PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (2)

Človekovo življenje pa je še nekaj drugega. Človek je telesno in duhovno bitje, oboje se v njem združuje. Ker smo zemeljski, je naše telo narejeno iz zemeljskih prvin, ki minevajo. Toda to ni ves človek. Človek je duhovno bitje, ki ima svoj izvor v Bogu. Človeka je Bog ustvaril iz obeh prvin, zato je tudi človekovo življenje napetost med tema dvema prvinama. Bolj ko nam dnevi minevajo, bolj naj bi se v nas uresničevalo Božje življenje. To pomeni, da naj bi bil Bog vse bolj upodobljen v našem umrljivem telesu. Življenje je torej minevanje človeškega v nas in rast Božjega. Ker po Jezusu priteka v nas Božje življenje, postajamo vedno bolj živi.

Spet bi si lahko pomagali s primero. Človeško življenje je podobno rasti enoletne rastline, ki jo posejemo. Posejemo samo zrno, ki začne kaliti in rasti. Ko zraste rastlina, ne kaže še nobenih sadov. Potrebna je naravna rast in cvetenje, da se v rastlini lahko začne uresničevati tisto, za kar smo jo posejali. Ko odcveti, se v njej začnejo delati plodovi. Ko plodovi dozorijo, je rastlina ostala brez pomena, zato lahko propade, saj je izpolnila svoje poslanstvo.

Človek, ki je rojen na svet, v sebi nosi kal duhovnega življenja. S krstom, rastjo in razvojem se duhovno življenje v človeku vedno bolj uresničuje. Človek po deležnosti Božjega življenja postaja vedno bolj nadnaravno živ. Za rast duhovnega življenja je potrebno skrbeti in uporabljati sredstva, ki nam jih je Bog dal, da se lahko Božje življenje v nas krepi. Namen človekovega življenja ni ohranjanje telesnih prvin, marveč rast in zorenje duhovnih prvin. To je razdajanje zemeljskega in rast v nebeškem. Bog začne vedno bolj bivati v človeku, dokler le-ta ne dozori za Boga. Razdajanje ali služenje nam pomaga, da se gradimo kot Kristusovo telo. Apostol Pavel pravi, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Po njegovem postanemo zreli takrat, ko se Kristus v polnosti upodobi v nas. Življenje je zato neke vrste proces, ko se Bog naseljuje v nas. Zemeljsko mineva, se použiva, Božje pa raste in zori, zato sedaj lahko razumemo Jezusa, ko pravi, da je on sam življenje. »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Ko se Jezus naseljuje v nas, postaja on sam naše življenje. Lahko bi celo rekli, da je naše življenje umiranje grešnega človeka in oživljanje Božjega človeka Jezusa v nas. V Jezusu, ki je naše življenje, vedno bolj vstopamo v Božje življenje in se vsa Sveta Trojica v nas čedalje bolj upodablja. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?

Življenje je preprosto propadanje propadljivega in rojevanje ali zmagovanje Božjega. Ne smemo bežati pred propadanjem, marveč moramo razumeti, da smo za to ustvarjeni. Razdajanje in življenje za druge je neke vrste propadanje, a ne za večnost. Naučiti se propadati je naučiti se živeti. Vsa naloga našega človeškega življenja je naučiti se izgubljati življenje in ga znova najti v Jezusu. To je križ za človeka, ki je še sebično zagledan v svoje življenje. Res nam telesno življenje odteka po kapljicah, toda hkrati z odtekanjem kapljic telesnega življenja se mora v nas naseljevati Jezus, ki je naše življenje. Tako kakor je on pustil križati svoje zemeljsko telo, ga moramo pribijati na križ tudi mi. S križanjem in razdajanjem svojega telesnega življenja se v nas rojeva Kristus, ki nas spreminja v otroke vstajenja. Rojeva nas za oni vek, kjer se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.

p. Branko Petauer

ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA Papeži se zavzemajo za češčenje Jezusovega Srca

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca 'Zajemali boste vodo' leta 1956, ob stoletnici uvedbe praznika Srca Jezusovega za vso Cerkev, vse pomisleke zoper češčenje zavrača in pravi: »Cerkev je imela in še ima češčenje presvetega Jezusovega Srca vedno v največji časti. Na vse načine skrbi, da se krepi po vsem svetu in širi med krščanskimi narodi« (št. 5).

»Tu ne gre za neko navadno pobožnost, ki bi jo smel vsakdo po svoji volji zapostavljati drugim pobožnostim ali jo malo ceniti, ampak gre tu za predano službo Bogu, ki je nadvse pomembna za dosego krščanske popolnosti … Treba je torej nad vse ceniti tisto obliko pobožnosti, s katero človek bolj časti in ljubi Boga ter se lažje in z večjo pripravljenostjo izroča Božji ljubezni … Zato bi ravnal predrzno in škodljivo ter bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi« (št. 62).

Papež sv. Pavel VI. je v apostolskem pismu 'O Presvetem Jezusovem Srcu' zapisal: »Vsi naj to češčenje cenijo kot odlično in pohvalno obliko tiste prave pobožnosti, ki jo v tem našem času posebno odloki 2. vatikanskega cerkvenega zbora tako močno zahtevajo – namreč pobožnosti do Jezusa Kristusa, kralja in središča vseh src, ki je 'glava telesa, to je Cerkve' (Kol 1,18)«.

Papež sv. Janez Pavel II. je ob stoti obletnici posvetitve sveta Jezusovemu Srcu v posebni poslanici predsedniku francoske škofovske konference 4. junija 1999 povabil vse vernike: »Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Jezusovega Srca.«

Papež Frančišek je 2. oktobra 2023 povabil misijonarje Srca Jezusovega: »Revni, migranti, mnoge stiske in nepravičnosti, ki se v svetu še naprej obnavljajo, se na vso moč postavljajo pred nas. Pred njimi se ne bojte oviti v sočutje Kristusovega Srca; kot je govoril vaš ustanovitelj [Jules Chevalier], pustite mu, da po vas ljubi in da svoje usmiljenje izkazuje po vaši dobroti. In to počnite pogumno ter dopustite neustavljivi nežnosti presvetega Srca, da oblikuje, spreminja in – če je treba – tudi pretrese vaše načrte in projekte.«

p. Anton

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca na Rakovniku (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični: 3. februarja ob 18.00.

Evharistija – Sv. Jedrt (Gertruda) iz Helfte (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Kot šestnajstletna redovnica je v videnju doživela svoje spreobrnjenje in se je popolnoma izročila Božji ljubezni. Kristus ji je rekel: “Ne boj se. Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni – napojil te bom s potokom moje Božje radosti!” Nato je v svojem življenju prejela še veliko izrednih milosti. V delu 'Legatus divinae pietatis', ki popisuje Jedrtina razodetja in premišljevanja, je zapisano, kako je darovala Očetu sveto hostijo v vredno zadoščenje za vse grehe in v zadostitev za vse zanikrnosti. Tedaj je spoznala, da je bila njena duša všečna Bogu podobno kakor Kristus, ki se je daroval Očetu. Oče je po nedolžni človeški naravi Jezusa Kristusa gledal na Jedrt kot na čisto in brezmadežno. Z Božjo pomočjo je Jedrt razumela, da tistega, ki pobožno sodeluje pri sveti maši, nebeški Oče sprejme, kakor sprejme svojega Sina.

Evharistija – Versko izkustvo in pričevanje mistikov (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Katekizem katoliške Cerkve uči, da smo vsi poklicani k notranjemu zedinjenju s Kristusom, izredna znamenja mističnega življenja pa so podarjena le nekaterim:

“Duhovni napredek teži k vedno globljemu zedinjenju s Kristusom. To zedinjenje se imenuje »mistično«, ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih – »svetih skrivnostih« – in v Kristusu skrivnosti svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar” (št. 2014).

V zgodovini Cerkve imamo veliko mističnih izkustev evharistije. Manj poznana so izkustva prve Cerkve in Cerkve na Vzhodu. Na Zahodu so poznani evharistični čudeži, ki potrjujejo vero Cerkve v Kristusovo resnično navzočnost in daritev. Imamo tudi pričevanja svetnikov in svetnic, ki so med evharistično daritvijo, zlasti med obhajilom, izkustveno doživljali navzočnost Kristusa in svete Trojice.

 

Evharistija – mesto mističnega izkustva (1) (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Obhajanje evharistije je v življenju Cerkve vrhunec posredovanja ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, med sveto Trojico in človeštvom. To velja za vsakega kristjana in vso sodelujočo skupnost, ki postaja po deležnosti enega kruha in enega keliha eno samo telo in en sam duh. Občestvo s Kristusom nas povezuje z vso sveto Trojico. Sv. obhajilo nas z vezjo ljubezni in trinitarične edinosti zedinja s Kristusovim telesom in krvjo.

Sv. obhajilo nas povezuje s sveto Trojico, s Kristusom v njegovi daritvi, z drugimi udi njegovega skrivnostnega telesa; utrjuje poročno zavezo med Kristusom in Cerkvijo.

V Cerkvi so tudi nekateri kristjani mistiki, katerim Bog na posebno jasen način razodeva Božje resničnosti.