Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 25. november 2023

Sveta spoved

Že v času Jezusovega javnega delovanja lahko opazimo, kako je posameznikom, tudi pri različnih čudežih, ki jih je storil, človeku grehe odpustil. Farizeji in pismouki so se nad tem pohujševali in govorili: »Samo Bog more odpuščati grehe.« Na velikonočni večer, ko se je vstali Jezus prikazal svojim učencem, jim je govoril: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam [..] In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani'» (Jn 20,22–23). To so tako imenovane Janezovske binkošti. Jezus je dal učencem moč in oblast odpuščati grehe.

Ko se je mudil z učenci v krajih Cezareje Filipove, jih je spraševal, kaj menijo, kdo je on. V imenu vseh je Peter izpovedal vero, da je Mesija, Sin živega Boga. Jezus mu je napovedal, da mu bo izročil ključe nebeškega kraljestva. »Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,18–19).

V teh Jezusovih besedah vidimo napoved odpuščanja grehov, torej zakramenta svete spovedi.

Sveta spoved je v zgodovini Cerkve imela različne oblike. Običajno je bila vedno osebna spoved. V prvih stoletjih ni bila tako pogosta. Nekateri so z njo odlagali na čas tik pred smrtjo, da bi umrli v posvečujoči milosti.

Cerkev naroča, naj se kristjan spove svojih grehov vsaj enkrat na leto, v velikonočnem času, in vsaj takrat prejme sveto obhajilo. To je najmanj, kar Cerkev pričakuje od vsakega kristjana. Spoved naj bi bila priprava na največji krščanski praznik, ki je velika noč, Jezusovo trpljenje in vstajenje.

Kdor hoče poglobljeno krščansko živeti, hodi mesečno k spovedi, če pa je storil smrtni greh, pa čimprej je to mogoče. Pri velikih ali smrtnih grehih je treba povedati tudi število, vsaj približno. Ni pa dolžnost, da se spovemo vseh malih grehov, saj male grehe odpuščajo tudi kesanje, spokorna opravila, različne molitve (očenaš, zdravamarija), dobra dela, pobožna pokropitev z blagoslovljeno vodo itn.

Učitelji duhovnega življenja priporočajo redno spoved, čeprav se človek ne zaveda velikih grehov, saj spoved človeku zelo pomaga, da ima boljši pregled nad svojim notranjim življenjem, prejme pa tudi milost, da se v prihodnje lažje varuje grehov. Redna spoved se zelo priporoča ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecu. Omenjeni pobožnosti vključujeta dobro sveto spoved.

Vsaka sveta spoved je v prvi vrsti odpuščanje grehov in sprava z Bogom in Cerkvijo. Bog grešniku odpusti grehe in obnovi prijateljstvo z njim. Po vsaki dobri spovedi je človek v stanju posvečujoče milosti, torej v popolnem prijateljstvu z Bogom. Odpuščeni so mu mali in veliki grehi, če jih je imel, se jih kesal in se jih spovedal.

Pri spovedi prejmemo poleg odpuščanja grehov še dejansko ali pomagajočo milost. To je milostni dar, ki nam pomaga krepostno živeti v vsakdanjem življenju. To je nekaj dragocenega, saj z Božjo milostjo sploh lahko živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj ter se izogibamo greha.

Za vsako dobro spoved je potrebna skrbna priprava. To pomeni, da grem v globino svojega srca in premislim, kakšni grehi so se mi zgodili od zadnje spovedi. Prav je, da človek premisli, kateri greh se mu najbolj pogosto ponavlja, in odkrije glavno grešno korenino v svoji notranjosti. Ko jo odkrije, se s spovednikovim nasvetom ali tudi sam odloči, da se bo v prvi vrsti boril proti glavnemu grešnemu nagnjenju, ki ga vodi v greh. To pomeni, da sekiro nastavi na glavno korenino.

Pripravo na spoved lahko vsak oblikuje osebno, lahko pa si pomaga z raznimi brošurami, tiskovinami ali knjigami, ki so na voljo. Nekatere župnije imajo celo na svojih spletnih straneh dobra besedila, ki grešniku pomagajo, da lažje spozna svoje grehe in se jih spove.

Drugi korak k dobri spovedi je ponižno in iskreno priznanje svojih grehov. Zelo pomembno je, da se kakšnih velikih ali smrtnih grehov pri spovedi vedé in namerno ne zamolči. Takšna spoved ni iskrena, je celo neveljavna. Bog ne more odpustiti, če mu grehov ne izročimo in zanje ne prosimo odpuščanja.

Najbolj pomemben del spovedi je iskreno kesanje nad storjenimi grehi. Kesanje je iskrena žalost, da sem z grehi žalil ljubega Boga in ranil Cerkev. Z drugimi besedami, žalil in ponižal sem nekoga, ki me neskončno ljubi. Zavrgel sem njegovo ljubezen. Z vsakim mojim grehom je tudi Cerkev manj sveta. Zaradi tega mi mora biti iskreno žal. Nekateri rečejo, da je kesanje stud nad storjenimi grehi.

Naslednji korak je trden sklep, da v prihodnje ne bom več grešil. To seveda ne pomeni napovedi, da nikoli več ne bom grešil. To bi bilo resnično dobro, a zaradi človeške slabosti je to težko živeti. Zato je potrebno pri trdnem sklepu v volji skleniti, da se bom z Božjo pomočjo grehov v prihodnje ogibal z vsemi svojimi močni, najprej vseh velikih, če sem jih storil.

Za izpoved kesanja, ki ga pri sveti spovedi molimo, uporabimo običajno obrazec, ki smo se ga naučili za prvo sveto spoved. Ni pa nujno, da z omenjenim obrazcem izpovemo iskreno kesanje. Lahko ga oblikujemo s svojimi besedami.

Sledi odveza, ki nam jo podeli duhovnik. Od grehov nas v resnici odveže Bog. Duhovnik je samo njegovo orodje, po katerem odpušča grehe. Zato grehe, ki jih izpovemo duhovniku, izpovemo Bogu samemu. Duhovnik je zavezan k spovedni molčečnosti za vse, kar je pri spovedi slišal. To pomeni, da tudi ob grožnji s smrtjo ne sme povedati, katerih grehov se je kdo spovedal.

Spovednik lahko da nekaj nasvetov in pred odvezo naloži pokoro. Pokora ni kazen za storjene in spovedane grehe. Tudi ni odkupnina za grehe. Pripravljenost sprejeti in opraviti pokoro je znamenje resničnega kesanja in obnovljene ljubezni do Boga. Pokora je lahko v obliki molitve, dobrega dela ali dela usmiljenja. Lahko je kratka, na primer, molitev. Lahko pa je za velike in številne grehe dolgotrajna, kar pomeni, da obsega dejanja ali molitve, ki jih spokornik opravlja več ali veliko dni. Pokoro je spovedanec dolžan opraviti. Če je ni opravil, ali jo je pozabil opraviti, naj pri naslednji spovedi spovedniku to pove. More pa spovedanec sam predlagati spovedniku, kaj bi opravil za pokoro. Če se spovednik s tem strinja, mu predlagano pokoro potrdi.

Pomemben je tudi čas po sveti spovedi. Bogu se je potrebno zahvaljevati za odpuščanje, saj je to njegov milostni dar. S pomočjo pomagajoče milosti se je potrebno truditi živeti v posvečujoči milosti. To pomeni v prijateljstvu z Bogom in brez smrtnega greha. Treba se je ogibati grešne priložnosti. Ker pa smo ljudje slabotni in nagnjeni, da v skušnjavah pogosto podležemo, se lahko zgodi naslednji smrtni greh kaj hitro. Tega se je dobro zavedati, saj je človek po vsakem grehu bolj slaboten in manj sposoben za krepostno življenje. Zato je zelo priporočljivo, čim prej po velikem grehu poiskati spovednika in opraviti ponovno spoved. Nikakor ni dobro čakati, da bo minilo leto, ko bo čas za novo spoved.

Odrasel in zrel kristjan mora sam bedeti nad svojo notranjostjo in čutiti, da z velikim grehom v srcu ne more mirno živeti. Sam se mora odločiti za ponovno spoved in poiskati spovednika.

Jezus nam je dal spoved zato, da bi nam omogočil, da bi živeli v čim lepšem prijateljstvu z njim. Zato nam grehe odvzema in nam daje po vsaki spovedi možnost za nov začetek. Od nas pričakuje, da mu grehe izročimo in jih obžalujemo. Samo na ta način nam lahko izkaže usmiljenje in grehe odpusti. Dal nam je popolno svobodo in je nikoli ne bo odvzel ali preklical. Zato je na nas več odgovornosti.

p. Branko Petauer

petek, 24. november 2023

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) (Nagovor na seji Odbora in animatorjev Združenja JMS 13. maja 2023)

Naša vsakoletna seja animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči.

Zdaj, leta 2023, bi lahko dodali še sinodalno pot. V Združenju posvečenih delujemo in naj bi delovali na sinodalni način. Gremo skupaj, povezani med seboj in z Jezusovim in Marijinim Srcem. To naj bi bilo stalno dogajanje. Pred nami je zelo pomemben dogodek: jubilejno leto 2025, pred njim kot priprava pa 25-letnica prizadevanja za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so apostolat prizadevanja za posvetitev odobrili v jeseni 1998. Bila je to priprava na veliki jubilej leta 2000. Jubilej 2025 nas kliče k poživitvi in poglobitvi apostolata posvetitve JMS in življenja iz posvetitve.

Naša posvetitev nas vodi k svetosti

Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čim bolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: »… privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo, da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.

 

Naš apostolat je marijanski

Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo po več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.

 

Pripadamo Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega Srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!

p. Anton

 

četrtek, 23. november 2023

KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (1)

O navzočnosti Kristusa in njegovih odrešenjskih skrivnosti v bogoslužju in cerkvenem letu so v Cerkvi razmišljali že od začetka. Vprašanje je dobro osvetlil največji katoliški teolog sv. Tomaž Akvinski (+ 1274). V našem času so se z nastopom liturgičnega gibanja s tem vprašanjem temeljito in načrtno ukvarjali različni teologi in liturgiki. Med njimi ima kljub nekaterim pomanjkljivostim velike zasluge benediktinec Odo Casel (+ 1948). Ti strokovnjaki so osvetlili Kristusovo navzočnost v liturgičnih dejanjih in ponavzočevanje Kristusovih zgodovinskih odrešenjskih dejanj in besed. Obravnavali bomo prvo vprašanje, v naslednji številki Božjega okolja pa drugo.

 

Različni načini ene Kristusove navzočnosti

Drugi vatikanski koncil uči, da »je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, – kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20)« (B 7).

Že sv. Avguštin je zapisal: »Krščuje Peter, je on (Kristus), ki krščuje; krščuje Pavel, je on, ki krščuje; krščuje Juda, je on, ki krščuje.«

Kristus je v bogoslužju navzoč na več različnih načinov, odvisno od različnih znamenj pri bogoslužnih dejanjih, v katerih je navzoč. Glavna znamenja so: navzoče Božje ljudstvo (bogoslužni zbor), voditelj bogoslužnega opravila, oznanjevanje Božje besede, molitev in petje, bistveni obredi pri zakramentih in zakramentalih. Videli smo, da 2. vatikanski koncil govori o Kristusovi navzočnosti: v bogoslužnih opravilih, v duhovnikovi osebi, pod evharističnima podobama, v zakramentih, v Božji besedi, v Božjem ljudstvu, ki moli in poje. Na najpopolnejši in najodličnejši način je navzoč in dejaven v presveti evharistični skrivnosti, še zlasti pod podobama kruha in vina.

Vsi našteti in drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so povezani z njegovo prvenstveno in lastno navzočnostjo v nebesih. Z ozirom na to navzočnost so vsi drugi načini Kristusove navzočnosti drugotni.

Čeprav gre v bogoslužju za različne načine Kristusove navzočnosti, gre za eno samo navzočnost, saj je Kristus le ena Božja oseba. Ena Kristusova navzočnost ima različne vidike, oblike in stopnje, ki se v bogoslužnem dogajanju med seboj prepletajo in dopolnjujejo.

 

Razlaga Kristusove navzočnosti

 Kristusovo stvarno navzočnost v bogoslužju je težko opisati. Poveličani Kristus je navzoč kot pravi Bog in pravi človek. Tak nas je tudi odrešil. Kot pravi človek je mogel za nas trpeti. Ker je pravi Bog, je imelo njegovo trpljenje za nas neskončno odrešilno vrednost.

Učlovečeni Bog je v Cerkvi navzoč kot njena glava. Iz istega razloga je navzoč v bogoslužju, saj je ta navzočnost poseben vidik njegove navzočnosti v Cerkvi. Jezus kot glava Cerkve ima v njej duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Z navzočnostjo v bogoslužju izvršuje duhovniško službo. 2. vatikanski koncil pravi, da po pravici »velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa« (B 7).

Kristusova navzočnost je stvarna, zato tudi učinkovita. Prav tako je v širšem pomenu zakramentalna, kajti »vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Hkrati gre za Kristusovo osebno navzočnost. Kristus ni v bogoslužju navzoč kot abstraktna ideja, ampak kot živa oseba s svojo močjo, ki izhaja iz žive osebe. Zato morajo biti udeleženci bogoslužja s Kristusom osebno povezani.

Kristusova navzočnost v bogoslužju je trajna ali prehodna. Trajna je v evharistiji, saj ostane Kristus pod podobo kruha navzoč tudi po mašni daritvi, ko je shranjen v tabernaklju. Drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so prehodni, zato ob koncu bogoslužja prenehajo. Povsod sta tu dejavna tudi Oče in Sveti Duh.

Dejstvo, da se pri bogoslužju srečujemo s Kristusom kot pravim Bogom in pravim človekom, je za nas zelo važno. Velik pomen bogoslužja je prav v tem, da nam posreduje Kristusa kot Odrešenika. Njegova poveličana človeška narava je za nas most do njegove Božje narave in do Očeta. Veljajo Jezusove besede: »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni« (Jn 14,6).

p. Anton

 

sreda, 22. november 2023

MAŠNA DARITEV Spremljaj mašnikovo glavno prošnjo

Po Slavi in pred berili poslušaš mašnika, ki moli glavno mašno prošnja. Z njo se konča začetni obred mašne daritve. O tej prošnji imamo v Rimskem misalu tole bogato in jedrnato navodilo: »Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se v srcu morejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža značaj svetega opravila in po mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z vzklikom 'Amen'.«

Najbrž ugotavljaš, da duhovniki navodila o molčanju, ki je sveta tihota, ne upoštevamo. Na dvoje naj bi bili v času molka pozorni. Najprej naj bi se zavedli, da stojimo pred Bogom; da je on navzoč in nas posluša. To dejanje je pravzaprav potrebno pred vsako dobro molitvijo. Nato naj bi se v srcu spomnili svojih osebnih prošenj, ki jih bomo pridružili mašnikovi prošnji. Z besedo 'Molimo' je duhovnik vse zbrano občestvo povabil k molitvi. To je čas intenzivne molitve.

Prošnja je običajno sestavljena iz treh delov, ki se med seboj dopolnjujejo: nagovor, prošnja in sklep. Ob sklepu mašne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Če si pozoren, lahko opaziš, da se mašna prošnja večinoma obrača na Očeta.