ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O bratu, ki je v prikazni videl Marijo Magdaleno

Nekemu bogaboječemu cistercijanskemu bratu je bilo dano videti v duhu sveto Marijo Magdaleno, kako je stala pred oltarjem s sijajnim obličjem in obleko. Ko jo je videl, ga je napolnilo veliko veselje. Medtem ko je v svojih mislih v srcu želel, rotil in v gorečem hrepenenju vzdihoval, da bi se mu na enak način prikazala preblažena Božja Mati in Devica Marija, kateri je noč in dan služil z veliko predanostjo, je slišal med videnjem glas, ki je rekel “Ti moraš vedeti, da še nisi pripravljen gledati vzvišeno slavo brezmadežne Božje Matere in Device. Potrudi se torej, rasti in napreduj tako dobro kot moreš, da bi si s tem zaslužil, da jo boš nekoč videl."

Pričevanje

Sem profesorica biologije ter mati štirih odraslih otrok. Največ mi pomeni to, da sem Božji otrok! Kako sem hvaležna svojim staršem in starim staršem, da so me krstili in vzgajali v veri! Kljub odmiku od vere v puberteti, sedaj ugotavljam, kako me je ves čas varovala Božja Mati, da nisem zašla na slaba pota. Verjetno je k temu pripomogla tudi molitev moje stare mame, zato tudi jaz sedaj molim za svoje odrasle otroke, ki so se oddaljili od Boga.

Zakaj pišem? Ker se mi zadnje čase dogajajo lepe stvari, kot potrditev moje zaveze z Bogom, oziroma posvetitve obema Srcema in življenja in želje, da naj rastem v šoli njunih ljubečih Src.

Vsak zadnji petek v mesecu odhajam v Stično, čeprav to od mene terja velik napor, ker običajno hodim zvečer kmalu spat. Že večkrat sem si rekla, da ne bom šla, a ko pride petek, se z velikim hrepenenjem pripeljem še s svojo sestro. Tudi ona pravi, da ji ta srečanja veliko pomenijo, da lahko vzdrži napore v življenju, predvsem pa v odnosih doma in v službi.

Spomladi sem se udeležila romanja v Medžugorje, saj sem čutila, da me Marija vabi. Pripravila sem se z devetdnevnico Božjega usmiljenja in kot se mi potem dogaja, se vse čudežno ureja, kot karte pri pasijansi. To pomeni svobodo Božjih otrok (»nič ne skrbite, kaj boste jedli in kaj boste oblekli …).

V službi je bilo konec leta vse napeto, učiteljice smo bile utrujene in odnosi naelektreni. Pri meni je imel en učenec popravni izpit in ker se mi to ni zgodilo že deset let, sem imela tremo, če bom speljala vse po pravilih, da se ne bo nihče pritožil.

Vse to sem nesla s sabo na romanje! Zraven pa še svoje težave v družini in svoj značaj. Če sedaj pogledam nazaj, sem v teh treh dneh doživljala močno Božjo bližino. Vse svoje težave smo žrtvovali za glavni namen romanja: odgovor na prošnjo Fatimske Gospe –zadoščevanje.

Bolj kot vse doživetje na romanju, sem bila gotova, da bo moje življenje odslej bolj zavedno, da bom lahko prejemala moč iz tega doživetja. Tako sem že naslednji dan v službi, ko so k meni v kabinet prihajale sodelavke, z navdušenjem pripovedovala o teh doživetjih. Rade so me poslušale, predvsem, ko sem jim povedala, koliko ljudi z vsega sveta v tišini časti in moli na vseh teh krajih.

Naslednji dan je bil popravni izpit za učenca, ki je imel celo leto negativne, ne samo pri meni, tudi pri drugih predmetih. Vem, da ima doma težave, saj sta starša ločena in nima spodbudnega učnega okolja. Ker ni znal, ni uspel popraviti, kar sta potrdili tudi profesorici, ki sta bili v komisiji.

Sama sem bila žalostna, saj sem upala, da se bo le nekaj naučil. Cel dan sem premlevala, kako naj ga spodbudim za jesenski rok. Odločila sem se, da pokličem po telefonu njegovo mamo in ji vse razložim. Bila je tako presenečena, saj ni pričakovala, da se bom zanimala in jim svetovala za naprej.

Rekla je, da se to še ni zgodilo, da bi jo učitelj poklical, in me z veselim glasom potolažila, da so pričakovali neuspeh, ker se ni naučil kemije, saj je imel že z angleščino in matematiko veliko dela. Počutila sem se mirno, saj sem vedela, da je pogovor vodila Božja Mati. Po pošti sem mu poslala gradivo in napisala nekaj spodbudnih besed, da bo avgusta zagotovo uspel.

Med petjem na avtobusu (pesem Moli, moli rožni venec ljubljeni slovenski …), me je prešinila misel, da bi tudi v naši družini vpeljali molitev rožnega venca. Pri nas doma ne bo šlo, sem že večkrat neuspešno povabila moža in otroke. Sem se pa odločila, da se bomo s svojo sestro ob torkih zvečer, ko ni večerne maše, pri najini mami, ki je vdova že več let, dobivale in molile rožni venec.
Metka Kastelic Sinigoj

Marijino ime (12. septembra)

Ime Marija je danes verjetno eno najbolj pogostih ženskih imen med vsemi narodi. Poznajo ga v različnih oblikah, saj ima vsaj jezik svoje posebnosti.

Ime je bilo v stari zavezi in še kasneje v judovski kulturi zelo pomembno. Na nek način je povzemalo značilnosti osebe ali pa razlagalo dogodke ob njenem rojstvu. To seveda velja tudi za Marijino ime. Devica Marija ni bila prva žena s tem imenom.

Poznamo ga že iz Stare zaveze, saj je bilo tako ime Aronovi in Mojzesovi sestri. Toda prav Devica Marija je to ime najbolj zaznamovala in mu dala poseben pomen.

Praznik v čast Marijinemu imenu je nastal že leta 1513, najprej v Španiji. Nastal je po vzorcu praznika Jezusovega imena. Če izhajamo iz hebrejskega mišljenja, da ime pomeni bistvo osebe, ki določeno ime nosi, vidimo, da je bil prvotni praznik res sad gorečega češčenja Device Marije. Ime, ki ga starši dajo otroku, naj bi izražalo otrokovo nalogo in smisel življenja. Pogosto so roditelji otroku dali določeno ime zato, ker so sami hoteli, da bi njihov otrok izpolnil poslanstvo, ki so ga sami želeli. Pri prebiranju Svetega pisma pa lahko opazimo, da je Bog sam pogosto posegel vmes po angelu in vnaprej naznanil, kako naj bo otroku ime. Tako se je zgodilo pri Samuelu, pri Janezu Krstniku in seveda pri Jezusu Kristusu.

Praznik Marijinega imena na začetku ni bil povezan z zmago nad Turki pri Dunaju. Na to veliko bitko leta 1683 so se Turki več let pripravljali. Tudi v krščanskem taboru so se začeli na spopad pripravljati. A spopad se je zgodil nekoliko prehitro in Dunajčane ujel še premalo pripravljene.

Turška vojska je začela mesto oblegati že v juliju. Kapucinski pridigar Marko iz Aviana je bil dejaven s pridiganjem in klicanjem h goreči molitvi, da bi Bog dal krščanski vojski zmago in bi bila Evropa rešena turške nevarnosti. Vžgal je veliko src k molitvi, postu in žrtvi za krščanske vojake. Ko je obleganemu mestu prišel na pomoč poljski kralj Jan Sobieski, je krščanska vojska bolj številčno turško vojsko porazila. Ta poraz je bil tako velik, da si od njega Turki niso nikoli več opomogli. Od takrat so se počasi umikali vedno bolj na rob Evrope.

Zmaga pred Dunajem se je zgodila 12. septembra 1683. Papež Pij X. je v tej zmagi videl tudi Marijino pomoč in varstvo. Zato je ukazal, naj se praznik Marijinega imena praznuje že naslednje leto 1684 na dan bitke pri Dunaju 12. septembra. Prvotno pa praznik ni bil postavljen na ta dan. Praznovali so ga na nedeljo po mali maši. Ker je papež povezal praznik Marijinega imena z zmago pri Dunaju, se je Marijinemu češčenju pridružil še spomin na krščansko zmago pri Dunaju.

Povrnimo se na začetek in skušajmo vsaj nekoliko razvozlati izvor in pomen imena Marija. V hebrejski obliki se Marijino ime glasi Mirjam ali Marjam. Ko so mariologi raziskovali, kaj to ime pomeni in skušali odkriti njen izvor, so našli okoli šestdeset razlag. Skušali se bomo dotakniti vsaj nekaterih, ki so najbolj uveljavljene in o Marijinem imenu največ povedo.
Najbolj verjetna razlaga Marijinega imena je prav hebrejska oblika Mirjam. To pomeni »tista, ki jo Bog ljubi«. Po vsej verjetnosti izhaja beseda Mirjam iz staroegiptovske besede Mryt, ki pomeni »ljubljena« ali »ljubljena od boga«. Ker so si bili stari jeziki med seboj sorodni, je popolnoma mogoče, da je to ime nekoliko spremenilo obliko in se udomačilo med Izraelovimi sinovi. V tem pomenu Marijino ime tudi danes največkrat razlagajo.
Tudi nam kristjanom ta razlaga največ pove. Marija je bila resnično ljubljena od Boga, zato njeno ime popolnoma razjasnjuje njeno poslanstvo.

Vsakega človeka Bog ljubi. Vsak je dragocen v Gospodovih očeh. Za Marijo pa smemo reči, da je bila v Božjih očeh najdragocenejša. Ko jo je Bog ustvaril, je to storil z največjo možno ljubeznijo. To pomeni, da je bila Marija že osebno deležna največje Božje ljubezni. Kot oseba je bila od Boga neskončno ljubljena.

Še bolj pa jo je Bog ljubil zaradi poslanstva Božje Matere, za katero jo je namenil. Marija je bila izbrana za najtesnejšo Božjo sodelavko. Bog je v njeno srce položil tako silno ljubezen, da se je vsak trenutek jasno zavedala, da je izšla iz Božjih rok. V celoti je tudi razumela svoje poslanstvo sodelovanja z Bogom. Zato je bilo njeno srce tako zelo usmerjeno k Bogu, da nič drugega ni dobilo večjega mesta v njenem srcu. Vse njeno življenje je bila ena sama ljubezen, ki je veljala Bogu in človeku.

Ime »ljubljena od Boga« pa moramo razumeti še nekoliko drugače. V Mariji je Bog ljubil in še ljubi vse človeštvo. Marija ni bila brezmadežna samo zaradi sebe. Bog jo je obvaroval vsakega madeža izvirnega greha, ker neskončno ljubi vse človeštvo. V Mariji je Bog ljubil vse ljudi. Se pravi, da je ljubezen, ki jo je Bog izkazal Mariji, veljala tudi vsemu človeškemu rodu.

Druga razlaga njenega imena je: Gospa, vzvišena. Tudi v tej razlagi lahko čudovito razumemo Marijino naravo. Bila je resnično vzvišena nad vse ljudi, saj je bila posebej ustvarjena za najbolj vzvišeno poslanstvo. Postala je Mati Božja. To je odlika, ki je ni deležna nobena druga mati na zemlji. Zato je resnično vzvišena nad vse druge žene.

Seveda je vsak poklic matere nekaj svetega, nekaj velikega. To je za vsako ženo tudi velika odgovornost. Marija se je od prvega trenutka, se pravi od angelovega oznanjenja naprej zavedala, da bo njeno materinstvo drugačno kot drugih mater. Vedela je, da ne bo samo mati Jezusa-človeka marveč tudi mati Jezusa-Boga. Zato je ona resnično gospa, ker je rodila Gospoda.

V naslednjem pomenu lahko v Marijinem imenu razumemo: Morska zvezda, Zvezda vodnica. Ta pomen nam lepo razsvetljuje Marijino poslanstvo v človeštvu. Ona ni samo na zemlji uresničila svoje naloge, da je dala svetu Odrešenika. Tudi sedaj nam je vodnica h Kristusu, njenemu Sinu in našemu Gospodu.

Mornarji dobro vedo, kaj pomeni jasno nebo v noči sredi odprtega morja. Po zvezdah lahko usmerjajo smer svoje poti. Zvezde so jim vodnice v temi, ko se ne vidi nič drugega več. Še posebej je dragoceno, če vidijo najbolj svetle zvezde, ki jim kažejo pot. Marija je naša vodnica v teminah tega sveta. Greh in slabost se na človeka včasih tako zgrneta, da pred seboj ne vidi ničesar. 

Takrat Marija ostaja tista zvezda vodnica, ki nas usmerja k pravemu Soncu, ki je Kristus. Pogosto ljudje pozabijo na vse, kar so se v mladosti naučili o veri in vere več ne prakticirajo, le Marija jim ostane zapisana globoko v srcu. Ta jih lahko v temini zablodelosti vodi k luči vere in ponovnega odkritja Boga.

Marija hoče biti zvezda vodnica, saj v svojem srcu nosi Jezusa, ki sije v temine človeške praznosti. Njena želja je, da bi vsakega človeka privedla do tako velike ljubezni do Boga, kot jo doživlja sama.
Beseda Marija lahko pomeni tudi: »njihov upor«.

Na prvi pogled tega ne bi mogli spraviti v sklad z Marijinim poslanstvom. Toda ko začnemo globlje razmišljati, nam tudi ta pomen razodene čudovite reči o Mariji. Marija je upornica hudobnemu duhu. Njemu ni nikoli dovolila, da bi se ji približal ali jo celo omadeževal. Njena ljubezen je bila tako zelo usmerjena na Gospoda, da hudobni duh ni imel nobene možnosti, da bi uspel s svojim zlobnim prišepetavanjem. Že v korenini se mu je uprla in odklonila vsako spogledovanje z njim. Uprla se mu je tudi v imenu nas vseh. Ona je naš upor zlodeju.

To pomeni, da se z njeno pomočjo lahko tudi mi upremo hudobcu. Če njo nosimo v srcu, nam bo pomagala, upreti se skušnjavcu že v samem začetku. Lahko bi rekli, da je ona naša varnost. V litanijah svetega Jožefa označujemo Jezusovega krušnega očeta kot strah hudobnih duhov. Koliko bolj bi lahko rekli to za Devico Marijo! Ona je vsa Božja. V celoti je prežeta z Bogom.

Srečanje z njo ne pomeni samo srečanja z ženo in materjo Marijo marveč z Bogom samim. Marija gotovo ne bi bila zadovoljna, če bi hiteli za njo, če bi ljubili samo njo, pozabljali pa bi na Božjega Sina Jezusa. Vsa Marijina sreča je v tem, da nam prinaša Jezusu, da nas vodi h Jezusu. Zato hudobni duhovi tudi pred njo trepetajo, ker vedo, da se jim je uprla že v kali. Proti njej nimajo nobene moči, pa tudi pri tistih, ki so njeni, ne bodo uspeli.

Vzemimo si v premislek še en pomen Marijinega imena: »grenka«. Tudi ob tej razlagi se lahko vprašamo, kaj ima opraviti z Devico Marijo. Njo vendar pogosto kličemo »presladka Devica Marija«. Da, resnično je sladka, ker nam prinaša Jezusa, ki je sladkost vseh sladkosti. Toda, če jo skušamo razumeti drugače, moramo priznati, da je največja grenkoba hudobnemu duhu.

On računa, da bo vsakega človeka lahko skušal in da bo le-ta vsaj nekoliko podlegel njegovemu zapeljevanju. Vesel je, če mu uspe človeka ločiti od Boga. Tudi pri Jezusu je poizkušal, a se je opekel. Smemo trditi, da tudi Marije ni pustil pri miru. Zmaga nad njo bi bila zanj najslajša. Toda vsak poskus se mu je spremenil v neizmerno grenkobo.

Zaradi Marijine odločnosti in popolne predanosti Bogu, je zanj ostala nedosegljiva in večno grenka. Toda ne samo Marija, tudi vsak izmed nas lahko postane grenak hudobnemu duhu, če nosi Marijo globoko v svojem srcu.

In končno je Marija sveta. To pomeni, da je tako prepojena z Bogom, da ves sije iz nje. To so svetniki pogosto razumeli, zato so Marijo vzeli za svojo pot k Bogu. Marija ni sveta zaradi svoje osebe, sveta je zato, ker je v sebi v največji možni meri upodobila Boga. Božja podoba, po kateri je bila ustvarjena, je tako zasijala v njej, da, kdor vidi Marijo, vidi še bolj njenega in Božjega Sina Jezusa.

Ko rečemo: ves tvoj, o Marija, nam Marija odgovarja, da nas želi narediti za Božje otroke v najpopolnejši podobi. Vzemimo jo za svojo pot k Bogu. Ona nas bo zanesljivo vodila, saj nam je zvezda vodnica, priprošnjica in zaščitnica.
p. Branko Petauer

Najdem te v sebi

Zgodba ve povedati, kako je nekoč pri nekem odličnem učitelju Bog sam iskal nasveta: "Rad bi se z ljudmi igral skrivalnice. Vprašal sem svoje angele, kje bi se lahko najbolje skril. Nekateri so rekli, da v globini oceana, drugi na najvišjem gorskem vrhu, zopet drugi, na zadnji strani meseca ali na oddaljeni zvezdi. Kaj predlagaš ti?"

Učitelj je odgovoril: "Skrij se v človeškem srcu. To je zadnji kraj, na katerega bodo pomislili."
Če je Bog navzoč povsod, v vsem svojem stvarstvu, je seveda navzoč tudi v človeškem srcu, saj je človek krona stvarstva. Z Bogom se torej lahko srečam v sebi. Stalno me ustvarja, vzdržuje v bivanju, zato je v meni navzoč.

Nekemu pridigarju, ki je neprestano ponavljal: "Boga moramo sprejeti v svoje življenje," je učitelj rekel: "Saj je že v njem. Naša naloga je, da to spoznamo."
Bog je še na poseben način navzoč v nas, če živimo v prijateljstvu z njim, to je če smo v posvečujoči milosti. Véliki sv. Avguštin pravi:

"Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi, iz kogar je vse, po komer je vse, v komer je vse."
Na nagrobnem spomeniku vélikega nemškega filozofa Immanuela Kanta so vklesane besede: "Dve stvari vedno znova in v vedno višji meri zbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel ukvarja z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni." To je zadnji stavek Kantove znamenite knjige Kritika praktičnega razuma. Zvezdnato nebo in moralni zakon sta Kanta vodila k veri.

V sebi imamo vest, ki nam govori: Delaj dobro, varuj se hudega! To pravilo, ta "glas" velja za vsakega človeka kakor zakon, moralni zakon. Tudi neveren človek ima vest. Če človek tega glasu ne uboga in dela zlo, ga vest graja. Tako doživlja občutek krivde.

Noben človek se stoodstotno ne ravna po vesti. Kadar človek ne posluša svoje vesti, ve, da ni prav ravnal. Od kod ta zakon in ta glas? Človek si ga ni izmislil, saj je nad človekovo voljo. Človek pa ve, da mora ta zakon spoštovati. Govorica vesti ni človekova govorica. Čeprav bi človek rad, da bi ga po slabem dejanju vest ne grajala, ga vseeno graja. Vest je sodišče v človekovi notranjosti, ki obsoja vsako slabo dejanje in človeka vabi k dobrim dejanjem.

Človek ni samemu sebi sodnik, ampak gre v njem za Božji glas. Bog je v nas razsodnik. Mnogi kristjani so tako poslušni glasu vesti, da se po njem ravnajo, čeprav morajo žrtvovati svoje življenje. To so krščanski mučenci. Uresničili so geslo: "Rajši umreti kakor grešiti!" Če ni Boga, je ta "glas" nerazumljiv, neutemeljen.
Razmišljanje o moralnem zakonu in ravnanje po njem je že mnoge pripeljalo do Boga Stvarnika. Moralni zakon je za marsikoga močnejši dokaz za Boga kakor vesolje. Moralni zakon: Delaj dobro, varuj se hudega! nam kaže svetega Boga, ki je v človeško naravo dal ta zakon.

Pomen človekove vesti na poti do Boga zelo naglaša kardinal Newman: "Kakor pridemo do prvih spoznanj o vesolju po čutih, tako se naše spoznanje Gospoda vesoljstva in Boga začne najprej po vesti ...

Če torej – kar vse se dejansko dogaja – čutimo odgovornost, če smo osramočeni in doživljamo strah, kadar prestopimo glas vesti, potem to pomeni, da biva Nekdo, ki smo mu odgovorni; Nekdo, pred komer se sramujemo in čigar zahtev se bojimo. Če smo spričo svoje krivde žalostni do solz in tako potrti, kakor da smo prizadeli bolečino svoji materi, ali če po dobrem dejanju občutimo sončno vedrino in isto notranje pomirjenje in zadovoljstvo, kakor da smo dobili priznanje svojega očeta, potem je to očitno znamenje, da nosimo v sebi podobo nekoga, kateremu velja naša ljubezen in spoštovanje ...

Dejstvo vesti, ki nam to in ono narekuje, nam potemtakem pomaga ustvariti in izoblikovati podobo Najvišjega Gospoda, svetega, pravičnega, mogočnega, vsevednega in vse povračajočega Sodnika, in v tem je obenem ustvarjalno počelo religioznosti ..."

Newman je svojo vero v Boga utemeljil z vero vase: "Katoličan sem zato, ker verujem v enega Boga. In če me kdo vpraša, zakaj verujem v enega Boga, mu odgovorim: zato ker verujem vase. Kajti nemogoče se mi zdi, da bi veroval v svoje bivanje (in tega sem do kraja gotov!), ne da bi veroval v bivanje Njega, ki kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje živi v moji vesti."

Franc pripoveduje, kako je ravno na podlagi nemirne vesti zopet prišel do trdne vere:
"Prišla je doba odraščanja. Pojavila so se vprašanja. Ali je res vse, kar vem, kar so mi povedali drugi ... Kaj če vse skupaj ni res, če je vse skupaj samo laž, nauk o Kristusu bajka za stare ljudi in moralni nauk Cerkve ječa za svobodnega človeka? ... In človeška duša? Kakšna neumnost! Človek je višje razvita žival, ki je prišel do te stopnje razvoja v teku svoje dolge zgodovine in nikakor ni res, da bi bil ustvarjen po Božjih rokah iz zemeljske prsti. Cerkev uči pravljice, ki so le za otroke! Resen in pameten človek se jih mora čimprej otresti in vreči s sebe jarem tiranije cerkvenih zapovedi.

Dejstva, da sem kristjan, sem se tako vedno bolj sramoval. Začel sem se oddaljevati od Cerkve, od Boga, opuščati molitev. K maši sem sicer šel, ker je bila taka navada, zaradi drugih. Hvala Bogu, da ta doba v mojem življenju ni trajala dolgo. Začela se mi je oglašati vest. Kar naenkrat sem v sebi začutil grozovit nemir in nepotešenost, imel sem občutek nebogljenosti in slabosti. Vse, kar je bilo v zvezi z vero, me je začelo vznemirjati. Večkrat sem se sam v sebi zgrozil: »Moj Bog, kje sem, kam sem padel?«"
p. Anton

Bog nas kliče (18)

Poklicani mora prisrčni odnos do Boga ohranjati in poglabljati vse življenje

Sklepno besedilo 2. mednarodnega kongresa za duhovne poklice daje naslednja navodila:
»Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Očeta. Kdor se z zaupanjem obrača k Očetu, da bi se zgodila njegova volja, je najbolje pripravljen za sprejem posebnega poklica… Kdor je pripravljen izpolniti Božjo voljo, je tudi pripravljen z veseljem odgovoriti na dolžnosti posvečenega življenja za ves čas svojega bivanja.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Sina. Kdor je pričel hoditi za Gospodom, dobiva moč za prenašanje vsakdanjih težav, ki jih prinaša Bogu in Cerkvi popolnoma posvečeno življenje; dobiva moč za spreminjanje svojega apostolskega služenja v dejavno ljubezen.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Svetega Duha. Od Duha prihaja vsak dar služenja in posvečenja Bogu. V Duhu prejema vsak poklicani moč za obnovitev svojega ,da' Bogu in Cerkvi; to je ,da' klicu h krščanski popolnosti, 'da' za službo bratom in sestram; to je ,da' za darovanje v ljubezni, brez iskanja človeškega zadovoljstva.
V tem živem odnosu do Boga je vir poklica in skrivnosti vztrajanja« (CD 18,16).

Duhovni poklic in razumevanje stiske bližnjega

Poleg močnega izkustva Kristusa in po njem Boga vpliva na odločitev za duhovni poklic doživljanje nepopolnosti, krivičnosti in grešnosti sveta, ki je zaradi tega zaznamovan z različnim trpljenjem. Ko mlad kristjan, poln idealizma, opazuje različne stiske, nesreče, neuspehe, bolezni, smrt, moralno nemoč in izprijenost ter vsakovrstno krivičnost ljudi, se v njem pod vplivom Božje milosti zbudi želja, da bi ljudem pomagal. Marsikdo sicer ob pogledu na takšno žalostno stanje vzdihne, češ da se tu ne da nič napraviti. Resnično poklicani pa ne misli tako.
Za pravi duhovni poklic morda gre, če človek v veri gleda v trpečem in ponižanem bratu in sestri trpečega in ponižanega Kristusa. Njemu hoče kar najbolj učinkovito pomagati. Ker v veri spoznava, da bo pri odreševanju sveta Kristusu bolj učinkovito pomagal, če se pridruži kakšni redovniški ali svetni ustanovi ali postane škofijski duhovnik, kakor da ostane laik, s pomočjo Božje milosti naredi ta korak.
Kristjan zazna klic, da bi bil pri odreševanju sveta Odrešenikov pomočnik, njegov ožji sodelavec. Postavi se na stran Boga, ki rešuje. Po Jezusovem zgledu se zavzema za najbolj uboge in zapuščene.
Nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko je ob 50-letnici duhovniškega posvečenja za knjižico Ljudje te potrebujejo zapisal:
»Ko sem se kot maturant odločal za duhovniški poklic, sem si večkrat postavljal vprašanje, v katerem poklicu bi mogel ljudem največ koristiti. Uvidel sem, da prav v duhovniškem, ker je večno zveličanje od vseh človeških prizadevanj najpomembnejše. Seveda, če imamo pred očmi Jezusove besede: ,Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,26.)«
p. Anton

Molitev in delo s cistercijani

Fantje od 18. leta naprej in možje, lepo povabljeni, da pridete v stiški samostan in se vključite v našo molitev in delo, od nedelje, 5. avgusta ob 18. uri, do sobote, 11. avgusta po kosilu. 

Gotovo je nekaj posebnega, če imate možnost, da se pomešate med nas menihe in skupaj z nami molite in pojete. 

Tudi različna dela v samostanu, s katerimi si boste zaslužili vsakdanji kruh, vas bodo obogatila, prav tako nagovori voditelja p. Krištofa Čuferja, ki sprejema prijave in daje informacije (GSM 031/314 044; tel. 01/78 77 100).

O bratu, ki je pri neki prikazni poljubil Gospodovo desnico, ki ga je blagoslavljala

Neki brat prav iz tega samostana, ki je vstopil z velikim hrepenenjem, da bo iskal Boga in  v prijetnem premišljevanju stalno obnavljal misli na dobrotljivega Odrešenika in Gospoda Jezusa Kristusa, je nekoč imel videnje, v katerem se mu je on prikazal. 

V skrbi za svoje zveličanje je z vso močjo prosil za njegov blagoslov in rekel: ”Rotim te, Gospod, blagoslovi me, da bom rešen!” Dobrotljivi Gospod pa, ki se je zato v svoji milosti prikazal, da bi mu v svojem usmiljenju podaril kapljico svoje prijetnosti, je dvignil svojo desno roko in ga blagoslovil. 

Tedaj je bil ta, ki je med prikazanjem to videl, popolnoma napolnjen z nedopovedljivim veseljem. V pobožni drznosti je prijel za blaženo desnico, od katere je zaslužil blagoslov, jo poljubil z veliko vdanostjo in vzkliknil: “Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ker si me blagoslovil in bom rešen!"