Bolezen
nam običajno poruši vse načrte, ki smo jih naredili v času zdravja. Taki načrti
mogoče niso vedno Bogu po volji. Lahko so izraz naših sebičnih hotenj in
teženj. Ker Bog vidi, da bi nam lahko bili v pogubo, nam podari bolezen, ki nam
spremeni vse življenje in vse načrte. Naenkrat se znajdemo na trdnih tleh, brez
vsega. Popolnoma nemočni iščemo in premišljujemo, zakaj se je moralo tako
zgoditi. V takem stanju je potrebno samo čakati in delati, kar zmoremo. Takrat
ni dobro delati nobenih korenitih odločitev, ki bi lahko imele posledice za
našo večnost. Bolezen je treba sprejeti v svoje vsakdanje življenje. Potrebno
je z njo zaživeti. To se lahko zgodi iz čisto preprostega motiva: ker ne gre
drugače. Potrebno pa je veliko moliti za moč v bolezni. Človek bolezen počasi
sprejme, čeprav ne iz najbolj vzvišenih nagibov. To je prvi korak. Ko bolezen
postane del mojega vsakdanjika in se z njo sprijaznim, lahko Boga začnem
spraševati, zakaj mi je to storil. Mogoče iz srca ne bodo prišle ljubeznive
besede zanj. Mogoče bo to obtoževanje Boga ali jeza nanj, ki mi je spremenil
življenje. Nič hudega, saj Bog razume človekovo stisko in tega ne vzame za
slabo. Ko človek počasi začne sprejemati bolezen za svojo, mogoče pride
trenutek, ko bo sposoben reči Bogu: Hvala ti za bolezen. Ta beseda je mogoče
sprva bolj tiha, komaj slišna, a Bog jo sliši. Ko Bog vidi, da je srce dovolj
odprto, lahko razodene vse, kar je potrebno razodeti trpečemu človeku.
Velikokrat se to zgodi šele čez mnogo let.
Ko
človek začne bolezen sprejemati kot dar, se lahko začne drugačno življenje.
Takrat v življenje posije sonce. Človek spozna, da sreča ni odvisna od zdravja
ali bogastva in dolgega življenja. Takrat vidiš, da je človek tudi v bolezni in
trpljenju srečen. Sreča ni v materialnih stvareh ali zdravju, sreča je, če je v
tvojem srcu Bog. Ko Bog posveti človeku v srce, lahko človek vidi drugače;
takrat zasijejo prave vrednote, za katere je vredno živeti. Takrat postane
jasno, da je prvi in največji cilj človekovega življenja večna sreča. Res je
zdravje dragoceno, a z večno srečo se ne da primerjati. In prav bolezen je bila
tista, ki je človeku vzela vso minljivo srečo in zadovoljstvo. Oropala ga je
vsega in ga pustila kot kup nesreče. Toda Bog se v svoji modrosti in ljubezni
ne da prekositi. Če je zaprl ena vrata v našem življenju, nam je gotovo odprl
drugo okno, skozi katerega nam prihaja blagoslov. Nikoli nas ne pozabi. V
svojem ravnanju je tako pazljiv in čudovit, da ga lahko samo občudujemo in se
mu zahvaljujemo za njegovo ljubezen. Bolezen nam vzame sposobnosti za določeno
delo, a odpre nam nove možnosti za tisto, česar nikoli ne bi bili slutili. Tako
pravijo nekateri slepi ljudje: Bog mi je vzel luč telesnih oči in me postavil v
temo, odprl pa mi je oči duše, da sedaj lahko gledam to, česar prej nisem
videl. Slednje pa je lepše od onega prvega, ki je bilo minljivo.
Bolezen
človeka ohromi po eni strani, a na drugi strani vedno odpre nove možnosti za
delo. Preskušan človek ostane bolj notranji, bolj Božji. Oči so mu odprte v
večne dobrine in višje vrednote. Človek, ki je telesno ohromljen, lahko postane
bogatejši v duhovnem življenju. Bolezen mu ni prekletstvo, ampak se zaveda, da
mu je odprla vrata k bolj dragocenim vrednotam. Zato lahko vzljubi bolezen in
se Bogu zahvaljuje zanjo. Našel je dragocen biser, za katerega je bilo vredno
zapustiti vse drugo in si ga pridobiti. »Nebeško kraljestvo je tudi podobno
trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar
ima, in ga kupi.« Ta dragoceni biser je gotovo pot v nebeško kraljestvo.
Bolezen
lahko postane blagoslov, če jo znamo sprejeti iz Božje roke. Saj nam Bog nikoli
noče slabega, ampak le to, kar je za nas resnično dobro. Na naše življenje
gleda kot na celoto in ne samo na to, kar se tiče telesa. Dokler človek tega ne
razume, mu lahko določene Jezusove besede delajo velike težave. »Če te torej
tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da
prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si
vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe!
Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a
si vržen v peklensko dolino ognja.« V teh besedah nas Jezus poučuje, da tisto,
kar se vidi in nam je celo dragoceno, v resnici ni dragoceno tudi pred Bogom in
nam ne koristi za večno življenje. Potrebno je gledati s srcem in ne samo z
očmi. Še bolj pa je potrebno, da Boga nenehno prosimo, naj nam odpre oči, da
bomo videli, kaj je za nas resnično dobro.
Prav
bolezen nas lahko telesno oslepi in ohromi, a nam lahko odpre oči duha. Odpre
nam vrata v drug svet, v svet duhovnosti, in nas zbliža z Bogom. V vsaki
bolezni trpimo, takrat pa nam je Bog še posebej blizu, podobno kot mati ob
otroku. Če je otrok zdrav, ga mati pusti, da se sam igra ali kaj dela. Če pa
zboli, čuje ob njem in mu pomaga v njegovi bolezni. Tudi Bog nad trpečim
človekom še bolj bedi in ga spremlja. Skupaj z njim nosi križ in mu naklanja
posebno pozornost. Če trpeči človek vidi to posebno pozornost, se mu Bog še
lažje razodeva in odpira. Bolezen postane kraj posebnega srečanja z Bogom. To
je lepo zapisal sveti pisatelj v pismu Hebrejcem: »Moj sin, ne zaničuj
Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega
vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog
ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo
vzgajal?«
Naj
nam Bog da tako jasno spoznanje, da bomo to njegovo ljubezen lahko spoznali in
se je veselili. Bridko se je zahvaljevati za bolezen, a se splača. Velikokrat
je tako vzgojna in zdravilna, da nam edino ona lahko pomaga, da ozdravimo od
sebičnosti. Človek je tako zelo zagledan v svoj prav in svoje načrte, da
Božjega nasveta ne posluša in ne sliši. Ker nas Bog, ki vidi dlje od človeškega
očesa, opozarja, da nam ne bo v korist, mu ne ostane nič drugega, kakor da udari
tudi z boleznijo. Človek je res nekaj časa ves izgubljen od udarca, toda počasi
se zdrami in pride do pravega spoznanja. Nazadnje pa lahko Bogu reče samo hvala
za njegovo ljubezen. Z udarcem bolezni je postal bogat v Bogu. Izgubil je vse,
kar mu je prej veliko pomenilo, a pridobil je veliko več. Pridobil je višje
spoznanje in našel pot v večno srečo. Bolezen je postala dar iz Gospodove roke,
ki udari zato, da reši dušo. Bog, bodi hvaljen na veke zaradi tvoje neizmerne
ljubezni in modrosti, s katero nas spremljaš v življenju.
p. Branko Petauer
