ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA (1)

Pomisleki o češčenju Jezusovega in Marijinega Srca

Marsikdo ima danes češčenje presvetega Jezusovega Srca in brezmadežnega Marijinega Srca (JMS) za zastarelo in ga omalovažuje. Morda celo misli, da gre za nezdravo, preveč čustveno pobožnost, ki je v Cerkvi nastala na podlagi posebnih razodetij sv. Marjeti Mariji Alakok in ni za današnji čas. Nekateri se sprašujejo, zakaj naj bi govorili o Jezusovem in Marijinem Srcu namesto o Jezusu in Mariji. Slišimo tudi ugovor: »Češčenje obeh Src ni utemeljeno v Svetem pismu, cerkvenem izročilu in v nauku Cerkve.« V nadaljevanju bomo videli, da ni tako. Gre za nesporazum in nepoznanje dejstev. Če je kje v praksi kaj neskladnega z naukom in prakso Cerkve, seveda to zavračamo.

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca¹ pojasnjuje: »Nekateri prvotno in bistveno naravo češčenja mešajo ali enačijo z različnimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje. Češčenje Jezusovega Srca imajo za nekaj postranskega, dodanega, česar se more kdo okleniti ali pa tudi ne« (št. 6).

Razlikovati je treba med zunanjimi oblikami češčenja JMS in med notranjim bistvom. Zunanje oblike se lahko spreminjajo, notranje bistvo pa vedno ostane in mora ostati. S češčenjem najsvetejših Src hočemo poudariti prav to bistvo.V ospredju sta Kristus in Marija, njuno telesno srce pa je pri tem znamenje in simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo njuno ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo, v popolni podreditvi in predanosti Božji volji. Naša rešitev je v njuni ljubezni.

Seveda je treba upoštevati, da je Marija le človek, Jezus pa je pravi Bog in pravi človek. V nadaljnjem razmišljanju bomo videli, da imajo tudi zunanje oblike češčenja najsvetejših Src veliko vrednost, če so povezane z notranjo vsebino in jo izražajo ter osvetljujejo.

Izraz 'srce'

Trije pomeni. Izraz 'srce' lahko vzamemo v treh pomenih: telesno srce, srce v prenesenem metaforičnem pomenu, srce v simboličnem pomenu. V tem zadnjem pomenu, ki je med obema prejšnjima, vzamemo telesno srce kot simbol ljubezni in vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v ljubezni. Jezusovo telesno srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo osebo in je zato simbol njegove Božje-človeške ljubezni.

Pojasnilo papeža sv. Janeza Pavla II.: »Izraz 'Srce Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov, njegovo prednostno ljubezen do ubogih, njegovo usmiljenje do grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki, njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih in previdnostnih načrtih milosti.

Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočenju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva« (št 3).²

To Srce je po papeževih besedah »'prebivališče Boga med ljudmi' (Raz 21,3), saj Jezusovo Srce v svojem notranjem svetišču objema vse ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo Jezusovo Srce, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo zvestobo' (Jer 31,3)« (št. 5).

'Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje' je zelo jasen: »'Kristusovo srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z božjo-človeško neskončno ljubeznijo.«³

Govorica srca

Papež sv. Janez Pavel II. je ob razlaganju litanij Srca Jezusovega povedal: »Srce razodeva globino osebe. Vedno razkriva njeno globino, pa naj gre za notranje doživljanje kogarkoli izmed nas ali za naše medsebojne odnose. Globina Jezusa Kristusa, ki jo razkriva njegovo Srce, je brez primere in prekaša globino vsakega človeka, saj ni samo človeška, ampak je obenem Božja. Ta božje-človeška globina Jezusovega Srca je globočina kreposti, globočina vseh čednosti. Ker je Jezus pravi človek, razodeva notranjo govorico svojega Srca s pomočjo kreposti« (št. 11).

Prikazovanja sv. Marjeti Alakók, sv. Katarini Labouré in fatimskim pastirčkom. Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Mariji Alakók (Alacoque) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom nekajkrat prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a številni jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas želita pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Moramo se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Sv. Marjeti Mariji Alakok je Jezus obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

p. Anton

1 Pij XII., Zajemali boste vodo (Haurietis aquas), prevod 1956 na ciklostilu, ponatis 2006: CD 113.

2 Janez Pavel II., Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega. Nagovori papeža Janeza Pavla II. ob angelovem češčenju, prevedel iz angleščine p. Tomaž Podobnik, Ljubljana 1991. V litanijah je ohranjen prejšnji vrstni red: Srce Jezusovo; drugod se je uveljavil obratni vrstni red: Jezusovo Srce. Kadar ni poudarjeno človeško srce, ampak oseba, je 'srce' napisano z veliko začetnico.

3 Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Ljubljana 2003: CD 102, št. 166.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Naša velikonočna skrivnost

V vsem našem življenju se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu. Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti, ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti. Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti, ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško hudobijo.

Cerkveno leto povezuje v eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov. Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.

Sv. Pavel je Korinčanom zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5,14s).

Naš cilj je torej: živeti Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

Kristusova smrt in vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti. Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka, naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.

Biti kristjan pomeni živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.

p. Anton

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Povezanost vseh praznikov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo

Kristus je središče, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Vse stvarstvo je usmerjeno nanj. On se je za nas učlovečil, za nas umrl in vstal ter nas odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je Kristus naše življenjsko in izžarevajoče središče prav v svoji velikonočni skrivnosti.

Prvi je izraz »velikonočna skrivnost – skrivnost pashe« uporabljal v svoji homiliji (med leti 165 in 185) Meliton iz Sarde. Pravi, da je velikonočna skrivnost Kristus. Tu gre za nadaljnji razvoj Pavlovega izraza »Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč darovan« (1 Kor 5,7).

V Kristusovi človeški naravi se je izvršilo tisto, kar čaka nas. Bog nas je »skupaj s Kristusom oživil ... Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa« (Ef 2,5s).

V bogoslužju je Jezusovo življenje usmerjeno k velikonočnemu dogodku smrti in vstajenja in k našemu odrešenju. Dogodki Jezusovega življenja so prikazani kot odrešenjski dogodki v tesni povezavi z eno samo skrivnostjo: velikonočno skrivnostjo. Na Jezusovo osebo in njegovo odrešenjsko poslanstvo gledamo v luči velikonočnega dogajanja. Velikonočna skrivnost je temelj krščanskega bogoslužja. Hkrati je ključ za njegovo razumevanje.

Cerkveno leto je nastalo kot razširitev velikonočnega praznika. V prvi Cerkvi je bila pasha – to je Kristusovo trpljenje, smrt in poveličanje – edino življenjsko središče oznanjevanja, praznovanja in krščanskega življenja. Cerkveno bogoslužje je nastalo iz pashe in za praznovanje pashe. Niso torej praznovali različnih Kristusovih skrivnosti, ampak eno samo Kristusovo skrivnost. Najprej so jo obhajali na nedeljo in jo imenovali Gospodov dan.

Kmalu so – verjetno pod vplivom kristjanov iz judovstva – vsako leto obhajali veliko nedeljo kot letno praznovanje pashe. Ta se je razširila na velikonočno tridnevje in na petdeset dni do binkošti.

Bogoslužni dnevi, posebej prazniki, omogočajo, da se z njimi ponavzočijo Kristusove odrešenjske skrivnosti. V bogoslužnem letu ne gre za hladno neživljenjsko spominjanje preteklih dogodkov. Kristus sam dalje živi v svoji Cerkvi.

Po bogoslužnih dnevih se Kristusovo odrešenjsko delo podaljšuje skozi stoletja. V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je zapisano: »Sleherni dan dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil božjega ljudstva, predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja« (št. 3). Osrednje mesto ima pri tem Kristusova velikonočna skrivnost, vse druge skrivnosti pa so z njo povezane. Vedno gre za praznike našega odrešenja.

Jezus nas je odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Odrešenjsko vrednost ima sicer vse Jezusovo zemeljsko življenje, a le v povezavi z njegovo velikonočno skrivnostjo. Celotno Jezusovo življenje je kakor stavek, v katerem ima vsaka beseda svoj pomen, a polni smisel dobi šele z zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je velikonočna skrivnost.

V velikonočni skrivnosti je v ospredju poveličani Kristus, ki je vedno povezan s svojim trpljenjem in smrtjo. Praznovanje velikonočne skrivnosti na praznike Gospodovega trpljenja in vstajenja in skozi vse leto, posebej na nedelje, je središče bogoslužja. Velikonočna skrivnost je po novi ureditvi prišla močneje do izraza. Po pojmovanju prvih kristjanov je velika noč prežarjala praznike celotnega cerkvenega leta. Na veliko noč so praznovali Kristusovo odrešenje, njegov prehod skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Po občutju je sicer božič krščanskemu človeku bližji, a po pomenu je velika noč, povezana z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, na prvem mestu.

Latinski izraz za velikonočno skrivnost je »mysterium paschale«. »Pascha« pomeni »prehod« ali »mimohod«. Tako so prešli Izraelci iz egiptovske sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Angel pokončevalec, ki je pokončal vse egiptovske prvorojence, je šel »mimo« izraelskih. Tako so bili rešeni. Kristus je prešel iz teme umrljivega zemeljskega življenja skozi temo smrti v svetlobo poveličanja pri Očetu. Skrivnost tu pomeni neizčrpno odrešenjsko dogajanje, ki ga lahko dojamemo le z vero. Velikonočna skrivnost je vrhunec in povzetek vsega Jezusovega življenja in dela in vse odrešenjske zgodovine.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Središčni pomen Kristusove velikonočne skrivnosti

S cerkvenim letom podoživljamo in spominsko ponavzočujemo Kristusovo zemeljsko življenje. V adventnem času se spominjamo, kako so ljudje pričakovali njegov prihod v stari zavezi. To praznovanje doseže prvi vrh z Jezusovim rojstvom. Nato praznujemo Jezusovo otroštvo, njegovo javno delovanje, trpljenje, smrt in vstajenje, vnebohod in poslanje Svetega Duha.

Šele v novejšem času se je uveljavilo, da se liturgično leto začenja z adventom. Tako sta urejena Rimski misal in Bogoslužni molitvenik. Vendar cerkveno leto nima pravega začetka ali konca, saj vedno obhajamo isto Kristusovo skrivnost, ki ima neskončno vrednost. Cerkveno leto se je v zgodovini začenjalo z zelo različnimi datumi. Danes, ko je velikonočna skrivnost v središču, bi bil smiseln tudi začetek s pepelnico, s katero se začenja priprava na velikonočno praznovanje. Splošne določbe o cerkvenem letu in koledarju, ki so natisnjene v Rimskem misalu, čase cerkvenega leta delijo takole: velikonočno tridnevje, velikonočni čas, čas štiridesetdnevnega posta, božični čas, adventni čas, čas med letom, prošnji in kvatrni dnevi.

V cerkvenem letu ne gre samo za podoživljanje in spominsko ponavzočevanje Jezusovega zemeljskega življenja. Po Kristusu človeku hočemo priti do Kristusa Boga. To je vodilna misel sv. Avguština (345–430). V cerkvenem letu se srečujemo s poveličanim Kristusom. Njegova poveličana človeška narava je most do njegove Božje narave. Tudi ko praznujemo Kristusovo rojstvo, se ne ustavljamo le pri Otroku, ampak gledamo v njem Kralja, Ženina, Boga. Noben praznik cerkvenega leta nam ne posreduje le izsek iz Jezusovega zemeljskega življenja, ampak celotno Kristusovo skrivnost, Kristusa človeka in Boga, celotno odrešenje, ki ima svoj vrh v velikonočni skrivnosti.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Pridruži se prošnjam za vse potrebe

Verniki odgovorijo na Božjo besedo na svojstven način s prošnjami za vse potrebe. V njih prosimo za vse ljudi. Te prošnje naj bi bile redno pri mašah z udeležbo ljudstva. V tej molitvi vernikov prosimo po vrsti za potrebe Cerkve, za vladajoče in za blagor vsega sveta, za trpeče v kateri koli stiski, za krajevno občestvo in posamezne skupine ljudi.

Pri kakšnem posebnem opravilu, na primer pri prvem obhajilu, pri birmi, poroki, kakšni drugi župnijski slovesnosti in pri pogrebu, pa več pozornosti posvetimo posebni okoliščini.

Molitev začne in sklene mašnik, kratke in z modro svobodo sestavljene molitvene namene pa napoveduje diakon ali strežnik ali kdo izmed vernikov. Uvodno mašnikovo povabilo k prošnjam za vse potrebe in njegova sklepna molitev naj bi, kolikor je mogoče, povezala berila in homilijo. Celotni sveti zbor molitev sprejme za svojo s skupnim klicem po napovedanih namenih ali s tiho molitvijo. S temi prošnjami izvršuje ljudstvo nalogo svojega krstnega in birmanskega duhovništva.

Hvalevredna je navada, da pri teh prošnjah sodelujejo tisti, katerim hočemo pri mašni daritvi nameniti več pozornosti. To so na primer pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi prvoobhajanci in birmanci ter njihovi starši in botri.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU Z izpovedjo vere odgovôri na Božjo besedo

Na Božjo besedo, ki si jo slišal pri berilih in v pridigi, odgovoriš z izpovedjo vere. Z njo Božjo besedo sprejmeš za svojo in si prikličeš v spomin, kaj je glavna vsebina naše vere. Tako se dobro pripraviš na evharistično bogoslužje.

Vero molimo ob nedeljah in slovesnih praznikih, lahko pa tudi ob posebnih slovesnejših opravilih. Med molitvijo vere se vsi priklonimo pri besedah: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU Po evangeliju prisluhni mašnikovi homiliji

Homilija je pridiga, pri kateri mašnik razlaga besedilo oznanjene Božje besede ali druge dele mašne daritve. S homilijo uvaja vernike v modro razumevanje Svetega pisma in hrani njihovo vero. V to oznanjevanje vpleta razlago verskih resnic in pravila krščanskega življenja. Mašnik mora imeti homilijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri vseh mašah, pri katerih so ljudje navzoči. Zelo se priporoča ob delavnikih v adventu, postu in velikonočnem času, pa tudi ob drugih prazničnih dneh in priložnostih, ko ljudje v večjem številu pridejo v cerkev. Homilija nam namreč nudi hrano za krščansko življenje.

Če hočemo, da bo Božja beseda obrodila večje sadove, je treba upoštevati sveto tihoto. Predhodna navodila v knjigi 'Berila in evangeliji za leto A' jo takole priporočajo: »Besedno bogoslužje je treba obhajati tako, da podpira premišljevanje. Zato se je treba izogibati vsakršnemu hitenju, ki ovira zbranost. Pogovor med Bogom in ljudmi, ki ga spodbuja Sveti Duh, potrebuje kratke trenutke tihote, prilagojene zbranemu občestvu, da je mogoče sprejeti Božjo besedo v srce in nanjo primerno odgovoriti v molitvi. Ti trenutki tihote so v besednem bogoslužju lahko na primer pred začetkom tega bogoslužja, po prvem in drugem berilu in po homiliji.«