Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sobota, 25. april 2020
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
V tem mesecu smo na pšeničnem klasu
napolnili štiri zrna. Bog povrni vsem za vztrajno sodelovanje! Sv. Leopold Mandić je o sebi je dejal: »Ne
morem povedati, kako sem srečen, da lahko vsak dan mašujem.« Svojim sošolcem
bogoslovcem je večkrat govoril: »Pripravimo se na mašniško posvečenje!
Duhovnikovo življenje postane življenje Kristusa, ki se daruje na oltarju.
Duhovnik posoja usta Kristusu, ki posvečuje kruh in vino in ju spreminja v
svoje telo in kri. Duhovnik z rokami drži pod podobama skritega Jezusa in ga
deli drugim. Zato morajo njegove roke biti kakor Marijine, Jožefove in
Simeonove. Ko duhovnik mašuje, opravlja najbolj važno opravilo svojega
vsakdanjega življenja.«
petek, 24. april 2020
Anglija in Wales se posvetita Marijinemu brezmadežnemu Srcu
V soboto, 18. februarja 2017, se je v katoliški katedrali v Westminstru ob
posvetitvi Anglije in Walesa Marijinemu brezmadežnemu Srcu zbralo veliko ljudi.
Obred je vodil nadškof v Westminstru kardinal Vincent Nichols. Hkrati je kronal
kip fatimske Device, ki je bil pred kratkim nameščen v katoliški stolnici v
Londonu. V svoji homiliji je nadškof povabil vernike k molitvi rožnega venca. Ta
posvetitev je zelo pogumno dejanje v teh nemirnih in težkih časih tako za
Cerkev kot tudi za ves svet.
Vir: Infokatho
četrtek, 23. april 2020
Posvetila sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Končno je prišel dan, ki sem ga že
dolgo želela – dan, ko sem se v celoti predala presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu
Marijinemu Srcu. Odkar sem izvedela za to pobožnost, je preteklo že precej
časa. Na začetku se mi je zdelo, da je pobožnost zame nedosegljiva. Bila je kot
svetla luč, ki sveti in vabi k sebi na obzorju, a jaz sem od nje preveč
oddaljena, da bi jo mogla doseči. To ne more biti zame, grešnico, ki se vedno
znova ujamem v zanke vsega tistega, česar nočem, grešnico, ki se vedno znova
zaman trudim za vse, kar hočem. Ko sem brala besedila o posvetitvi, sem se
dobesedno prestrašila zapisanega dejstva, da je bistvo posvetitve zavestna in
popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu … Res je, da vse to še
kako močno želim, a se predobro poznam in kljub vsem močnim željam vedno znova
padem in grešim. Vse skupaj sem torej na začetku razumela tako, da, kdor se
posveti, ne sme nikoli več grešiti, in sama tega nisem sposobna. Vmes mi sicer
večkrat, kot odmev, na misel prihaja beseda: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi,
ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). In
spomnim se, koliko stvari, ki so se mi sprva zdele nemogoče in nedosegljive, je
Bog po svoji milosti že naredil v mojem življenju. Le zaupati moram. Če Mu ne
zaupam, pomeni, da Ga ne ljubim, da ne verjamem, da je vsemogočen. Če Mu
zaupam, potem verujem. Čeprav je vera v mojem srcu drobna kot gorčično zrno, je
On tisti, ki ji po svoji milosti lahko da rast do velikosti drevesa, na katerem
bodo počivale ptice neba. On daje rast. Ampak jaz moram sodelovati, narediti,
kar je v moji moči. Tako premišljuje in obračam svoje misli dneve in mesece.
Trudim se z molitvami in prošnjami … padam, vstajam. Vedno znova nadaljujem
pot, čeprav večkrat z mesta, ki je duhovno nekaj kilometrov po poti nazaj od
mesta, kjer sem padla. Upati. Začeti znova. Nikdar obupati. On bo dal moč. On bo
pokazal pot. Mati bo dala nasvet in prosila zame. Pobiram se s tal in
nadaljujem pot z oporo, ki mi jo daje Božja beseda, spisi svetnikov, vsakršna
duhovna literatura. Neizmerno začnem ceniti trenutke, ki so mi dani, da lahko
berem, da še toliko vidim, da imam na razpolago tisti čas … Čeprav samo pol
ure, nekaj minut skupaj.
Moja pobožnost devetih zaporednih
prvih petkov in petih zaporednih prvih sobot je mojo dušo prevetrila. Za rast
kreposti pa jo je preorala redna mesečna sveta spoved. Kako resnično je, da se
človek lahko trudi, a le Bog daje rast. In tudi to sem izkusila, da Učitelj
pride, ko je učenec pripravljen. Zadnje knjižice za posvetitev JMS ste mi
poslali ravno pravi čas, da sem lahko po svojih močeh karseda zbrano še enkrat
opravila devetdnevnico, na način, da sem »podpisano« posvetitev in izročitev
lahko opravila ravno na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico, ki
je – kako simbolično tudi za mojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu –
dan posvečenega življenja. Mirna sem. Počutim se varno, kljub temu, da vem, da
bom gotovo še padala, grešila. Spoznala sem, da je nečimrno, da od sebe
pričakujem popolnost, preden se smem postaviti pred Očeta. Le Bog je popoln. On
pa od nas želi le, da se za to trudimo, ne glede na to, da cilja v tem
življenju ne bomo dosegli. Tako se (na)učimo, da je pomembna pot, neprekinjena
hoja po poti posvečevanja, ki sama po sebi postane cilj, na katerem nas čaka
zveličanje. Ne pričakuj od sebe popolnosti. Zaupaj. Prepusti se, izroči se,
posveti se. Jezusovo in Marijino Srce bosta poskrbela, da se dopolnijo vse
pomanjkljivosti. Ta veliki dar lahko sprejmeš le, če si sam praznih rok.
Zanimivo je, kako človek hodi
večkrat po isti poti, mimo istih reči, pa nekoč opazi hišo ali drevo, ki ga
prej ni nikdar, čeprav je bilo ves čas tam. Enako je z branjem besedila. Bereš
tretjič, petič iste stavke, a ne dojameš. Ko pa je srce pripravljeno, morda
dovolj čisto in izpraznjeno sebe, razumeš in dojameš. To se je meni zgodilo z
branjem naslednjih vrstic iz priročnika za posvetitev JMS:
»S
posvetitvijo po Mariji izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek,
svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za
čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in
prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje,
ki je oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.
Če
se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita
na nov način. Gre za zavezo dveh ljubezni. Ko se podarimo Jezusu in Mariji, smo
njuna last in onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino.«
Ko sem resnično dojela, kaj to
pomeni, sem v svoji duši dobesedno zavriskala, kot nekoč sv. Frančišek Asiški.
To iščem, to hočem, srčno želim to storiti! V teh nekaj stavkih je dejansko
zaobseženo prav vse, kar želim, kar me skrbi, za kar molim … In dana je
najmočnejša možna obljuba vsakršnega varstva in pomoči – Božjega Sina in
Njegove Matere. Je kaj večjega od tega?
V prilogi torej z veseljem v srcu
pošiljam obrazec posvetitve JMS. Sprejmite me v to lepo družino posvečenih JMS,
da bomo še bolj duhovno povezani tudi med seboj.
O.
sreda, 22. april 2020
ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (11) Čemu posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu?
Po posvetitvi Jezus in Marija
globlje vstopita v naše življenje, postaneta naša spremljevalca. Marija nas
vodi k Jezusu. Jezus živi v nas, nas spremlja. Gre za bistvo krščanstva, za
velikonočno skrivnost, ljubezen do konca, življenje iz ljubezni, Božji dar,
velikonočni in binkoštni dar. To ni le neka pobožnost, podobna drugim
pobožnostim. To je način življenja!
Zakaj govorimo o »srcih«, zakaj ne
raje kar o Jezusu in Mariji? Ker hočemo poudariti Jezusovo in Marijino ljubezen
do nas. Srce je simbol ljubezni. Posvetitev je zelo učinkovita obnovitev
krstnih obljub. Jezus je prišel in tudi danes prihaja po Mariji. Mi gremo k
njemu po Mariji.
Zakaj v dušnem pastirstvu pospešujemo
življenje iz posvetitve? Po življenju iz posvetitve postanemo bolj poglobljeni
kristjani, ki jim ni dovolj le nedeljska mašna daritev. Poudarek je na ljubezni
sredi vsakdanjega življenja. Bog je ljubezen. Vsemu se človek lahko upre, le
nesebični ljubezni ne. Vse bo minilo, ljubezen pa bo ostala. Češčenje JMS je
graditev nebeškega kraljestva, ki bo ostalo vekomaj.
An
torek, 21. april 2020
Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial
O Marijinem posredništvu razpravljajo tudi v današnjem času. V njegov prid
govorijo trdna pričevanja. Papež Leon XIII. v svoji okrožnici Octobri Mense,
ki je izšla 22. septembra 1891, pojasnjuje: »Povsem razumno in primerno je
trditi, da iz neizmernega zaklada vsakršne milosti, ki nam jo je Gospod podaril
… nič – takšna je Božja volja – neposredno ne pride brez Marijinega
posredovanja. Kot se nihče ne more približati nebeškemu Očetu brez Sinovega
sredništva, tako se praviloma nihče ne more približati Kristusu brez
posredovanja Božje Matere.«
Papež Pij XI. V zaključku okrožnice Miserentissimus piše: »Jezus,
edini srednik med Bogom in ljudmi, si je hotel pridružiti svojo Mater, delivko
in srednico milosti, kot zagovornico grešnikov.«
Kristus je bil do trenutka svojega križanja edini delivec svojih darov,
toda po križanju je hotel svoji Materi podeliti čudovito moč, in sicer, da bi
svojim otrokom na zemlji delila vse milosti, ki so potrebne za njihovo
spreobrnjenje in vztrajanje v dobrem.
Zaradi tega pobožnost do Jezusovega presvetega Srca in češčenje Marijinega
brezmadežnega Srca ne moreta biti ločeni. Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial.
Yves de Lassus,Stoletnica Fatime
Pismo zvezi, št. 53 (14. junij 2017)
ponedeljek, 20. april 2020
FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji Ob koncu
Tokrat je z Niko in Mihom prišla
sestričina Urška. Zelo dolgo je že nisem videla. Želela sem jo vprašati cel kup
reči. Zato sta bila Nika in Miha kar malce ljubosumna, ker sem ji posvečala več
pozornosti kot njima.
»Ali se danes ne bomo pogovarjali o
Fatimi? Saj nam niste povedali še vsega,« sta protestirala.
»Ne, saj vsega ne bi mogla nikoli
povedati. Ampak vse na svetu ima pač svoj konec: vrečka bombonov, počitnice, pa
tudi naši pogovori.«
»Škoda, da je Fatima tako daleč.
Tudi jaz bi rada obiskala grob Frančiška in Jacinte in se priporočila Fatimski
Mariji,« je sanjarila Nika.
»Za tiste, ki bi radi doživeli
milost srečanja s Fatimsko Marijo, se njen kip vsake nekaj let odpravi na
romanje po svetu. Tudi v naši cerkvi je že bila.«
»Kako je to mogoče?«
»To je dvojnik kipa Fatimske Marije.
Potuje iz župnije v župnijo. Verniki ga sprejemajo z molitvijo in drugimi
pobožnostmi, ki jih je naročila pastirčkom v Fatimi.«
»Kje ste izvedeli vse to o Fatimi?«
je zanimalo Urško, ki sta ji otroka zaupala naše pogovore.
»Saj veva, na internetu!« je
vzkliknil Miha.
»Lahko bi jih tudi na internetu, a
tokrat sem jih jemala iz knjig,« sem jima pojasnila.
»Tudi jaz vama bom prebrala kakšno
knjigo, če vama je to tako všeč«, je obljubila Urška.
»Ne, brati znava sama! Hočeva, da se
pogovarjaš z nama.«
Tedaj je Nika pokazala risbico, ki
jo je prinesla s seboj: tri otroke in ovčke v ozadju.
»To so fatimski pastirci, » je
rekla. Težko sem se strinjala s tem, kajti bolj so se mi zdeli podobni Niki,
Mihu in Urški.
»Ja, fatimski otroci so preveč
žalostni, » mi je razložila Nika.« Če bi jaz videla Marijo, bi bila vsa srečna
in obsijana z nasmehom.«
Morala sem ji dati prav, pa vendar
sem ji skušala tudi razložiti bolečo resnost fatimskih otrok:
»Obdobje, v katerem so se dogajala
prikazovanja v Fatimi, je bilo zelo hudo. Vsekakor eno najtežjih v človeški
zgodovini. Če ne bi Marija posegla vmes, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Tisti časi
niso bili primerni za lepa sporočila.«
»O, bila so tudi lepa sporočila.
Predvsem lepe molitve!. Samo nisem si jih zapomnila.«
»Res je. Mislim, da bo dovolj, če si
zapomnimo, kaj je naročila Marija, ko molimo rožni venec. Po vsaki skrivnost
recite: O, Jezus odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in
privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega
usmiljenja«.
Valerija Ravbar
Naročite se na:
Objave (Atom)