O bratu, ki je pri neki prikazni poljubil Gospodovo desnico, ki ga je blagoslavljala

Neki brat prav iz tega samostana, ki je vstopil z velikim hrepenenjem, da bo iskal Boga in  v prijetnem premišljevanju stalno obnavljal misli na dobrotljivega Odrešenika in Gospoda Jezusa Kristusa, je nekoč imel videnje, v katerem se mu je on prikazal. 

V skrbi za svoje zveličanje je z vso močjo prosil za njegov blagoslov in rekel: ”Rotim te, Gospod, blagoslovi me, da bom rešen!” Dobrotljivi Gospod pa, ki se je zato v svoji milosti prikazal, da bi mu v svojem usmiljenju podaril kapljico svoje prijetnosti, je dvignil svojo desno roko in ga blagoslovil. 

Tedaj je bil ta, ki je med prikazanjem to videl, popolnoma napolnjen z nedopovedljivim veseljem. V pobožni drznosti je prijel za blaženo desnico, od katere je zaslužil blagoslov, jo poljubil z veliko vdanostjo in vzkliknil: “Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ker si me blagoslovil in bom rešen!"

Prikazovanja v Fatimi nam pomagajo, da se vrnemo nazaj k bistvu

Msgr. Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, se je koncem septembra 2011 mudil v fatimskem svetišču. Povabila ga je Komisija za kulturo in sredstva družbenega obveščanja pri Portugalski škofovski konferenci. Udeležil se je Portugalskega nacionalnega dneva sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Digitalna doba: revolucija v kulturi in družbi«.

Njegove besede so bile spodbuda za udeležence, ko je povabil Cerkev, naj se sooči z izzivom digitalne kulture in poudaril pomembnost pričevanja z lastnim življenjem tudi v svetu družbenega obveščanja. Dejal je: »Poklicani smo k temu, da smo verodostojni pričevalci sredi digitalne kulture.«

V nagovoru med mašo pa je msgr. Claudio Maria Celli govoril predvsem o Fatimi in o sporočilu, ki se iz tega kraja širi v svet. V prvem letu priprave na stoletnico Marijinih prikazovanj, ko se fatimsko svetišče posebej spominja prikazovanj in naročil angela miru (1916), je prelat dejal: »V tem času prevladujočega relativizma je treba ponovno pridobiti globok čut za navzočnost Boga v našem življenju.«

Razlagal je tudi molitev: »Moj Bog verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse …,« ki so se je od angela naučili pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Dejal je: »Verovati, upati, moliti in ljubiti, so glagoli, ki poudarjajo pomen notranjega duhovnega življenja.«

Pomembnost duhovnosti za učinkovito poklicno delovanje katoliških novinarjev pa je poudaril med razlago prvega Marijinega prikazanja v Fatimi in njenega vprašanja: »Ali se hočete darovati Bogu?« Dejal je: »V nas, ki delujemo na prostranem področju družbenega obveščanja, morajo te besede globoko odmevati.«

Sklenil je z besedami, da prikazovanja v Fatimi pomagajo človeštvu, da se zopet vrne k bistvu življenja.«

Leopol Dina Simoes, Fátima Luz e Paz, št. 31

Praznik fatimske Marije, slavje v Stični 13. maja 2012, nagovor apostolskega nuncija msgr. dr. Juliusza Janusza

 

Vsako nedeljo se zbiramo k obhajanju evharistije in se spominjamo velikega dne Kristusovega vstajenja za nas, krepimo se z nebeškim kruhom, da bi bili priče vstajenja. Hodimo za Jezusom, moramo ga oznanjati in postati kot on. Gospod je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje … Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,1–12). Ta Jezusova obljuba se je uresničevala še v času dejavnosti apostolov, kakor pripoveduje prvo današnje berilo iz Apostolskih del. Sam Peter se je čudil, »da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane« (Apd 10,44). Ko pa je videl to Božje delo, je rekel: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici« (Apd 10,35). Zlasti to: Bog sprejema tiste ljudi, ki znajo postavljati v življenje ljubezen. Sveti apostol Janez nas v današnjem drugem berilu uči: »Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. … V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jn 4,7–10).

            V zgodovini sveta so kristjani dokazali, da je Jezusove besede o Božji ljubezni do ljudi mogoče udejanjati, a pod pogojem, da sledimo resnici. V današnjem evangeliju Jezus namreč pravi: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). In prav tu velikokrat ljudje ne razumejo Kristusovega sporočila. Hoteli bi živeti v ljubezni, ne pa sprejeti resnice, ne sprejeti žrtve, ne izpolnjevati učenja Cerkve, ki je Kristusovo telo. Pogosto teologi ali nepravi teologi predstavljajo svojo Cerkev brez avtoritete papeža, brez zakramentov in posledično brez ljubezni. Zato občasno Bog izbere preproste ljudi, tudi nepismene, da bi po njih svetu kaj sporočil. Za naše odrešenje ne potrebujemo novih razodetij ali prikazovanj, a občasno Bog sam izbere preproste ljudi, da bi nam pomagal, da bi opozoril svet na velike družbene in ideološke pretrese, ki rušijo mir, pravičnost in solidarnost prebivalstva sveta. Tako je Gospod hotel opozoriti na razglasitev Cerkve o Marijinem brezmadežnem spočetju, ko se je Marija prikazala v Lurdu preprostemu dekletu Bernardki Soubirous. Tik pred velikim pretresom v svetu zaradi komunistične revolucije leta 1917 se je Marija prikazala v Fatimi trem revnim pastirčkom, Jacinti, Luciji in Frančišku, ter povabila svet, naj moli za spreobrnitev Rusije. Po sedemdesetih letih krute komunistične diktature, zaradi katere je umrlo 100 milijonov ljudi, je ta ateistična in nasilna ideologija izgubila svojo moč. Tudi Slovenija je, kot tudi moja domovina Poljska, doživela strahote komunizma. Še vedno so žive rane, ki jih je povzročil ta sistem, in danes se spominjamo svetih mučencev komunizma. Hvala Bogu, da je v prvi fatimski skrivnosti poleg svaril tudi upanje, ko pove: »Na koncu bo moje brezmadežno srce zmagalo. Sveti oče bo Rusijo posvetil meni, ta se bo spreobrnila in svet bo zaživel v miru.« Marijino brezmadežno Srce je zmagalo tudi zahvaljujoč velikemu možu 20. stoletja, neutrudnemu častilcu Marije, blaženemu papežu Janezu Pavlu II. Njegovo osebno žrtvovanje, njegovo trpljenje in zvestoba evangeliju so osvojili srca vernikov in tudi neverujočih oseb. Tako je domovina papeža Wojtyłe, Poljska, znana po svoji marijanski pobožnosti, začela spreminjati komunistični svet v svobodno in demokratično družbo z znanim sindikatom Solidarnošč. Neverjetno je opazovati – medtem ko v zahodnoevropskih državah ljudje zapuščajo vero – kako se v Rusiji po sedemdesetih letih ateizma ljudje vračajo v cerkve in tudi civilna oblast uradno prosi za pomoč patriarhe in preproste duhovnike, naj blagoslovijo njihovo dejavnost. To nas uči, da je Bog zvest in drži svojo besedo. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem.« Res se lahko imamo za Kristusove prijatelje, nismo pripravljeni živeti samo po zapovedih, ampak spoštovati postavo Cerkve, biti pobožni in pokorni učenju svetega očeta, poslušni njegovim smernicam, kajti Jezus ga je postavil, da bi bil porok edinosti in bi potrjeval svoje brate v veri. Med komunizmom so si civilne oblasti prizadevale jemati papežu dober glas, od škofov in duhovnikov so zahtevale, naj ustvarijo nacionalno Cerkev, ločeno od Rima.

Danes imamo v katoliški Cerkvi tudi gibanja laikov in duhovnikov, ki nočejo biti pokorni Cerkvi in pravijo: Jezus da, Cerkev ne! Kako je mogoče ločiti Cerkev od Kristusa, ko pa je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo? Tu je Marijin zgled. Ko se je srečala z nadangelom Gabrijelom, je rekla: »Zgodi se tvoja volja!« V svojem življenju je, kot na primer v Kani Galilejski, opozorila Kristusove učence: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Šla je za Jezusom po poti križa, bila je ob njem, ko je umiral, od njega je sprejela nalogo, da je naša mati. To je storila tudi zato, ker je sledila Jezusovemu zgledu, on je sprejel križ iz pokorščine Očetu. Jezus in Marija pa nas zlasti učita, da je pokorščina Bogu dejanje ljubezni, da bi odgovorili na njegovo ljubezen. Na to nas spominja sveti Janez v drugem berilu te svete maše: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Prosimo fatimsko Marijo za milost osebne spreobrnitve, da bi bili vredni udje Kristusove vesoljne Cerkve.

13. maj ob 19.30 g. apostolski nuncij, fatimska pobožnost v baziliki

Fatimska pobožnost 2012

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki od maja do septembra na 13. dan v mesecu, oktobra na 12. dan, vselej z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi.

Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcemain blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v nedeljo 13. maja (z g. apostolskim nuncijem), v sredo 13. junija, v petek 13. julija, v ponedeljek 13. avgusta, v četrtek 13. septembra in v petek 12. oktobra.

POGLABLJANJE V VERI (6)

Sprejemam te z odprtim srcem

Judovski mislec je bil na obisku pri učenih možeh. V pogovoru jim je zastavil vprašanje:

"Kje prebiva Bog?"

Začudeni nad njegovo nevednostjo so mu odgovorili:

"Saj je vendar jasno! Ves svet je poln njegove lepote!"

Mislec pa jim je odvrnil:

"Bog prebiva tam, kjer ga sprejmejo."

Za resnico je treba biti odprt in jo že vnaprej z ljubeznijo sprejeti. To velja še v posebni meri za najvišjo Resnico, za Boga.

Vprašanje, ali je človek odprt za Boga, ali hoče stopiti z njim v prijateljski pogovor, je temeljno vprašanje. Hkrati je to za človeka usodno vprašanje.

KARDINAL NEWMAN naglaša pomen Božjega razsvetljevanja in pravega razpoloženja:

"Blagor človeku, ki mu Bog tako razsvetljuje zavest, da stalno doživlja, kako so za vsemogočnega Boga odprte vse njegove misli, vsi vzgibi njegove nravstvenosti, vse želje in nagibi."

"Pravo razpoloženje, s katerim se predamo Bogu, je to: 'Kaj hočeš, da storim? Ti sam me vodi po svoji poti! Kakršna koli bo – prijetna ali težka – po njej hočem iti.'"

TATJANA GORIČEVA pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno, s kakšno pripravljenostjo se je odpirala Bogu:

"Prišla sem sèm, da bi se prvič v življenju spovedala. Šele pred kratkim sem po Božji milosti postala kristjana. Ne o krščanstvu ne o Cerkvi nisem imela globljega znanja. Kdo bi me bil mogel o tem poučiti?

Tako jaz kot moji na novo spreobrnjeni prijatelji, ki se jim je godilo podobno kot meni, smo se morali vsega šele počasi naučiti, tako da smo posnemali naše starke, ki ljubosumno hranijo pravoslavno vero. Ničesar nismo vedeli. Imeli pa smo tisto, česar se mora človek naučiti bolj ceniti kakor vedeti, neomajno zaupanje v Cerkev, vero v vsako njeno besedo, vsak njen namig ali zahtevo.

Še včeraj smo zavračali vsakršno avtoriteto in vse norme, danes smo odrešenje, ki smo ga doživeli, sprejeli kot čudež. Sprejeli smo svojo Cerkev kot nedvomno, absolutno resnico, tako v malenkostih kot v bistvu. Bog nas je spreobrnil in nam podaril otroštvo: 'Če ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.'" 

Goričeva je z Božjo pomočjo iskala Boga iz vsega srca.

O takšnem iskanju pravi PASCAL:

Bog "hoče, da se pokaže očit tem, ki ga iščejo iz vsega srca, in skrit tistim, ki iz vsega srca bežijo pred njim, zato nekoliko oteži spoznanje o sebi, tako da je dal znamenja o sebi, ki so vidna tem, ki ga iščejo, ne pa tistim, ki ga ne iščejo.

Dovolj je luči za tiste, ki si res žele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer."

Pravzaprav je tragično, da je človek lahko naravnan tudi v nasprotno smer, proč od resnice, proč od Boga. Velja namreč, kar pravi Pascal na drugem mestu: "Edino resnica daje gotovost; samo iskreno iskanje resnice prinaša mir."

Odprtost za Boga pomeni tudi ustvarjanje pogojev za srečanje z Bogom. Med njimi so tudi tihota, zbranost, nesebičnost. MATI TEREZIJA pravi:

"Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

"Čim bolj izpraznimo sami sebe, tem več prostora damo Bogu ... Čim bolj pozabljate sami nase, tem bolj bo Jezus mislil na vas. Čim bolj se odtegnete sami od sebe, tem bolj boste povezani z Jezusom."

"Ni pomembno, koliko 'imamo', ampak koliko prostora smo pripravili v svoji notranjosti, da moremo v celoti sprejeti v svoje življenje Jezusa in mu dovoliti, da njegovo življenje živi v nas."

Carigrajski patriarh SV. JANEZ ZLATOUSTI (+ 407) govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar kaže posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim:

"Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu."

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost-navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki 'biva', ampak tudi Nekdo, ki 'živi za'. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, JAHVE: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.

p. Anton

Duhovni poklic je poseben dar Svetega Duha

Duhovni poklic je karizma, to je nadnaravni dar, dar Svetega Duha posameznikom v korist skupnosti. Kogar Bog kliče, ga obdari s tem darom. V moči tega daru more poklicani slediti Božjemu klicu in nato v soglasju z duhovnim poklicem tudi živeti in delovati. Če npr. redovnik zvesto živi v skladu s prejeto karizmo, ne koristi le redovniški skupnosti, temveč vsej Cerkvi in vsemu človeštvu. Drugi vatikanski koncil uči, da so tisti, ki so poklicani v redovniški stan, deležni »posebnega daru v življenju Cerkve« (C 43)

.

O karizmah govori Sveto pismo, zlasti sv. Pavel in sv. Peter. Sv. Pavel našteva karizme apostolov, prerokov, evangelistov, učiteljev, predstojnikov. Govori o karizmi preroštva, služenja, učenja, spodbujanja. Najvišja med vsemi karizmami je karizma ljubezni, ki je kakor duša in temelj vseh drugih karizem.

Redovniška karizma je zelo celostna, v nekem oziru še bolj kakor služba preroka ali apostola v Svetem pismu. Redovniška karizma je še najbolj podobna karizmi ljubezni, saj zajame vsega človeka, vse njegovo zanimanje, moči in čas.

Bistveno za karizme je naravnanost na skupnost, na Cerkev. Ker je redovništvo karizma, ima velik pomen za Cerkev.

Čeprav je duhovni poklic Božji dar, tudi kristjan lahko prispeva svoj delež. Lahko moli tudi zase, da bi ga Bog poklical. Predvsem mora imeti v sebi razpoloženje: »Gospod, če hočeš poklicati tudi mene, glej, tukaj sem! Pomagaj mi, da bom tega vreden!«

p. Anton

O bratu Ansulfu, ki je videl Gospoda Jezusa viseti na križu

Mož z imenom Ansulf se je odlikoval po vdanosti in bil obdarovan z veliko milostjo, da je v nekem prikazanju videl, ko je bil še novinec v Clairvauxu,  Gospoda Jezusa Kristusa, kako je visel na križu. Kot se mu je zdelo, sta bila tam še dva druga novinca, ki sta bila z njim v času preizkušnje.

Ko je torej rotil Gospoda in ponižno prosil, naj se usmili njega in njegovih sobratov, ga je Gospod, ganjen od usmiljenja, pogledal, ga blagoslovil in z njim še enega od omenjenih novincev.

Ko je pa novinec, ki je imel to videnje, opazil, da Gospod tretjega ni okrepčal z blagoslovom, je z vso močjo prosil Gospoda iz bratske ljubezni, naj tega ne izključi od bogastva njegovega blagoslova. Toda Gospod je odgovoril, da ta ne sme biti blagoslovljen, ker pripada velikemu številu prekletih.

Pri teh besedah se je novinec zbudil in veselil zaradi blagoslova, s katerim je Gospod obdaroval njega in njegovega sobrata; pričakoval pa je poln negotovosti, kaj se bo zgodilo s tistim, o katerem je slišal tako žalosten stavek.

Po treh dneh je tisti tretji novinec pretrgal zvezo, ki je oklepala tri, da je izrazil žalosten pomen svojega imena s svojim slabim ravnanjem, kajti imenoval se je Malger (zločinec). Zapustil je Red, se vrnil k izvržku posvetnega življenja in postal zaničevanja vreden odpadnik.

Ostala dva pa, okrepljena z Gospodovim blagoslovom, sta vzela po Gospodovem usmiljenju blagoslov kot dediščino v posest in ker sta pripadala številu od Gospoda blagoslovljenih, sta vztrajala prav in pobožno do konca življenja.