S priliko o farizeju in cestninarju je Jezus
naglasil, kako je za dobro molitev potrebna ponižnost. Farizej se je s svojimi
deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je v molitvi ponižno
z besedami in dejanji priznal svojo grešnost.
Primer ponižne molitve so stotnikove besede
Jezusu, ki jih molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod
mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8).
Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako
daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize
njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel
Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!' (Lk
5,8).«
Hoja za Kristusom nam svetuje: »Postavljaj se vedno med najnižje in dalo se
ti bo najvišje, zakaj brez nizkega ni visokega. Največji svetniki pred Bogom so
najmanjši pred seboj. In kolikor so slavnejši, toliko so v sebi ponižnejši.«
Neki redovnik je zapisal: »Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in 'zamaskiranost'
in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je
cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi
Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti
ponižen, težko je res moliti. Priznati moram, da je moja največja ovira do
prave molitve prav moj napuh, ki je nasprotje ponižnosti. V čem je ta napuh?
Kaže se v samozadostnosti, v zaupanju vase in lastnim sposobnostim. Boga
večkrat sploh ne 'potrebujem'.«
Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal
notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila
molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je
proti vsaki hinavščini.
Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči
tudi sv. Ciprijan:
»Če molimo, govorímo in
prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim
obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti
kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristaja skromno
prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem
moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristaja.«
Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in
skrušenega srca. Tomaž Kempčan
priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš
pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim
Bogom grešnik.
Newman pravi: »Kdor hoče biti pred
Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«
Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal: »Človek se
pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k
molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben... Ni
dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in
samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi
besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš
sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«
Za temeljito spoznanje in odkritosrčno
priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti.
To pa si izprosimo v molitvi.
Krepost ponižnosti, če gre res za pravo
krepost, je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak,
ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč
Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do
bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je
hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z
ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v
nasprotju s človekovim dostojanstvom. Kdor s tem darom sodeluje, rad spolnjuje,
kar v Hoji za Kristusom Gospod
naroča svojemu učencu kot sredstvo za dosego miru in prave svobode: »Sin, skrbi, da boš rajši spolnjeval voljo
drugih kakor svojo! Imej rajši vedno manj kakor pa veliko! Išči vedno nižjega
mesta in bodi vsem podložen! Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi
popolna Božja volja!«
Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako
pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od
človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati
velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane
sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem
Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se
rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji
dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v
poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in
grehih.
Janez Gerson pripoveduje, kako mu je neki
sveti mož pisal o svoji molitvi: »Štirideset let se že z vso prizadevnostjo
ukvarjam z molitvijo. Nisem pa mogel najti boljšega načina molitve, kakor da se
vržem pred Boga kot nebogljen otrok ali kot slep in ubog berač ali kot grd
grešnik.«
Že v Stari zavezi prerok Mihej povezuje ponižnost s pravičnostjo in usmiljenjem: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je
dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da pravično ravnaš, da ljubiš
usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom« (Mih 6,8).
V Stari zavezi so molitve pogosto povezane z
zunanjimi znamenji ponižnosti in spokornosti. Takšna znamenja so post, nošenje
raševine, potresanje s pepelom, molitev z obrazom na tleh. Taka znamenja so
podpirala notranjo skrušenost pred Bogom in so pripravljala na boljšo molitev.
Za Judito
– preden je odšla v asirski tabor – je rečeno, da je »stopila v svojo
molilnico, si oblekla raševino, si potresla glavo s pepelom, se vrgla pred
Gospodom na tla« in molila (Jud 9,1).
Preden je odšla Estera h kralju, da bi posredovala za rešitev svojega naroda,
skupaj s svojimi služabnicami tri dni in tri noči ni nič jedla ne pila.
Ko je prerok Jona oznanjal: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« so
Ninivljani razglasili »post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v
spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s
svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na
ukaz kralja in njegovih velikašev je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in
živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne
pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino, in naj močno vpijejo k
Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok«
(Jon 3,4-8).
p. Anton