Strletove zasluge za beatifikacijo Alojzija Grozdeta

Da je božji služabnik prof. dr. Anton Strle odločilno pripomogel k beatifikaciji Alojzija Grozdeta, je nesporno dejstvo. Mirno lahko rečemo: Brez Strleta ne bi imeli Grozdeta. Glede konkretne Strletove vloge pa so navzoče različne napačne trditve, zato je prav, da prisluhnemo Strletu, ki jih je že sam nekajkrat zavrnil.           

1. Strle je Grozdeta poznal, ni pa bil njegov vzgojitelj. Strle sam trdi, da je Grozdeta sicer poznal, se nekajkrat z njim pogovarjal, kaj več pa ne. Tudi ni bil njegov prefekt v Marijanišču. Tako je napačna trditev, da bi bil Strle Grozdetov vzgojitelj.

21. 1. 1993, prav na svoj 78. rojstni dan, je božji služabnik Strle pod prisego pričeval v procesu za Grozdetovo beatifikacijo in tedaj je med drugim izpovedal, da je imel z Grozdetom le malo osebnega stika. Spomnil se je, da sta šla ob priliki na sprehod in tedaj mu je Grozde dejal: »Če bi bil jaz na Vašem mestu, ne bi nikoli sprejel tega, da bi delal doktorat. Je povsem nekoristno.« Leta 1993 se Strle ni mogel več točno spomniti, kdo vse so bili Grozdetovi prefekti in iz naštetih možnih oseb se vidi, da on to gotovo ni bil. Kot možne prefekte našteva Hanželiča, Franca Kranjca, Žnidarja, Modica, v zadnjem letu Jožeta Peterlina. Kot spovedniki pa so bili v Marijanišču na razpolago dr. Peter Kovačič, Janez Oražem in profesor Slapar.

2. K pisanju življenjepisa so ga spodbudili člani Katoliške akcije ne pa škof Rožman. Ob povpraševanju o Strletovem življenju mi je kar nekaj ljudi trdilo, da je Strle napisal Grozdetov življenjepis na prigovarjanje škofa Gregorija Rožmana. Sam to izrecno zanika.

Ko je napisal 28. 2. 2000 neko oceno besedila za tisk, je zatrdil: »Moram pa pripomniti, da je po moje napak zapisano: 'Strle je na škofovo željo že leta 1944 napisal Grozdetov življenjepis'. Jaz nisem od škofa tedaj nikdar dobil nobenega naročila, naj napišem; pač pa so prišli k meni od odbora dijaške Kat. akcije (menda je bil tudi g. Marn, študent na univerzi) in so me prosili, naj napišem. Šele pozneje, ko sem končal, sem se oglasil tudi pri škofu Rožmanu, ki mi je tedaj rekel: 'Ta človek /Grozde/ je pa živel res globoko duhovno življenje; hodil je po pristni poti svetosti….' Seveda ne znam čisto z gotovostjo ponoviti škofovih besed.« Podobno je Strle pričeval tudi na procesu za beatifikacijo.

Člani Katoliške akcije so Strletu izročili zbrano gradivo in nekatera pričevanja. Glede Grozdetove mladosti mu je gradivo posredovala družina Pogačar, kjer je služila Grozdetova teta. Na osnovi tega je napisal življenjepis, in sicer ob skrbnem upoštevanju gradiva, ki mu je bilo na razpolago.

3. Grozdetov življenjepis in zapor. Ali je bil Strle na pet let zapora (1947-1952) obsojen zaradi Grozdeta ali zaradi drugih razlogov? V obsodbi navedene razloge, ki Grozdetovega življenjepisa čisto nič ne omenjajo, je objavila prof. dr. Tamara Griesser Pečar. Strle sam pa vendar meni, da je bil v zaporu zaradi Grozdeta. Odvetnik dr. Jakob Kolarič mu je priznal, da v Grozdetovem življenjepisu niso našli nič takega, kar bi bilo razlog za obsodbo. Takoj pa Strle doda, da je bil celoten proces zoper njega sprožen na osnovi te njegove knjige. Tako je Strle povedal na zaslišanju v procesu za Grozdetovo beatifikacijo.

4. Grozdetov življenjepis in beatifikacija. Glavni vir podatkov za beatifikacijo je bil prav Strletov življenjepis. Hkrati je bil Strle tudi prva in glavna priča pri zaslišanjih prič. Oboje je odločilno pripomoglo k temu, da je papež podpisal dekret o Grozdetovem mučeništvu.

V uradnem pričevanju za Grozdetovo beatifikacijo je Strle tudi kar nekajkrat omenil, da se mučencu Grozdetu že dolga leta vsak dan priporoča. Tako moremo reči, da bolj kot Strle na Grozdeta, je Grozde vplival na Strletovo življenje.

p. Andrej Pirš FSO

 

K tebi zdaj se bližamo.

Neka redovnica je o svojem sodelovanju pri mašni daritvi zapisala: »Osrednje mesto ima maša. Pred Gospoda prihajam praznih rok, toda z iskreno željo, da jih on napolni, me osvobodi, se po meni daje drugim. Kolikor se le da, skušam zbrano slediti Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Najlepši pa so trenutki po obhajilu. Takrat se z vso prisrčnostjo pogovarjam z Božjim Prijateljem, se mu zahvaljujem, ga občudujem, mu priporočim dan, ki je pred menoj, duhovnike, ves svet. Navadno tudi obnovim redovne zaobljube in prosim za zvestobo.«

Drugi vatikanski koncil uči, kako ni dovolj, da smo pri maši kot »tuji ali nemi gledalci« (B 48). Evharistična daritev se tiče vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Nikakor ne zadostuje, da je pri maši samo navzoč. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev, pevcev, drugačno drugih vernikov. Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15,8). Vsi moramo priti k mašni daritvi dobro pripravljeni, s skrušenimi srci. Vsi moramo poslušati Božjo besedo, vsi moliti s srcem in z ustnicami. Dogaja se, da marsikdo med mašo ne odpre ust, ne za petje ne za skupno molitev. Da ne poje vsak, je razumljivo, saj nima vsak pevskega daru. Da vsi navzoči ne molijo ustnih molitev, ni opravičljivo. Vsi moramo nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev.

Svoje sodelovanje z dogajanjem na oltarju pokažemo tudi s tem, da skupaj vstanemo, se priklonimo, klečimo, sedimo. S tem pokažemo, da sodeluje ves človek, ne samo duh, ampak tudi telo. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in tudi med seboj.

Ničesar ne moremo dobro razumeti, česar prej ne poznamo. Da poznamo kakšno stvar, se je treba o njej poučiti. Če se bomo dobro seznanili z obredi in molitvami, nas bodo vodili h globljemu razumevanju tega, kar se dogaja pri mašni daritvi.

Za takšno razumevanje pa ni dovolj le umska poučenost, ampak je potrebno dojemanje s srcem, z vero in ljubeznijo. Šele tedaj bo možno pri mašni daritvi dobro sodelovati. Takrat bomo izpolnili, kar od nas pričakuje 2. vatikanski cerkveni zbor: »Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48). Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče Jezusa samega, ga tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Mašna daritev je vrhunec našega življenja. Če je naše življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se v nedeljo pri mašni daritvi ne more dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in Janez, skoraj vsi drugi pa so se razbežali. Čim bolj bomo čez teden povezani z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.

 

Molitve srčne naše usliši milostno.

Carigrajski patriarh sv. Janez Zlatousti govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar razodeva posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Kristjani verujemo, da je Jezus na poseben, stvaren način, kot Bog in človek, navzoč v evharistični skrivnosti. Da se bomo tam z njim srečevali, se je treba z njim srečevati v vsakdanji molitvi. Če je Bog naše središče, bodo naše misli pogosto pri njem. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah.

Na sveto daritev se je treba pripraviti, saj so sadovi v nas odvisni prav od priprave. Splošna priprava je vse naše življenje. Pogoj je truditi se, da bi bilo vse naravnano na Boga in na bližnjega. Iz izkušnje pa vemo, da pogosto ni tako. Zato je zelo koristna in potrebna posebna priprava, ki je prvenstveno v naši molitvi.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je takrat, kadar berila, ki jih bomo slišali pri maši, že prej zbrano preberemo. Tako bomo za Božjo besedo pri maši bolj odprti.

Za dobro molitev potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem notranjo samoto. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Zato je zelo koristno, da pridemo k maši nekoliko pred začetkom, da se umirimo, zberemo in se zavemo, da stojimo pred Bogom.

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu, kakor smo mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo. Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ko se postavimo v Božjo navzočnost, smo pripravljeni Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo tudi oklepati.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je premišljevalna molitev. Pri njej ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju in ljubezni. Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas zadene in gane.

Mašna daritev je najvišja oblika molitve in je več kot molitev. Čim boljše bodo naše vsakdanje molitve, tem boljše bo naše molitveno sodelovanje pri sveti daritvi in pri češčenju Najsvetejšega.

Naše sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko pridemo v cerkev. Vse naše življenje je priprava na mašno daritev. Od njega je odvisno, kako bomo pri maši sodelovali. Če nam med tednom ni nič za Boga, se v nedeljo ne moremo tako spremeniti, da bomo pri mašni daritvi dobro sodelovali.

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (4) Praznika svetega danes radujmo se.

V četrtek po prazniku Svete Trojice obhajamo slovesni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki je tudi po novi ureditvi ostal med zapovedanimi prazniki. Odločilen povod za uvedbo tega praznika je bilo Kristusovo posebno razodetje sv. Julijani iz Liègea (Lütticha) v Belgiji. Kristus ji je naročil, naj vse stori, da bi bil vpeljan poseben praznik. Tamkajšnji škof je praznik vpeljal leta 1246. Na vso latinsko Cerkev ga je leta 1264 razširil papež Urban IV., v naših krajih pa so ga praznovali že deset let prej. S praznikom so hoteli poudariti vero v Jezusovo stvarno navzočnost v Evharistiji, ki so jo nekateri zanikali. Hkrati pa »je bil praznik krona prizadevanj za gorečo pobožnost do čudovitega oltarnega zakramenta,« kakor ugotavlja Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102, 160).

Svetemu Rešnjemu telesu je pravzaprav posvečen veliki četrtek, saj se na ta dan spominjamo postavitve najsvetejšega Zakramenta. Bližina velikega petka in zato misel na Gospodovo trpljenje pa ne dovoljuje slovesnega praznovanja tega praznika. Zato ga hoče Cerkev tem slovesneje obhajati na poseben praznik.

Če verujemo, da je Jezus pod podobo kruha ne samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog, bomo razumeli, da ga je treba na najvišji način in po Božje častiti. To pride posebej do veljave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, na dan celodnevnega češčenja in seveda na najbolj slovesen način ob evharističnih kongresih. Gre za slovesno in javno češčenje, pri katerem nadomestimo, kar smo med letom zanemarili.

Kmalu po nastanku praznika so ponekod začeli z njim povezovati procesijo z Najsvetejšim. V Srednji Evropi in pri nas se je v 15. in 16. stoletju uveljavila procesija z Najsvetejšim med polji in travniki s štirimi oltarji, štirimi evangeliji in različnimi prošnjami ter štirimi blagoslovi z Najsvetejšim. Pri prošnjah so v ospredju časne dobrine in odvrnitev časnih nesreč. S temi prošnjami priznavamo, da smo tudi v časnih zadevah odvisni od Boga.

Stremeti je treba za tem, da pri evharistični procesiji nihče ne bo navzoč le kot gledalec, ampak naj pri njej s srcem in na zunaj sodeluje. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici »Cerkev iz Evharistije« zapisal: »Pobožna udeležba pri evharistični procesiji ob slovesnem prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je Gospodova milost, ki vernike vsako leto napolnjuje z veseljem« (CE 10).

Kjer pri evharistični procesiji uporabljajo štiri oltarje in zato štiri postaje, »je prva postaja namenjena Cerkvi in njeni duhovni rasti, druga prizadevanju za mir, tretja blagoslovu polj, travnikov, vinogradov, gozdov in vrtov, četrta pa blagoslovu kraja in njegovih prebivalcev« (Obrednik Procesija sv. Rešnjega telesa).

Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi se mora pokazati naša iskrena vera v Jezusovo stalno navzočnost v evharistični skrivnosti, naše zaupanje v njegov blagoslov, naša ljubezen in hvaležnost do Gospoda, ki nam je z ustanovitvijo najsvetejšega Zakramenta izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13,1).

Praznik svetega Rešnjega telesa in druge oblike češčenja nas povezujejo tudi med seboj. Velja, kar je zapisal sv. Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Skupno evharistično opravilo, skupno obhajilo, skupna procesija – vse to nas zedinja v občestvo.

Z mašno pesmijo slednico na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi slavimo navzočega Odrešenika: »Hvali, Sion, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi. Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.«

 

Stara klinika za splave posvečena Devici Mariji

Katoliška ustanova Blessed Virgin Mary je v Virginiji (ZDA) kupila specializirano kliniko za splave in jo spremenila v brezplačni medicinski center za najbolj potrebne, ki je posvečen Devici Mariji. Zdravstveni center se sedaj imenuje »Brezplačna zdravniška klinika Mati usmiljenja«. Odprli so ga 6. decembra 2017 in ga izročili katoliškim dobrodelnim organizacijam škofije Arlington. Msgr. Michael Burbidge, škof v Arlingtonu, je osebno blagoslovil kliniko. Direktor klinike dr. Scott Ross je za ameriški dnevnik The Washington Post izjavil, da je osebje še posebej srečno, da dela »nekaj dobrega« tam, kjer so pred tem otroke obsojali na smrt v telesih lastnih mater. Dr. Ross je omenil, da so se v času delovanja centra za splave pred njim redno zbirale k molitvi skupine »za življenje«, katerih goreče prošnje so bile uslišane.

Vir: Medias presse