MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo za tri zrna. Hvala vsem, ki sodelujete pri veliki žetvi. Bog tudi danes kliče na duhovno žetev, a človeku pušča svobodo. Mlademu človeku se je danes težko odločiti za semenišče, za samostan, za misijone ... Mora doživeti močno Božjo ljubezen, ki ga privlači in mu da moči za popolno podaritev Bogu in njegovim načrtom. Bodimo velikodušni in z zgledom in molitvijo ter žrtvijo prispevajmo k obilni žetvi.

Ljubezen arškega župnika sv. Janeza Vianneya do preblažene Device Marije

Ko je bil Janezek Marija star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezku je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezku pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«

Različne priče so povedale, kako je Janez Marija že od zgodnjih otroških let na različne načine gojil ljubezen do Device Marije. Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Pri starosti štirih let je nekega dne izginil. Mati ga je iskala in klicala, a ga ni mogla priklicati. Vse je preiskala. Končno ga je našla v hlevu. Na jasli je položil kipec Matere Božje in pred njim pobožno molil. Klečal je med dvema živalima. Mati ga je pokarala: »O otrok, zakaj se skrivaš, da bi molil, saj veš, da skupno molimo.« Janezek je odgovoril: »O mati, odpusti, nisem vedel.«

Janez Marija in njegova mlajša sestra Marjeta sta bila že zgodaj pastirčka. Dvakrat na dan sta gnala osla, krave in ovce na pašo. Tako sta večino časa prebila na paši. Tam sta pletla volnene nogavice, kakor je bila takrat navada pri pastirjih. Pobožna mati ju je navadila, da sta na pašniku najprej pokleknila in molila. Tako sta darovala Bogu svoje delo.

Janez se je večkrat umaknil v samoto k potoku Planches (izg. Planš), da je tam molil. Marjeti je rekel: »Pleti ti mojo nogavico, jaz moram iti k potoku molit.« Tam je v vdolbino neke trhle vrbe postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve. Včasih pa se je igral z drugimi otroki.

Janezovo zavzetost za vse Božje kaže tudi dejstvo, da sta s sestro Marjeto iz ilovice večkrat gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.

Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«

Mati se je hotela zavzeti za Janeza, zato je rekla Francu: »Delaj bolj počasi, tako kot on, ali pa mu pomagaj.« Franc pa je odgovoril: »Toda, mati, saj Janezu ni treba toliko narediti kot naredim jaz. Starejši mora vendar narediti več kakor mlajši. Kaj bi ljudje rekli, če bi starejši naredil ravno toliko kakor mlajši?«

Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je povedal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem nič utrujen.«

Sploh je rad govoril o Devici Mariji in o Bogu. Ko je pozneje študiral modroslovje (filozofijo) kot pripravo na bogoslovje (teologijo), se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik. Ona, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II. evharistična žena, je Vianneya usmerjala k Jezusu, ki se pri sveti maši za nas daruje, je pri svetem obhajilu naša hrana in nas v tabernaklju z ljubeznijo pričakuje. Uresničeval je geslo: Po Mariji k Jezusu!

Janez Marija Vianney je prisrčno pobožnost do Matere Božje ohranil vse življenje. Obdržal je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je bíla ura, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.

Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Kot spomin na to posvetitev je bila pred vhodom v Marijino kapelo obešena podoba. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno Marijino srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih. Mladi so pri Marijini kapeli zapeli Salve Regina, župnik pa je stavil trak z imeni Mariji posvečenih v njeno srce. Na pročelju arške cerkve je od 1844 dalje stal velik kip Brezmadežne, ki ga je dal tja postaviti Vianney.

Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Pri svetem obhajilu je bilo zelo veliko ljudi. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel Vianney pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.

Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.

Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. V Rimu so se tega leta pripravljali na slovesno razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Tudi Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«

Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru Vianney vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla dalje ostati.«

Posebno slovesna je bila razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«

Življenjepisec Jakob Kolarič zaključuje: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«

O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila.

Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja.

V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani.

Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebujem Mater.«

Otroci, mladi, starejši, zdravi, bolni – vsi potrebujemo Mater Marijo. Ona je naša duhovna mati zato, ker je najprej Kristusova mati. Spočela, rodila in z ljubeznijo je skrbela za Jezusa Kristusa. Zdaj skrbi za to, da bi se Kristus rodil tudi v nas in rastel do polne starosti. Naša mati je tudi zato, ker nas je v bolečinah rodila na Kalvariji. V pesmi se z zaupanjem obračamo nanjo: »O Marija, naša ljuba Mati, sprejmi v milostno Srce verne vse, ki množice jih tvoje danes ti priporoče.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) Lepa si, lepa si, roža Marija

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala božja mati in mati Cerkve.

Rožni cvet se počasi razvije iz malega popka in se končno odpre v vsej krasoti. Tako so ljudje Marijino veličino le počasi spoznavali. Marijo so najprej počastili: nadangel Gabrijel, sorodnica Elizabeta, sv. Jožef, pastirji, Simeon in Ana ter modri.

Roža cvete v različnih barvah: v beli, škrlatno rdeči, roza in zlatorumeni. Vedno razširja prijeten vonj. Marija kot Roža skrivnostna cvete v različnih krepostih: bela je v svoji brezmadežni čistosti in deviškosti, rdeča v svoji neizmerni ljubezni do Boga in do bližnjega, zlatorumena se nam razodeva po svojem vnebovzetju v poveličanju. To notranjo Marijino lepoto občudujemo, ko pojemo: »Lepa si, lepa si, roža Marija, tebe časti vsa nebeška družina; angelci lepo pojejo, tebe, Marija, hvalijo.«

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) Lepšega v nebesih ni

Med najlepše slike Matere božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Hijacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

V duhu si oglejmo kip iz 1. stoletja po Kristusu: Laokoontovo skupino. Očeta Laokoonta in njegova dva sinova ovijata in vedno bolj stiskata dve veliki kači, ki jih hočeta usmrtiti. Vsi trije se s silnim naporom zvijajo, da bi se rešili, a zanje ni rešitve. Na njihovih obrazih je bolečina, obup in strah.

To je podoba ljudi, ki so vklenjeni v strasti in grešno življenje. Kako vse drugačna je Devica Marija, o kateri pojemo, da je »bela kakor lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti«!

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Ker je Marija božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (1)

Med svojim duhovniškim delom sem že večkrat slišal besede, da je življenje križ. Nekateri se celo sprašujejo, zakaj je Bog ustvaril človeka, ko pa vendar mora v življenju toliko trpeti. V življenju je toliko raznih zgod in nezgod, da je življenje zelo kruto. Drugi spet pravi: »Celo življenje sem trpel, sedaj pa še umreti ne morem, ko bi se pa tako rad vsega rešil. Kakor da so zgoraj pozabili name.«

Res v življenju ljudje doživijo razne stvari. Te jih zaznamujejo in potem tako gledajo na življenje. Toda ali je življenje res samo križ? Tega ne bi mogli reči, saj je v vsakem življenju toliko lepih trenutkov, za katere se je splačalo živeti. Kaj kdo o življenju reče, je odvisno od tega, kako ga je sprejel. Ali ga je sprejel kot dar, ki mu je dan iz ljubezni in ga sedaj napolnjuje z novo ljubeznijo, lahko pa življenje jemlje kot ječo, v katero je ujet.

Skušajmo si podrobno ogledati, kaj življenje sploh je. Življenje je naše bivanje v času in je seveda zaradi tega tudi minevanje. Vsak dan je krajše in vsak dan smo bliže koncu življenja, ki mu pravimo smrt. Tega minevanja se ne da ustaviti na noben način, pa čeprav si nekateri to zelo prizadevajo. Na svetu so posebne skupine znanstvenikov, ki se trudijo, da bi s svojimi odkritji in spoznanji podaljšali življenje ali upočasnili staranje. Vse to ima Bog v svojih rokah. On je gospodar življenja; vsakemu ga daje toliko, kot sam hoče in misli, da je najbolj prav. Nobena zdravila ne pripomorejo, da bi življenje podaljšali, niti za uro ne.

Toda ni samo človekova posebnost, da se stara in gre koncu življenja naproti. Vse na svetu mineva in se spreminja iz ene oblike v drugo. Že sam neživi svet je tako urejen. Celo gore, o katerih mnogi pravijo, da so večne, se vsak dan spreminjajo. Ko so nastale, so bile visoke. Potem pa se začne proces razpadanja. Veter, voda in vremenske razmere pripomorejo, da se gore nižajo. Vsak dan bolj razpadajo in se nižajo, dokler ne bodo postale čisto nizke. Seveda, v primerjavi s človekovim življenjem, vsi ti procesi potekajo komaj opazno. Še bolj zanimivo in očitno je minevanje v živem svetu. Tudi rastline minevajo. Kar načrpajo iz neživega sveta, spremenijo v snovi druge vrste, ki jih potem použijejo in porabijo živali. Rastline se prav tako izčrpajo pri svojem delu, v svojem življenju se použivajo. Osnovne prvine predelujejo in spreminjajo v druge, bolj zapletene in bolj koristne. Iz njihovega použivanja nastajajo druge dobrine.

Podobno se dogaja v bolj razvitem živalskem svetu. Živali živijo od tega, kar so rastline ustvarile, same pa so spet hrana drugim živalim. Za življenje na zemlji je vse koristno, ena stvar je za to, da koristi drugi, ena vrsta preživlja drugo. Nič se ne izgubi, vse se porabi za novo življenje. Življenje enega omogoči ohranjanje življenja drugega. Vse skupaj je kot čudovit laboratorij, kjer se vse stvari najbolj koristno uporabijo.

Vsi procesi razgradnje so tako urejeni, da vedno ena snov preide v drugo in pri tem odda energijo, ki je bila v njej shranjena. Ker jo ima snov nižje stopnje manj, se ta energija sprosti v obliki toplote ali kaj podobnega. Vzemimo na primer svečo, ki gori. Vosek, iz katerega je sveča, je dragocena snov, v katero je bilo vloženega veliko čebeljega dela. Ko ga zažgemo, se vse nakopičeno delo sprosti v obliki toplote in svetlobe. Zato sveča greje in razsvetljuje okoli sebe. Podobno je pri vseh takih procesih.

Kako pa je pri človeku, ki je krona stvarstva? Tudi v človeku vse mineva, saj se taki procesi dogajajo tudi v njem. Tudi človek uporablja za ohranjevanje življenja snovi, ki so jih izdelale rastline. S temi se prehranjuje in njihovo energijo uporablja za življenjske procese, ki se odvijajo v človeškem telesu. Ne bi mogli reči, da človek ustvarja kaj novega, kar bi potem ohranjalo novo, višjo živo vrsto. Kaj pa je potem človekov namen? Zakaj človek živi? Kar tako ne obstaja, nek namen mora imeti. Tudi človek mora »proizvajati« nekaj, kar je v korist drugim. Ne more biti le brezkoristen porabnik, ki bi samo živel od drugih. Da, tudi človek ima svoj namen, saj je krona vsega stvarstva. Bog ga je določil, da bi bil vsemu stvarstvu gospodar in bi povsod odkrival ljubečo Božjo roko, ki ga vsak trenutek obdarja. Tudi človekovo življenje je použivanje. Kakor sveča se mora tudi človek použivati in oddajati. Toda kaj človek oddaja? Bog ga je poklical, da bi oddajal ljubezen. Zato je potrebno, da vsak izmed nas v življenju odkrije, da je smisel našega življenja prav v minevanju in izgorevanju. To je tisto, kar življenju daje vrednost in lepoto.

Pomagajmo si s primero. Znanstvenik vloži veliko svojega dela, skrbi in tudi svojih materialnih sredstev, da odkrije neko stvar. Na koncu bi lahko rekli, da je naredil izgubo, toda njegovo odkritje je v blagor vsega človeštva. Naredil je sicer izgubo, a ta je postala dobiček za človeštvo. Podobno je pri vsakem človeku. Veliko vloži v razna dejanja, veliko potroši, a na koncu nekomu naredi veselje, ki je vredno več kot ves vloženi napor. Smisel človekovega življenja je izgubljanje in minevanje, toda to minevanje mora biti rodovitno. Ne sme biti kar v prazno. Kakor sveča moramo tudi mi v svojem življenju oddajati svetlobo. Svetloba, ki jo oddajamo, res ne bo pregnala mraza in hladnih temperatur, pregnala pa bo mraz iz src. Bolj ko se človek razdaja, več bo naredil v življenju. Z drugimi besedami: ne smemo reševati svojega življenja, ampak znati izgubljati. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«

Kako lepo nas Jezus pouči, da je potrebno izgubiti življenje zaradi njega in evangelija, saj ga na ta način resnično zaživimo. Jezus želi, da bi vsi v življenju izkusili lepoto življenja, zato nas kliče k izgubljanju življenja. Kakor sveča se moramo použivati za druge. Samo to je smisel življenja. Treba je za nekoga živeti in biti nekomu prinašalec sreče. Življenje prejemamo od Boga kot čisti dar. Vsak dan znova nam je darovan, da iz njega naredimo nekaj lepega za Boga, kot je rekla sveta mati Terezija iz Kalkute. Ne smemo živeti zase, naše življenje mora biti rodovitno. Zaradi tega, ker jaz živim, mora biti nekdo na svetu srečnejši. Kar prejemam od Boga, moram po svojih močeh oddajati naprej. Če nikogar ne osrečim, je moje življenje brezkoristna izguba, če pa ljudem prinašam srečo, moje življenje postane koristna izguba.

Razdajati se, pomeni, živeti za druge. Sveča, ki bi ostala vedno neprižgana, bi sicer vedno ostala sveča, toda od take sveče se nihče ne bo ogrel, nikomur ne bi bila koristna. Tudi človek se mora razdajati za druge, biti mora nekomu v veselje. Res, s použivanjem in razdajanjem človek mineva. Toda ne bo se izgubil, ampak prav nasprotno, postal bo človek. Bolj ko se človek razdaja, bolj uresničuje v sebi ljubezen, bolj postaja to, za kar mu je Bog dal moč in življenje.

Razumeti moramo, da ne bomo na svetu naredili drugega, kot da svoje minevanje čim bolj oplemenitimo. Bolj ko bomo znali izgubljati življenje, bolje ga bomo unovčili. Na koncu naših dni nas ne bodo slavili zaradi tega, ker smo v življenju nakopičili veliko bogastva. Kar poglejmo, koliko je bilo takih v zgodovini človeštva, pa so bili hitro pozabljeni. Danes jih na noben način ne bi mogli več zbrati na seznam. Vse tiste, ki so svoje življenje porabili za razdajanje bližnjim, pa danes lahko hitro zberemo na seznam, saj so se zapisali v zgodovino z zlatimi črkami. Razumeli so, zakaj so na svetu.

Človek je posrednik tega, kar Bog polaga človeku v srce. V Božji službi je zato, da bi na svet prinašal ljubezen. Bog je samo sejalec, ki seje ljubezen v človeška srca. Iskra Božje ljubezni, ki je posejana v človekovo srce, se z razdajanjem razgori v velik plamen, ki greje in sveti vsem ljudem. Bolj ko je človek sposoben ljubezen uresničiti v življenju, bolj postaja živ, več Božje ljubezni lahko domuje v njegovem srcu. Ta ljubezen osrečuje človeka samega in tudi tiste, katerim je namenjena. Ljubezen človeka tudi očiščuje in mu daje razumeti, zakaj se splača živeti. Po ljubezni človek postaja vedno bolj duhovno bitje, vedno bolj je podoben Bogu.

Za življenje bi lahko rekli, da je tudi čas upodabljanja po Sveti Trojici. Kar je bilo položeno v človeka, mora rasti in postajati čedalje bolj zrelo in popolno. Človek mora postati vedno bolj podarjajoč se, vedno bolj bitje, ki živi iz odnosa. Tako kot se Oče in Sin vedno podarjata drug drugemu v Svetem Duhu, tako mora človekovo podarjanje postajati vedno bolj rodovitno. Človek mora za nekoga živeti in v sebi upodabljati Boga, mora postajati vedno bolj Božji, dokler se Bog v vseh ne upodobi.

p. Branko Petauer

 

Srečanja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2023

(Pripravil Severin Maffi)

V letu 2023 smo se posvečeni JMS srečali kar 36 krat, povprečno trikrat na mesec.

Neposredno smo se srečali 21 krat, po spletni aplikaciji zoom pa 15 krat.

1. Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Zaplazu v škofiji Novo mesto v soboto, 17. junija 2023. Sveto mašo je daroval upokojeni škof msgr. Andrej Glavan ob somaševanju duhovnikov. Potek srečanja: po molitvi rožnega venca, s premišljevanjem na fatimski način, je sledila sveta maša, pričevanja duhovnika in laikov; peli smo litanije Matere Božje, zmolili izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. (1 srečanje).

2. Srečanja v Stični 13. v mesecu na fatimski dan od 13. maja do 13. oktobra 2023.

Zadnje srečanje 13. oktobra je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek z duhovniki. Potek srečanj: po molitvi rožnega venca in sveti maši je sledila procesija z Marijinim kipom z lučkami in petimi litanijami Matere Božje z odpevi fatimske pesmi, zmolili smo izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim (6 srečanj).

3. Redna mesečna srečanja na prvi ponedeljek v mesecu po spletni aplikaciji odbora Združenja in vseh posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. (2. januarja,

6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 8. maja, 5. junija, 3. julija, 31. julija, 4 septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra - skupaj 12 srečanj). Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev rožnega venca, litanije, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, branje izbranih besedil, blagoslov in zaključna pesem.

4. Redna mesečna molitvena srečanja na 4. nedeljo v mesecu v Stični skupaj z Bernardovo družino in Apostolatom darovanja. (22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra - skupaj 11 srečanj). Potek srečanja: molitev rožnega venca, pete litanije z odpevi, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, blagoslov z Najsvetejšim in zaključek s sveto mašo.

5. Postna duhovna obnova 4. marca 2023 v Stični pod vodstvom p. Antona Nadraha z naslovom »S sv. Pavlom in Marijo skozi postni čas« (1 srečanje).

6. Letne duhovne vaje za posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Assisiju (Italija), od 6. do 10. avgusta 2023, z naslovom KER LJUBEZEN NI LJUBLJENA, pod vodstvom p. dr. Mirana Špeliča (1 srečanje v Assisiju 5 dni).

2

7. Srečanje udeležencev letnih duhovnih vaj v avgustu v Assisiju je potekalo v Stični v petek 13. oktobra 2023. Pri predstavitvi spominov in posnetkov iz duhovnih vaj je

sodeloval voditelj p. dr. Miran Špelič. Po končanem srečanju smo se pridružili fatimski pobožnosti v baziliki (1 srečanje).

8. Tridnevnica za pripravo na liturgični god fatimskih pastirčkov, ki je bil 20. februarja 2023. Tridnevnica je potekala od petka, 17. Februarja, do nedelje, 19. februarja 2023. Srečanja so potekala po spletni aplikaciji. Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev k Svetemu Duhu, dnevna prošnja pastirčkom, molitev rožnega venca, litanije, branje o fatimskih pastirčkih, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, zaključna misel, blagoslov in zaključna pesem (3 srečanja).

9. Letno vseslovensko srečanje animatorjev posvečenih JMS, 13. maja 2023, z nagovorom in dokumentiranim pogledom na začetne aktivnosti Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pred 25. leti (1 srečanje).

10. Izdali smo Vrtnice za leto 2023 z naslovom Človekov da Bogu, ki jih je napisal p. Branko Petauer OCist.

11. Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu srcu se je v Stični srečal 13.

maja in 13. oktobra 2023.

12. Sodelovanje na srečanjih Koordinacije katoliških duhovnih gibanj v okviru Slovenske škofovske konference. V letu sta bili dve srečanji na sedežu SŠK, dne 28. februarja 2023 o sinodi in 3. oktobra 2023 o delovanju slovenskih Katoliških duhovnih gibanj doma in v tujini.