Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a
ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v
tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar
govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."
Na molitev se je
treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč
govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov,
da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."
Odstraniti je
treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in
samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v
naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim
Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V
pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:
"Moja hiša
se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).
Svetišče, svet
prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.
Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne
veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji
tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste
vi" (1 Kor 3,16 s).
"Mi smo
namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med
njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).
Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo
za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v
navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro.
Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.
Gospod je s
svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje
štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v
molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist
Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od
Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi"
(Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi
padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan,
kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«
Za dobro molitev redno potrebujemo
vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se
sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo
k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi
med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka
izobraženka:
"Pravzaprav
mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko
smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na
ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni
kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri
Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v
vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot
peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino.
Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi
smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem
objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to
obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem
ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"
Molitev v samoti
nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali
farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem
Očetu. Jezus je učil:
"Kadar
molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in
križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo.
Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki
je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5
s).
Že v Stari
zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To
velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno
vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega
notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v
človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.
Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista
molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini.
Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje
navzočnosti, ne najde besed.
Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk
več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti.
Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko
in voda za ribo.
An
