Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Angel varuh, moj prijatelj,
Bog te zame je izbral.
Moj si varuh, pokazatelj,
da bom Jezusu vse dal.
Z mano hodiš, moj sopotnik,
kamor koli vsak dan grem.
Velik zame si dobrotnik,
skrit človeškim si očem.
Varuh moj si vse življenje,
naj bedim, ponoči spim.
S smrtjo boš vodnik v življenje,
kjer le v Bogu zaživim.
Marija Kovačič
V župniji, kjer opravljam službo župnika, smo v LETU EVHARISTIJE molili takole: v postnem času smo popoldne molili sveti križev pot in litanije. V velikonočnem času smo vsako nedeljo molili, kljub trem nedeljskim mašam, pred izpostavljenim Najsvetejšim: eno nedeljo smo imeli krajšo obliko molitvene binkoštne dvorane, to je oblika molitve, ki ima štiri glavne točke. Prvič: pesem v čast Svetemu Duhu: zapeli smo vse kitice S skupno pesmijo. Drugič: molili smo en del sv. rožnega venca. Tretjič: obnovili smo posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Četrtič: iz knjige Marijih sporočil ali iz Katekizma Katoliške Cerkve smo imeli kratko premišljevanje (7 – 10 minut). Vedno smo molili za svetega očeta. Sledile so litanije Matere Božje, nato še blagoslov z Najsvetejšim. Naslednjo nedeljo pa smo pred izpostavljenim Najsvetejšim častili Božje Usmiljenje. Najprej smo molili prvi rožni venec Božjega usmiljenja, nato smo molili litanije Božjega usmiljenja, sledil je drugi rožni venec Božjega usmiljenja, nato smo molili vzklike k Božjemu usmiljenju, sledil je še tretji rožni venec Božjega usmiljenja. Potem so sledile še litanije in blagoslov z Najsvetejšim. Nato so se nedelje menjavale po tem osnovnem vzorcu molitve. Vsako nedeljo pred drugo – glavno nedeljsko mašo – začnemo moliti tri četrt ure prej sveti rožni venec. Izpostavim Najsvetejše in grem v spovednico. 15 minut pred mašo, ko zvonovi vabijo, pa prva molivka po mojem naročilu začne moliti rožni venec Božjega usmiljenja. Za sklep podelim še blagoslov z Najsvetejšim, nato pa je glavna župnijska maša. Enkrat na mesec imamo veliko molitveno binkoštno dvorano, ko zmolimo vse štiri dele svetega rožnega venca pred izpostavljenim Najsvetejšim.
V župnijski cerkvi imamo veliko sliko Usmiljenega Jezusa, ki jo je pri posebni slovesnosti blagoslovil gospod nadškof, in smo jo v procesiji slovesno nesli v cerkev in namestili na mesto, kjer je dobro vidna vsem. Svojim župljanom sem o Božjem usmiljenju pridigal že leta 1998, ko sem v italijanskem jeziku bral DNEVNIK sestre Favstine Kowalske. Ko je DNEVNIK izšel v slovenskem jeziku, so moji župljani naročili 18 izvodov knjige. Župljanom sem omogočil nakup slike Usmiljenega Jezusa in vsaka družina, ki je to hotela, si je lahko nabavila to sliko. Sliko fatimske Gospe Marijinega brezmadežnega Srca – pa sem podaril vsaki družini v župniji, ko sem porabil 3 leta, da sem obiskal vse družine. Samo pri dveh hišah so odklonili moj obisk. V tiskanem oznanilu za cvetno nedeljo natisnem vedno tudi DEVETDNEVNICO K BOŽJEMU USMILJENJU in povabim župljane, da bi jo molili. Praznik Božjega Usmiljenja praznujemo slovesno, župljane povabim tudi v Stično in sam se vedno udeležim slovesnosti v Stični. V župniji sem imel tudi mladinsko molitveno binkoštno dvorano, ko je okoli 20 mladih enkrat mesečno molilo pred izpostavljenim Najsvetejšim celotni rožni venec, 18 mladih se je udeležilo tudi Marijanskih duhovnih vaj. Za mlade sem imel od začetka svoje službe v tej župniji tudi 70 tednov zapovrstjo, brez prekinitve, »mladinski verouk« najmanj po 2 uri ali še več. Ti mladi so sedaj že poročeni in živijo v različnih župnijah. Vsa leta svoje duhovniške službe pa imam mladinski verouk, kjer sem imel tudi teme o Marijinih prikazovanjih v La Salletu, Lurdu, v Fatimi in Medžugorju. V župniji, kjer delujem, sem imel tudi otroške molitvene binkoštne dvorane, ko smo z otroki molili pred izpostavljenim Najsvetejšim en del svetega rožnega venca. Nekateri župljani pa molijo tudi v družinskih binkoštnih dvoranah in častijo Marijino brezmadežno Srce ter se po Mariji izročajo Jezusu. V teh letih so se zvrstile različne generacije otrok in mladih, nekatere so bile bolj dovzetne za molitev in mladinski verouk, nekatere generacije pa manj. Vsako leto romamo tudi na narodno molitveno binkoštno dvorano na Sveto Goro pri Gorici, ki je nastala kot zahvala Mariji za rešitev Slovenije ob razpadu Jugoslavije, da v Sloveniji ni bilo takšne vojne, kot je bila v Bosni in na Hrvaškem. V letu 2005 smo romali že štirinajstič. V začetku moje službe je romalo en avtobus mladih, ministrantov in liturgičnih bralk, ter en avtobus drugih župljanov, romali so tudi z osebnimi avtomobili, na veliko narodno molitveno binkoštno dvorano, nekaj let nazaj pa roma po en avtobus in še z osebnimi avtomobili. Vsako prvo soboto obnovimo posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, za Marijino vnebovzetje pa vsa župnija na slovesen način obnovi svojo posvetitev. Za prve petke tudi molimo pred izpostavljenim Najsvetejšim in obnovimo posvetitev presvetemu Jezusovemu Srcu. Nekateri župljani tudi radi romajo v Medžugorje in v druga Marijina svetišča v Sloveniji. Župljani imajo naročeno revijo Mir – odmev Medžugorja. Ko sem pred leti nekaj nedelj pridigal o Katekizmu Katoliške Cerkve, sem začel zbirati prijave za naročilo Katekizma in v župniji sem zbral 80 naročnikov. V zadnjem času razmišljam in se pripravljam, kako bi zbudil željo po branju Svetega pisma, da bi se župljani začeli duhovno hraniti z njim. Veselim se leta Svetega pisma, ki bo – vsaj tako upam – pri katoličanih vzbudil zavzetost za branje, premišljevanje in vsakodnevno uporabo Svetega pisma. Bog daj, da bi bilo tako! Priporočam se Svetemu Duhu, da bi mi navdihnil še druge načine molitve in dela, ki bi v naši župniji prinesli dobre duhovne sadove.
župnik I. P.
Neki mož je po vsaki nedeljski maši še dolgo časa klečal v cerkvi. Molče je strmel v tabernakelj. Duhovnik ga je nekoč vprašal, kaj ves čas dela v cerkvi. Mož mu je vesel odgovoril: »Sončim si dušo.«
V arški cerkvi je pred tabernakljem nekdo dolgo molil. Arški župnik sv. Janez Vianney ga je vprašal: »Povej mi, kaj ves čas pripoveduješ Bogu?«
Mož mu je odvrnil: »Pravzaprav nič, gospod župnik.« Pokazal je na tabernakelj in rekel: »Jaz gledam Njega, On gleda mene.«
To gledanje je posebno odlična oblika molitve, ki si jo človek ob pomoči Božje milosti pridobi z dolgo zvestobo v molitvi, ali pa je čisti Božji dar. Tudi v naravnem svetu govorimo o poglobljenem gledanju ali kontemplaciji. Tako umetnik gleda v duhu svojo umetnino pred seboj, znanstvenik pa z enim pogledom zadene bistvo stvari.
Na začetku je naša premišljevalna molitev običajno bolj umska. Pot do prisrčne osebne povezanosti z Bogom je dolga prek delovanja razuma, volje in čustev. Kdor vztrajno opravlja razne oblike premišljevalne molitve in se resno trudi za krščansko življenje, njegova molitev sčasoma ob pomoči Božje milosti postaja vedno bolj kontemplativna, vedno bolj gledanje in okušanje Božjih stvari, češčenje in občudovanje. Kristjan vedno lažje počiva v eni sami misli, v enem samem čustvu, v popolni ljubezni in predanosti Bogu. Razumsko razglabljanje vedno bolj izginja. Človek je brez besed, prazen vsake sebičnosti, v popolni ponižnosti in predanosti pred Bogom. Besed sploh ne potrebuje, ali zadošča en stavek, npr.: »Gospod, ti veš.« »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj Bog in moje vse!« Po takšni molitvi človek postane pred Bogom čisto preprost in bolj sprejemljiv za navdihe Svetega Duha. Tu gre za pridobljeno ali aktivno kontemplacijo.
Romano Guardini v Uvajanju v molitev piše: »Bolj ko napreduješ v premišljevanju, manj misli potrebuješ. Nazadnje ti zadostuje ena sama, da najdeš z njo pot resnice k Bogu. Tudi za razgovor z Bogom potrebuješ vedno manj besed. Sv. Frančišku je zadostoval za vso noč stavek: 'Moj Bog in moje vse!' Potek misli sam se spremeni. Polagoma prehaja v mirno gledanje in medsebojno sporazumevanje, v preprosto navzočnost in notranje doživljanje. Tudi govorjenje postaja drugačno: tišje in globlje. Nazadnje beseda morda sploh odpade, na njeno mesto stopa preprosti pogled na Boga, hrepenenje po njem, valovanje tokov sem in tja. Ob takem dogajanju ne sili nazaj v mnogoličnost razmišljanja, ne koristilo bi, marveč celo škodilo. Če preprostost ohrani svoje bistvo, je to več vredno kot pestrost, in če ostane tišina živa, velja več kot glasnost.«
Terezija Velika pravi v svojem delu Notranji grad: »Molitev ni v tem, da veliko premišljujemo, ampak da mnogo ljubimo. Zato se moramo z vsem bitjem prizadevati, da v sebi poživljamo in večamo ljubezen do Boga. Ta ljubezen v nas pa je delo Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nas povezuje in združuje z Bogom.«
Kristjan le počasi prehaja od bolj umskega (diskurzivnega) h kontemplativnemu načinu premišljevanja. Vmesna stopnja je afektivna (prisrčna, čustvena) molitev.
Prehod od umske (diskurzivne) molitve k prisrčni (afektivni) in nato h kontemplativni molitvi običajno prinaša v duhovno življenje hudo krizo.
Človek preide iz enega načina premišljevanja v drug način večkrat prezgodaj ali prepozno. Ob tem prehodu smo v veliki skušnjavi, da premišljevanje sploh opustimo. Zelo koristno je, da se glede načina premišljevanja posvetujemo z izkušenim duhovnim voditeljem.
Kdaj naj preidemo od bolj razumskega na prisrčen način premišljevanja? Ravnati se je treba po nekaterih znamenjih: med premišljevanjem ne moremo več umsko razmišljati, ampak se samo dolgočasimo; težimo za pobožnimi čustvi, ki se nam zbujajo hitro in sama po sebi; brez posebnega napora smo takoj v središču, v prisrčni ljubezni do Boga; zelo se varujemo, da ne bi Boga žalili s kakim prostovoljnim malim grehom. Prehod od ene k drugi obliki premišljevanja je običajno počasen. Včasih zopet bolj deluje razum, drugič smo polni ljubezni. Molitev postaja vedno bolj preprosta. Sveti Duh v duši obilneje deluje.
Seveda se ne bomo predajali praznim čustvom. Izogibali se bomo velike nevarnosti, ki je v tem, da si človek začne domišljati, da je že popoln.
Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom: »Ne želim si premišljevanja, katero vodi v prevzetnost.« Ne bodimo preveč navezani na tolažbo, ki smo je na tej stopnji molitve deležni v obilnejši meri! Ko se bo tolažba umaknila, nas to ne sme vreči s tira. Ker so na tej stopnji skušnjave hudobnega duha silnejše, bodimo še bolj budni!
Kako pridemo od afektivne molitve do kontemplativnega načina premišljevanja? Afektivna molitev postaja vedno bolj preprosta. Čustev je vedno manj, a ta so močnejša in trajnejša. Končno prevlada eno samo čustvo, ljubezen, ki traja tudi dalj časa. Smo v stanju pridobljene kontemplacije. To je preprost pogled z ljubeznijo, pogled na versko dejstvo, na Boga, Kristusa, Marijo, angele in svetnike. Ta pogled nas spremlja tudi čez dan. Takoj se lahko zberemo, takoj smo pri ljubljeni osebi ali predmetu. Da dosežemo pridobljeno kontemplacijo, je običajno potrebno dolgotrajno in resno duhovno prizadevanje. Marsikomu je le kdaj pa kdaj dan tak način molitve, še zlasti v zvezi s Kristusom.
Hoja za Kristusom nas spodbuja:«Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v Njegovih svetih ranah.«
Do kontemplacije je mogoče priti tudi po posebni Božji milosti brez posebnega človekovega sodelovanja. V tem primeru govorimo o podarjeni ali pasivni kontemplaciji. Vendar imajo popolno kontemplativno življenje le zveličani v nebesih, na zemlji pa gre le za začetno in nepopolno obliko takšnega življenja. Pomembno je, da se da kristjan voditi Svetemu Duhu, ki pri kontemplativni molitvi močneje deluje.
Prava kontemplativna molitev ni povezana samo z ljubeznijo do Boga, ampak tudi do ljudi. Molivca priganja k velikim apostolskim dejavnostim. Sv. Bernard v Nagovorih o Visoki pesmi pravi: »Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.«
p. Anton
Napredovali smo kar za tri zrna. Bog povrni vsem, ki v molitvi in darovanju trpljenja za duhovne poklice vztrajate.
Sveti papež Janez Pavel II. je v pismu za 23. svetovni dan duhovnih poklicev leta 1986 zapisal: »Duhovni poklici so zanesljivo znamenje živega krščanskega občestva. Ali ni rodovitnost eno najočitnejših znamenj živega bitja? Župnija brez duhovnih poklicev je kakor družina brez otrok ... Bodite molitveno občestvo! Biti moramo prepričani, da so duhovni poklici neprecenljiv Božji dar tistemu občestvu, ki moli ... Bolniki in vsi, ki trpijo na duši in telesu, naj se zavedajo, da njihove molitve, združene s Kristusovim križem, pomenijo najmočnejši vir moči pri apostolatu duhovnih poklicev.«
O, sveta Marija,
kraljica majniška,
Božja in moja mati.
Na kolenih klečim
in si želim
v Tvoje srce,
v Tvoje naročje,
kot Jezus,
Tvoj sin.
Slavko Zaviršek – Slavec
Sv. Frančišek Borgia je pri izpraševanju novicev opazil, da nekateri niso bili posvečeni sveti Devici Mariji. O tem je obvestil njihovega voditelja in ga prosil, da bi se tem fantom posebej posvetil. Žal, se je svetnikov strah uresničil. Vsi ti novici so izgubili milost vztrajanja. Sv. Filip Neri je svojim spovedancem dejal: »Moji sinovi in hčere, če hočete prejeti dar vztrajanja, ljubite Marijo in ji služite! Kadar je ne kličemo na pomoč, padamo in se izgubljamo.«
Rožni venec otrok (Le chapelet des enfants)
