V življenju božjega služabnika Antona Strleta so imele nanj velik vpliv duhovne vaje. Kot bogoslovec si je v dnevnik zvesto zapisoval misli voditelja duhovnih vaj, prav tako sklepe, ki jih je utrjeval v mesečnih obnovah in vsakodnevnem spraševanju vesti. Strletov dnevnik za obdobje 1937 – 1945 je bil že objavljen in je vsakemu dostopen.
Ohranili pa so
se še drugi dnevniki, v katerih se večkrat prepleta zapis dogodkov in sklepov
mesečnih duhovnih obnov, prav tako pa tudi zvezki, kjer so samo zapisi duhovnih
vaj ter sklepov, ki jih je med duhovnimi vajami napravil.
Tu se bomo
zaustavili pri duhovnih vajah, ki jih je opravil po svojem prihodu iz
petletnega zapora 1952 na god sv. Ane 26. julija. Skupnih duhovnih vaj se leta
1952 ni udeležil, nato pa skoraj vsako leto. Manjkajo zapiski duhovnih vaj za
leto 1957 (to leto je bil v juliju in avgustu v zaporu) in 1958 (to leto pa je
bil med počitnicami na tečaju francoščine v Parizu). Leta 1969 izjemoma ni
opravil duhovnih vaj. Sam takole pojasnjuje: »1969 nisem opravil duhovnih vaj.
Med počitnicami jih v Ljubljani ni bilo. Iz Ljubljane pa skoraj nisem mogel
iti, ker bi komaj bilo mogoče najti duhovnika, ki bi me nadomestil za maševanje
pri uršulinkah. Pozneje sem mislil duhovne vaje opraviti v kakem samostanu, a
so me prehitele druge naloge: Predavanja za oba dela dogmatike, kar je
zahtevalo spričo slabega zdravja preveč časa in skrbnosti, da bi bilo mogoče
opraviti kaj prida duhovne vaje.« Leta 1964 je opravil osebne duhovne vaje v
kartuziji Pleterje, ostala leta pa se je skoraj gotovo udeležil vedno skupnih
duhovnih vaj. Popolne gotovosti za zdaj glede tega še ni, ker manjkajo zapisi
duhovnih vaj za leta 1974, 1976, 1978, 1983, 1986, 1987, 1988, 2002 in 2003.
Zapisi duhovnih
vaj so ohranjeni v zvezkih formata A5 ali A6. V enem od takih zvezkov si je napravil
celo stvarno kazalo na platnice, kar pomeni, da je to večkrat vzel v roke in
uporabil kot snov za premišljevanje.
Duhovne vaje so
bile v ljubljanskem semenišču, običajno v mesecu avgustu, včasih že v juliju,
in so trajale tri dni. Po sedaj znanih podatkih pa so bile dvakrat (leta 1959
in 1960) duhovne vaje na Sveti Gori pri Gorici. Začele so se praviloma v
ponedeljek zvečer, končale četrtek s kosilom.
Običajno so
duhovne vaje vodili redovniki (najpogosteje jezuiti, poleg njih pa vsaj kdaj še
salezijanci, kapucini, minoriti), zadnja leta tudi kakšen škofijski duhovnik
ali škof. Vsak dan je bilo nekaj premišljevanj, vsaj enkrat v času duhovnih vaj
tudi razgovor s škofom ordinarijem. Sestavni del je bila tudi dobro opravljena
spoved. Prva leta se čuti precej močna naslonitev na Ignacijeve duhovne vaje,
razumljivo da s pridihom duhovne usmerjenosti vsakokratnega voditelja. Kasneje
pa je vsebina bolj svobodna. Redno so prišle na vrsto teme, ki so povezane s
splošnim duhovnim življenjem (o Bogu kot stvarniku in odrešeniku, o namenu
človekovega življenja, o poslednjih rečeh, o grehu), pa seveda o duhovništvu in
nalogah, ki jih ima duhovnik, o potrebnosti askeze, o celibatu, maševanju,
molitvi, pobožnosti do Srca Jezusovega in do Marije.
V Strletovih
zapisih so zanimivi zlasti sklepi, ki jih je zapisal ob priliki duhovnih vaj in
pripravi na spoved. Zdi se, da je v nekaterih primerih zapisal tisto, česar se
je ob priliki duhovnih vaj spovedal. Iz teh sklepov se vidi, kako
neprizanesljiv je bil v boju s svojimi napačnimi naravnanostmi. Imel je
izostren čut za to, kaj je prav in kaj narobe, zelo razvit čut za greh, a
hkrati popolno zaupanje v Boga in v priprošnjo božje Matere Marije. Zanimivo
je, da se je vedno znova obtoževal glede nepravilne uporabe časa, to je ravno
na področju, kjer je gotovo dosegel junaško stopnjo. Prav tako se je krepko
boril, da bi obvladoval svoja čustva in da ne bi brez potrebe sodil drugih
ljudi.
p. Andrej Pirš
Ni komentarjev:
Objavite komentar