Če pridemo v knjigarno, kjer prodajajo
verske in druge knjige, ki več ali manj govorijo o molitvi, bomo našli tam celo
vrsto različnih tri - in devetdnevnic k raznim svetnikom, ki so postali deležni
časti oltarja. Odkrili bomo lahko tudi veliko drugih molitvenikov in
premišljevanj. Če pa bomo iskali knjige, ki obravnavajo zgolj prosilno molitev,
bomo videli, da jih je zelo zelo malo. In vendar je bila molitev, katero je
javno in osebno učil Gospod svoje učence, ravno prosilna molitev, kar lahko
razberemo iz evangelijev.
Le skrbno preberimo evangelije pa bomo
videli, da je naš Gospod Jezus Kristus, čeprav je neposredno in posredno učil
kreposti, ki jih je treba gojiti, vendar veliko bolj naglašal vero in molitev
ter o tem dal premnogo krasnih dokazov z besedo in zgledom. Večkrat je Kristus že
v svojih pridigah govoril o molitvi; in zgodilo se je, da je »nekoč na nekem
kraju molil, in ko je nehal, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: 'Gospod,
nauči nas moliti!'«
Ko so ga ob tej slovesni priliki nekako
službeno vprašali o tem, o čemer je že toliko govoril, Gospod ni rekel:
»Posvetite se premišljevanju in kontemplaciji,« marveč je učencem takole
odgovoril: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam
tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam
danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. Amen«
(Mt 6,9–13).
Ob dveh priložnostih so okoli stoječi
mogli čisto jasno spoznati, kako je naš Gospod molil, kar nam razkrivajo tele
besede evangelija:
Ko je Jezus stal ob Lazarjevem grobu, je
takole molil: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me
vedno uslišiš [kadar molim], toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da
bi verovali, da si me ti poslal« (Jn 11,41–42).
Dalje je svojim učencem na Oljski gori
rekel: »Sedite tukaj; medtem pojdem tja in bom molil.« Nato je šel malo naprej,
padel na svoj obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo
mene; vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,36–39).
Če sedaj razčlenimo molitev očenaša, ki
jo je Kristus svoje učence uradno in slovesno učil, vidimo, da je sestavljena
iz sedmih prošenj. Tudi Kristusova molitev ob Lazarjevem grobu je bila prošnja,
še več: Kristus v njej pravi, da ga Oče vselej usliši, kadar ga kaj prosi.
Končno je Kristusova molitev na Oljski
gori bila neprestana prošnja, ponavljana cele tri ure smrtnega boja.
Iz tega torej sledi, da je bila molitev,
ki jo je Kristus z besedo in zgledom učil in ki nam jo sporočajo tudi sveti
evangeliji, predvsem prosilna molitev.
Sveta Cerkev, zvesta razlagalka
Kristusovega nauka, ima tri uradne knjige, s katerimi vernike uči, kako naj
molijo. Te knjige so: brevir, mašna knjiga (misal) in obrednik (ritual). V njih
je torej cerkvena molitev trajna in neprestana prošnja po Kristusu. Vse te
knjige so ena sama prošnja, ki se vselej končuje z besedami: »Po Kristusu,
našem Gospodu. Amen«. Prosilna molitev je torej uradna cerkvena molitev.
Molitev je potrebna, kakor bomo videli
še drugje. Zato nas je Kristus učil kar najbolj preprosto moliti. Vsi, prav
vsi, znamo že od nežnih otroških let moliti, ker molitev, ki nas jo je Kristus
učil, ni nič drugega kakor prošnja k Bogu, ki je naš Oče; in zato, kakor hitro
znamo prositi, znamo tudi moliti. To knjigo smo napisali zato, da bi se bralec
po njej prepričal, da molitev sploh ni težka, temveč zelo lahka, tako lahka,
kakor je lahko prositi. Pri tej prošnji ni razloga za zadrego, kakor pri kakšni
drugi, ker se v njej obračamo na Boga, ki je naš Oče. Molitev k Bogu Očetu je
največja sila, ki jo more imeti kak človek, kajti če je uspešna, položi v
prosilčeve roke vso Božjo vsemogočnost.
V evangelijih je polno zgledov, na
katerih vidimo, kako učinkovita je ta izredna sila, ki Boga ne le gane, da nam
da vsakdanjih, potrebnih stvari za življenje, ampak da celo v nekem smislu
razveljavi naravne zakone, ki jih je sam postavil, da stori čudež. To seveda ne
pomeni, da bi Bog moral zato, da bo naša prošnja uspešna, redno delati čudeže; navadno
zadošča, da uravna po svoji previdnosti drugotne vzroke dogodkov in dejanj.
Kadar pa to, kar prav prosimo, zahteva pravi čudež, ga Bog stori, da izpolni
dano besedo.
Da pa se prepričamo, da je Učitelj ta
svoj nauk učil ne le z besedo in zgledom, ampak da je, če je bilo treba, svojo
obljubo tudi izpolnil, naj navedemo nekaj primerov iz evangelijev.
Sveti Matej nam pripoveduje o gobavcu,
ki se je vrgel pred Gospoda in mu rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!«
(Mt 8,2–3). Tukaj imamo primer najbolj preproste prosilne molitve; gobavec, ves
prekrit z ranami, trdno veruje, da ga more Kristus ozdraviti, če le hoče. Za
tako hipno ozdravljenje ne zadoščajo naravna sredstva, temveč je treba, da Bog
uporabi posebno moč. Jezus se niti za hip ne obotavlja podeliti mu, kar prosi,
že zaradi njegove vere. Stegne roko, se ga dotakne in pravi: »Hočem, bodi
očiščen!« In v hipu je bila njegova gobavost ozdravljena. Bog je torej svojo
obljubo izpolnil: »Karkoli boste prosili, verujte, da boste prejeli!« Vse to se
je zgodilo v nekaj trenutkih. Gobavčeva vera je bila velika, zato je bil tudi
odgovor na njegovo prošnjo tako hiter. Gobavčeva molitev je nekako sprožila
Božjo vsemogočnost, in uspeh je bil – čudež.
Drug primer! Gre za pogana, rimskega
stotnika (Mt 8,5–13). Imel je mrtvoudnega služabnika; šel je k Odrešeniku, mu
razodel svojo stisko v trdni veri, to se pravi, v popolnem zaupanju, da mu bo
pomagal. Kristus njegovo prošnjo usliši in služabnik je v trenutku ozdravljen.
Evangelij nam to pripoveduje takole: »Ko je prišel v Kafarnaum, je pristopil k
njemu stotnik in ga prosil: 'Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo
trpi'. Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' A stotnik mu je odgovoril:
'Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj
služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod
seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre. In drugemu: 'Pridi' in pride. In svojemu
služabniku: 'Stori to' in stori. Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in
rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, resnično, povem vam: 'Tolike vere nisem
našel niti v Izraelu!' Nato je rekel stotniku: 'Pojdi, in kakor si veroval, se
ti naj zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro.«
Zopet se je izpolnila Gospodova beseda:
»Karkoli boste prosili z vero in ne da bi dvomili, boste prejeli«.
Še en primer! (Mt 15,22–28): K Jezusu je
prišla Sirofeničanka, poganka. Njena molitev je polna vere in zaupanja, ne
zase, kakor je bila pri mrtvoudnem, marveč za hčer. »In glej, prišla je žena
Kananejka iz tistih krajev in zavpila: 'Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! Mojo
hčer zelo muči hudi duh!' Toda Jezus ji ni nič odgovoril. In pristopili so
njegovi učenci ter ga prosili: 'Odpravi jo, ker vpije za nami!' On je
odgovoril: 'Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.' Ona pa je padla
predenj in rekla: 'Gospod, pomagaj mi!' Odgovoril je: 'Ni prav, da bi se kruh
vzel otrokom in vrgel psom.' Ona pa je rekla: 'Da, Gospod, saj tudi psički jedo
od drobtinic, ki padajo z mize njih gospodarjev.' Tedaj ji je Jezus rekel: 'O,
žena, velika je tvoja vera; zgodi se ti, kakor želiš!' In od tiste ure je bila
njena hči zdrava«.
Ko je Jezus govoril: »Vsak, kdor prosi,
prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« – tedaj ni napravil
nobene izjeme: pa naj bi bil prosilec Jud ali Rimljan ali Kananejec. In tako je
Kristus tej ženski, občudovaje njeno vero, takoj podelil, kar je prosila, in
napravil celo čudež, ne toliko v prid tej, ki je verovala, marveč v prid
hčerki, najsi je ta verovala ali ne, ko pa je mati, polna vere, zanjo prosila.
Učiteljev nauk o molitvi pa bi ostal
nepopoln, če bi ne navedli dveh lepih mest, kjer Jezus izrecno razlaga svoje
misli o moči, ki jo ima molitev.
Sveti Luka
(11,5–10) nam pripoveduje, da je Jezus po razlagi očenaša svoj nauk takole
nadaljeval: »Kdo izmed vas bo imel prijatelja in bo šel k njemu o polnoči ter
mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s
pota, pa nimam kaj položiti predenj', pa bi oni znotraj odgovoril: 'Ne delaj mi
nadlege; vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji; ne morem vstati
in ti dati' – povem vam, četudi ne bo vstal in mu dal, ker je njegov prijatelj,
bo vendar zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. In jaz
vam pravim: 'Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se
vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor
trka, se mu bo odprlo.«
Da bi svoje učence poučil, kako je prav,
da vedno molijo in ne odnehajo, jim je povedal tole priliko, ki prejšnje
potrjuje (Lk 18,1–7): »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni
menil za ljudi. In bila je v tistem mestu neka vdova, ki je hodila k njemu in
mu rekla: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Nekaj časa ni
hotel; potem pa je rekel sam pri sebi: 'Čeprav se ne bojim Boga in ne menim za
ljudi, bom vendar tej vdovi, ker mi ne da miru, pomagal do pravice, da me ne bo
neprestano hodila nadlegovat.' In Gospod je rekel: 'Poslušajte, kaj pravi
krivični sodnik! In Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo
k njemu dan in noč, in bo odlašal pri njih? Povem vam, da jim bo hitro pomagal
do pravice.'«
Tukaj čisto jasno vidimo, kako potrebno
je, da upoštevamo dejavnik »čas«, če naj bo molitev uspešna, kakor bomo razložili
kasneje.
S tem končamo
poglavje, v katerem smo zbrali glavne Učiteljeve nauke o molitvi, kakor jih
navajajo evangeliji, da bi jih razčlenili in tako docela razumeli skrivnost
uspešne molitve, največje izmed vseh sil, s katerimi more človek razpolagati.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar