Pater Agostino Fuentes je bil postulator
za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost
dostop do pogovora s karmeličanko sestro Lucijo, najstarejšo fatimsko vidkinjo.
Ob obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen
pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih
državah leta 1958 v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v
portugalskem dnevniku A Voz:
»Ona [Marija] je rekla mojima
bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni
sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega
brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne
bo [...] Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga
opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje
nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem
jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje
Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje
sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja
iz nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh zoper
Svetega Duha [...] Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu
časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona
je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli
težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega
od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov,
ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca [...] Končno pobožnost
do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo
za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera
bomo vstopili v raj.«
Antonio Socci, Il quarto segreto di
Fatima, Milano 2006, str. 226.