Ali se je stališče Cerkve po letu 2000 kaj spremenilo?

Ko je bila 26. junija 2000 razodeta tretja fatimska skrivnost, marsikdo ni bil zadovoljen. Mislil je, da bo vsebina napovedovala veliko katastrofo v prihodnosti kot Božjo kazen, npr. tretjo svetovno vojno, in (ali) velik odpad od vere. Skrivnost pa po uradni razlagi govori predvsem o že izvršenih dejstvih, med katerimi je bil atentat na papeža Janeza Pavla II. 13. maja 1981 nekakšen vrh. Zato so nezadovoljni fatimologi dalje razpravljali o skrivnosti in utemeljevali, da še ni bilo vse razodeto in da se ni še vse izpolnilo, kar je bilo že razodeto. Da bi se situacija pomirila in pojasnile nekatere zadeve, je msgr. Tarcisio Bertone po prvem obisku, ki je bil še pred razglasitvijo tretje skrivnosti, po razglasitvi še dvakrat obiskal sestro Lucijo in se z njo pogovarjal o različnih vprašanjih v zvezi s Fatimo. Nastala je knjiga: Tarcisio Bertone z Giuseppejem de Carlijem [džuzéppejem de karlijem], Zadnja fatimska vidkinja. Moji pogovori s sestro Lucijo, Celovec 2008. Ta knjiga je v italijanščini izšla eno leto pozneje kot Soccijeva in je deloma že odgovor nanjo.

Uvodna beseda papeža Benedikta XVI. in celotna knjiga izražata prepričanje, da je tretja fatimska skrivnost zdaj razodeta v celoti in da ni nobenega drugega besedila več. Papež je v uvodni besedi zapisal, da so pred objavo skrivnosti interpretacije in spekulacije »apokaliptičnega tipa, ki so krožile v Cerkvi in med verniki, ustvarjale bolj vznemirjenost, kakor da bi jih vabile k molitvi in pokori«. Pogovori med vidkinjo in škofom Bertonejem so bili po papeževih besedah predvsem »pomembna preveritev resničnosti dejstev«.

Ob prvem obisku, 27. aprila 2000, je škof Bertone prinesel s seboj k 93 letni sestri Luciji kuverto s štirimi popisanimi listi. Sestra si jih je skrbno ogledala. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.«

Da bi se prepričal, ali ni morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je Bertone vprašal sestro:

»Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?«

»Da, prav to.«

Ko so po razkritju skrivnosti leta 2000 nastale razne govorice, je Lucijina predstojnica sestra Marija Celina rekla sestri Luciji: »Sestra Lucija, govori se, da obstaja še ena skrivnost!« Ona pa ji je odgovorila: »Če to vedo, pa naj jo razkrijejo! Jaz ne poznam nobene več!«

Novinar De Carli je Bertoneja vprašal o možnosti dveh Lucijinih dokumentov:

»Mar ni mogoče, da je prvi dokument vseboval Marijine besede, drugi pa opis videnja?«

Msgr. Bertone je odgovoril:

»Prvi dokument ne obstaja. Nikoli ga ni bilo v arhivu Svetega oficija (…) Vem dvoje: prvič, da se tisti, ki so skrbeli za arhiv, ne spominjajo dveh kuvert, ampak ene same. Drugič, beseda sestre Lucije, še več, njena uradna identifikacija: 'Je to tretja skrivnost in edino besedilo?' 'Da, to je tretja skrivnost in jaz nisem nikoli napisala ničesar drugega.'«

Po vseh teh dokazih je težko utemeljeno zagovarjati, da obstoji še četrta, doslej neobjavljena skrivnost, čeprav Socci navaja več razlogov za svojo trditev, ki se na prvi pogled zdijo utemeljeni.

Če pogledamo posamezna Marijina prikazanja v Fatimi od maja do oktobra, lahko ugotovimo, da niso vsa sestavljena iz dogajanja in Marijinih pojasnil. Večkrat imamo le Marijina besedna sporočila. Poleg tega je treba vse tri dele fatimske skrivnosti jemati kot eno celoto; kot takšna pa ima oboje: dogajanje in Marijine besede.

p. Anton