najpopolnejši podobi. Vzemimo jo za svojo pot k Bogu. Ona nas bo zanesljivo vodila, saj nam je zvezda vodnica, priprošnjica in zaščitnica.
p. Branko Petauer
