Kristus je središče, iz
katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Vse stvarstvo je
usmerjeno nanj. On se je za nas učlovečil, za nas umrl in vstal ter
nas odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je
Kristus naše življenjsko in izžarevajoče središče prav v svoji
velikonočni skrivnosti.
Prvi je izraz »velikonočna
skrivnost – skrivnost pashe« uporabljal v svoji homiliji (med leti
165 in 185) Meliton iz Sarde. Pravi, da je velikonočna skrivnost
Kristus. Tu gre za nadaljnji razvoj Pavlovega izraza »Kristus, naše
velikonočno jagnje, je namreč darovan« (1 Kor 5,7).
V Kristusovi človeški
naravi se je izvršilo tisto, kar čaka nas. Bog nas je »skupaj s
Kristusom oživil ... Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa«
(Ef 2,5s).
V bogoslužju je Jezusovo
življenje usmerjeno k velikonočnemu dogodku smrti in vstajenja in k
našemu odrešenju. Dogodki Jezusovega življenja so prikazani kot
odrešenjski dogodki v tesni povezavi z eno samo skrivnostjo:
velikonočno skrivnostjo. Na Jezusovo osebo in njegovo odrešenjsko
poslanstvo gledamo v luči velikonočnega dogajanja. Velikonočna
skrivnost je temelj krščanskega bogoslužja. Hkrati je ključ za
njegovo razumevanje.
Cerkveno leto je nastalo
kot razširitev velikonočnega praznika. V prvi Cerkvi je bila pasha
– to je Kristusovo trpljenje, smrt in poveličanje – edino
življenjsko središče oznanjevanja, praznovanja in krščanskega
življenja. Cerkveno bogoslužje je nastalo iz pashe in za
praznovanje pashe. Niso torej praznovali različnih Kristusovih
skrivnosti, ampak eno samo Kristusovo skrivnost. Najprej so jo
obhajali na nedeljo in jo imenovali Gospodov dan.
Kmalu so – verjetno pod
vplivom kristjanov iz judovstva – vsako leto obhajali veliko
nedeljo kot letno praznovanje pashe. Ta se je razširila na
velikonočno tridnevje in na petdeset dni do binkošti.
Bogoslužni dnevi, posebej
prazniki, omogočajo, da se z njimi ponavzočijo Kristusove
odrešenjske skrivnosti. V bogoslužnem letu ne gre za hladno
neživljenjsko spominjanje preteklih dogodkov. Kristus sam dalje živi
v svoji Cerkvi.
Po bogoslužnih dnevih se
Kristusovo odrešenjsko delo podaljšuje skozi stoletja. V Splošnih
določbah o cerkvenem letu in koledarju je zapisano: »Sleherni dan
dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil božjega ljudstva,
predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja«
(št. 3). Osrednje mesto ima pri tem Kristusova velikonočna
skrivnost, vse druge skrivnosti pa so z njo povezane. Vedno gre za
praznike našega odrešenja.
Jezus nas je odrešil
predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Odrešenjsko vrednost ima
sicer vse Jezusovo zemeljsko življenje, a le v povezavi z njegovo
velikonočno skrivnostjo. Celotno Jezusovo življenje je kakor
stavek, v katerem ima vsaka beseda svoj pomen, a polni smisel dobi
šele z zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je velikonočna skrivnost.
V velikonočni skrivnosti
je v ospredju poveličani Kristus, ki je vedno povezan s svojim
trpljenjem in smrtjo. Praznovanje velikonočne skrivnosti na praznike
Gospodovega trpljenja in vstajenja in skozi vse leto, posebej na
nedelje, je središče bogoslužja. Velikonočna skrivnost je po novi
ureditvi prišla močneje do izraza. Po pojmovanju prvih kristjanov
je velika noč prežarjala praznike celotnega cerkvenega leta. Na
veliko noč so praznovali Kristusovo odrešenje, njegov prehod skozi
trpljenje in smrt v poveličanje. Po občutju je sicer božič
krščanskemu človeku bližji, a po pomenu je velika noč, povezana
z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, na prvem mestu.
Latinski izraz za
velikonočno skrivnost je »mysterium paschale«. »Pascha« pomeni
»prehod« ali »mimohod«. Tako so prešli Izraelci iz egiptovske
sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Angel pokončevalec, ki je
pokončal vse egiptovske prvorojence, je šel »mimo« izraelskih.
Tako so bili rešeni. Kristus je prešel iz teme umrljivega
zemeljskega življenja skozi temo smrti v svetlobo poveličanja pri
Očetu. Skrivnost tu pomeni neizčrpno odrešenjsko dogajanje, ki ga
lahko dojamemo le z vero. Velikonočna skrivnost je vrhunec in
povzetek vsega Jezusovega življenja in dela in vse odrešenjske
zgodovine.