PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Ves Marijin

Kaj je v ozadju papeževe svetniške osebnosti in izrednih sadov, ki jih je prineslo njegovo služenje vesoljni Cerkvi in svetu? Najprej je treba nekoliko spremeniti vprašanje in »Kaj« zamenjati z »Kdo«. V ozadju je in je bila Devica Marija, ki se ji je svetniški papež vedno znova izročal, kar je izražalo njegovo geslo »Totus Tuus!« (Ves Tvoj!) V ozadju je sv. Ludvik Grignion Montfortski, ki je napovedal, da bo njegova knjižica o popolni podaritvi samega sebe Kristusu po Mariji vzgajala svetnike. V ozadju je papeževa vloga »škofa v belem«, ki je s svojim velikim križem kot posledico atentata, pridružen Kristusu pribitemu na križ, reševal in posvečeval svet. Bil je ves Marijin, zato je bil ves Kristusov in ves potopljen v Presveto Trojico. To ni bila neka pobožnost, ampak način zelo poglobljenega duhovnega življenja. Mati Marija, ki je v odvisnosti od Kristusa posrednica vseh milosti – saj je bila Njegova sodelavka pri našem odrešenju – je obilno nagradila svojega zvestega sina, da je zapustil bogato dediščino na zemlji in v rekordnem času devetih let postal svetnik in svetilnik vesoljne Cerkve. On je zvesti služabnik Device Marije in svetnik upanja, ki je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.” S svojim svetniškim življenjem in izrednimi uspehi je dokazal, da Kristus zares zmaguje po Mariji. Tako bo tudi v prihodnje. Naj bodo za sklep ponovno omenjene papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela ‚skrivnosti‘, v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: ‚… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti‘ (13. maja 1994). Da je tukaj neka ‚mano materna‘ [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli v knjigi 'Zadnja fatimska vidkinja' piše o papežu Janezu Pavlu II. »To je papež Fatime, razkritje ‚tretje skrivnosti‘: papež, ki prerokbo o ‚škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic‘, pripiše svojemu življenju« (str. 14). On je papež fatimske skrivnosti.

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža. Na vprašanje msgr. Bertonea 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: »Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.« Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

Kardinal Ratzinger je takole razložil končni del tretjega dela skrivnosti: »Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita (namakata) duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka Njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz Njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje ‚skrivnosti‘, ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.”

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Daritev sestre Lucije za svetega očeta

Fatimska vidkinja sestra Lucija je bila zelo povezana s papežem Janezom Pavlom II. Njena predstojnica sestra Celina je v knjižici 'Sestra Lucija, naši spomini nanjo', zapisala: »Včasih smo jo spomnile na bolezen svetega očeta Janeza Pavla II. Privzdigovala je roke in ponavljala: ‚Za svetega očeta!‘ Kako zelo je ljubila papeža! Opaziti je bilo, da je njeno srce vztrepetalo ob spominu na njej tako drago ime – to ljubezen pa ji je vlila v srce Devica Marija, ki se ji je nekega dne prikazala iz nebes v Irijski globeli. Od marca prejšnjega leta nikoli ni izpustila iz rok molka, ki ji ga je Njegova svetost poslala za rojstni dan. Ko je oče Droszdek povedal, da odhaja v Coimbro, je sveti oče potegnil iz žepa rožni venec, ki ga je uporabljal, in ga poslal sestri Luciji. Pri sebi ga je imela, dokler ni za vedno zaspala. Ta molek je isti duhovnik odnesel svetemu očetu po pogrebu sestre Lucije. Rade volje bi ga obdržale, vendar se nam je zaradi velikega prijateljstva, ki ju je vezalo, zdelo, da bi svetemu očetu rožni venec bil posebno pomenljiv. Vedno jo je zanimalo, kaj je novega s svetim očetom. Izkoristila je obiske kardinalov in škofa, da jih je povprašala, kako mu gre. Ko smo prejemale L‘Osservatore Romano, ga je z veseljem brala, saj od branja v jedilnici ni dosti odnesla, ker jo je zapuščal sluh. 10. [februarja 2005] jo je sestra, ki jo je spremljala, vprašala: ‚Zelo trpite?‘ ‚Trpim!‘ ‚Darujete to trpljenje za svetega očeta?‘ ‚Darujem ga za svetega očeta … za svetega očeta … za svetega očeta! … Potem ni več spregovorila. Opazile smo, da je enkrat hotela nekaj reči, vendar se ji ni posrečilo« (str. 37).

SKRIVNOST KRIŽA (27) Križ poslušanja (2)

Iskrena ponižnost pomaga človeku, da je pozoren in ljubeč. Kadar posluša, se zaveda, da ima pred seboj človeka, ki je v Božjih očeh dragocen, človeka, ki je popolnoma neponovljiv in enkraten v vsem stvarstvu. Zaveda se, da iz njega na nek način govori Bog, zato mu je sposoben z vsem spoštovanjem prisluhniti. Po besedah, ki jih sliši, k njemu prihaja Bog. V bližnjem je potrebno prisluhniti Jezusu samemu, ki je kot trpeči potreben, da mu prisluhnemo. Poslušanje mora biti sprejemanje bližnjega takega, kot je, z vsemi njegovimi odlikami in tudi z vsemi slabostmi. Napake in grehi nas ne smejo pohujšati, saj če pogledamo vsak svojo notranjost, smo velikokrat še slabši od bližnjega, ki govori. Ni prav poučevati ga, kako je narobe ravnal, ali mu celo dopovedovati, da je zabredel v takih stvareh, ki se vsem morajo zdeti razumljive. Tega se ne sme! Vsak greh človeka oslepi, zato ni sposoben videti tako, kot vidi domnevno brezgrešen človek. Še več, napuh poslušajočega lahko popolnoma narobe oceni njegovo stanje in mu celo napak svetuje. Tisti, ki posluša, mora ljubiti tistega, ki govori, saj mu samo z ljubeznijo odpira vrata srca. Velikokrat ni potrebno reči skoraj nobene besede v pouk. Ko bližnji pripoveduje o sebi, samega sebe sliši. Sliši, kar gre iz njega, sliši, ko ima moč, da stvari poimenuje s pravim imenom. Ko jih sliši, se jih v globini srca bolj živo zave. Njegovo pripovedovanje je hkrati poslušanje samega sebe. Ko svoje napake poimenuje s pravim imenom, sebi na nek način pove, kaj se v njem dogaja. Iskrenost, ki je v njem, ga že sama kliče k spreobrnjenju, zato ni potrebno, da bi mu bližnji razlagal njegove pregrehe in ga sodil. Celo napak bi bilo tako. Ko bi bližnjega sodil, bi mu vzel moč, da bi se spreobrnil. Že sam v sebi bi se čutil ponižanega, nato bi ga udarila še obsodba tistega, ki je poslušal. Tako bi mu vzel možnost spreobrnjenja. Samo odpuščanje daje novo moč za spreobrnjenje. Bližnji res ne more odpuščati, ker samo Bog odpušča grehe. Lahko pa mu s svojim odprtim sprejemanjem da čutiti, da še ni vse zavoženo, da je še možnost za drug začetek. Vlije mu upanje in mu pokaže svetlo točko prihodnosti. S poslušanjem v ljubezni mu daje razumeti, da ga Bog še bolj iskreno posluša in še bolj razume. Ker ga bližnji ne obsoja, ga Bog obsoja še manj. Prav nasprotno: Bog ga ima še bolj rad kakor bližnji. On mu v resnici lahko tudi odpušča.

Tisti, ki posluša, nikakor ne sme prevzeti vloge učitelja tistemu, ki govori. Na ta način se že v začetku postavi nad njega in mu onemogoči resnično iskreno izpoved. Potrebno je poslušati kot otrok in se naučiti sotrpeti s tistim, ki govori. Bližnjega ne smemo poučevati, marveč samo voditi, da sam najde tisto, kar bi bilo potrebno spremeniti. Ni prav svetovati mu, kako ravnati, da bo bolje. Pomagati mu je treba iskati pravilen izhod iz težave. Pravzaprav ga mora najti sam, zato je potrebno biti pri poslušanju in iskanju zelo nevsiljiv.

Poslušanje je neke vrste križ. Težko ga je nositi, ker je potrebno iti preko samega sebe in iz modrega učitelja postati samo ponižen poslušalec. Križ je zato, ker se je potrebno odpovedati sebi in svoji modrosti. Samo molče je treba spremljati bližnjega in mu slediti na Kalvarijo, kjer bo sam sprevidel svoje stanje in bo tudi njemu spregovoril Jezus s križa. Poslušanje je križ zato, ker je potrebno zapreti usta srca in odpreti njegova ušesa, da lahko bližnjega sprejemamo. Pri poslušanju je potrebno biti v drži iskrene ponižnosti, kar pa spet pomeni odpoved samemu sebi. Potrebno je križati svoje strasti, poželenja in tudi svojo dozdevno modrost. Še več: ob poslušanju je treba sprejeti tudi križ svojega bližnjega in se z njim križati. Križ bližnjega dobesedno križa tudi mene. Njegovi grehi bijejo tudi mene, saj sem tudi jaz grešen. Njegova izpoved budi izpoved tudi v meni. Njegovo trpljenje je tudi moje trpljenje.

Poslušanje je neke vrste skupno iskanje. Tudi bližnji, ki ga poslušam, mi je dar. Ne darujem se samo jaz njemu s tem, ko ga poslušam, ampak je tudi on meni dar, saj me napeljuje k spreobrnjenju. Njegova iskrenost budi iskrenost tudi v meni in me kliče k drugačnemu življenju. Težava, ki mi jo zaupa bližnji, mi je kakor igla, ki me zbode na tistem mestu, kjer me najbolj boli. Bog mi je bližnjega podaril, da bi mi preko njegove iskrenosti spregovoril na srce in me povedel na pot večje svetosti. Zato je treba še toliko bolj iskreno in ponižno poslušati bližnjega in njegovo zgodbo, poslušati pa tudi Boga, ki mi govori po bližnjem. To je čudovito dogajanje. Bog me je naredil v dar bližnjemu. Dal mi je moč, da lahko v iskreni ponižnosti in ljubezni prisluhnem bližnjemu, ki me potrebuje. Toda jaz nisem tisti, ki dajem iz svojega obilja, ampak prav tako prejemam, ker je tudi bližnji dar zame. Po njem Bog prihaja še bolj v moje srce in me kliče k obnovljeni ljubezni. Križ poslušanja se mi je spremenil v blagoslov in me obogatil. Odpoved samemu sebi in darovanje bližnjemu mi je v dar in plačilo bližnjega, po bližnjem pa Bog prihaja v moje srce. Sem hkrati darovalec in obdarovanec.

O, čudovita Božja modrost, ki si vse tako čudovito uredila! K nam prihajaš na nedoumljivo čudovite načine. Naše izgubljanje znaš spremeniti v pridobivanje in bogatenje. Naše razdajanje nam spremeniš v rast in napredovanje. Kolikor več je človek sposoben dati, toliko več lahko prejme. Zato si rekel, da je potrebno življenje izgubiti. »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Da, potrebno je izgubljati svoja hotenja in želje. Iskati je treba samo Tebe, Bog. Najti te je treba v bližnjih in se jim podarjati v vsej iskrenosti. Potrebno jih je poslušati in skupaj z njimi iskati pot. Za oba je ena sama pot – Jezus. Ko pomagam bližnjemu iskati Tebe, Te tudi sam iščem. Ko z bližnjim najdem Tebe, ki si pot, resnica in življenje, najdem Tebe, ker si pot za naju oba. Ko bližnjemu pomagam urediti življenje, najdem Tebe, ki si moje Življenje.

Poslušati pomeni živeti za bližnjega, živeti z njim. Podarjanje je preprosto življenje za bližnjega. Življenje in darovanje za nekoga pa ni nič drugega kot odpirati vrata srca za Življenje. Bolj ko se darujem bližnjemu, bolj se odpiram Življenju. Ko pa sem odprt življenju, se v meni uresničuje Življenje in postajam resnično živ. Biti živ pomeni, da sem ves pregneten od Življenja, saj se v meni naseljuje in prebiva on, ki je Življenje samo. Živ je tisti, ki je postal ves Božji in je umrl sebi.

Sprejeti križ poslušanja je odpreti se življenju, saj v poslušanju bližnjega poslušamo Jezusa samega. On nas preko odpovedi sebi blagoslavlja s svojim križem, ki je pot v življenje. Ko pridemo k njemu na Kalvarijo, on prisloni svoj križ na nebeška vrata in jih z njim odpre, da se na nas vsujejo potoki milosti. Milost pa v nas utrjuje nebeško življenje, za katerega smo ustvarjeni. Bližati se nebesom pomeni izgubljati zemeljsko in obroditi sadove Duha. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.

p. Branko Petauer

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu (razen dveh izjem) ob 20.00: 8. maja (!), 5. junija, 3. julija, 31. julija (!), 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.

Seja odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo v Stični v soboto, 13. maja 2023, s pričetkom ob 9. uri z molitvijo rožnega venca.

Vseslovensko srečanje animatorjev Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo v Stični v soboto, 13. maja 2023, s pričetkom ob 16. uri. Sledila bo fatimska pobožnost, z mašo in procesijo, v baziliki, s pričetkom ob 18.30 uri.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Zaplazu, škofija Novo mesto, v soboto, 17. junija 2023. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike. posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo od 6. do 10. avgusta 2023 v Assisiju. Prijave zbira g. Srečko Fras, župnik pri Mali Nedelji, na elektronski naslov: fras.srecko@gmail.com ali na mobilni telefon 041 93 93 94.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Posvetitev župnije Novo mesto - Šmihel leta 1988

Papež Janez Pavel II. je razglasil Marijino sveto leto, ki je trajalo od binkošti 1987 do praznika Marijinega vnebovzetja 1988. Takrat je bilo priporočeno, naj bi se župnije posvetile Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V župniji Novo mesto - Šmihel smo to izvedli meseca maja 1988 ob sklepu celodnevnega češčenja sv. Rešnjega telesa.

Tridnevnico pred posvetitvijo je vodil prof. dr. Ivan Pojavnik. Za posvetitev smo pripeljali v šmihelsko župnijsko cerkev kip fatimske Matere Božje, ki smo si ga za to priliko sposodili iz podružnične cerkve na Uršnih Selih (župnija Toplice). Pred tem kipom smo ob sklepu celodnevnega češčenja posvetili celo župnijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Kmalu so se pokazali presenetljivi sadovi te posvetitve. Število nedeljnikov se je zvečalo za eno tretjino (od 750 na 1000), število obhajil letno za eno šestino (od 30.000 na 35.000). Povečalo se je število krstov za 40%, zmanjšalo se je število pogrebov. Pred posvetitvijo je bilo razmerje med krsti in pogrebi približno 1:1 (50:50), po posvetitvi pa je bilo razmerje med krsti in pogrebi približno 2:1 v korist krstov (70:35). Število prvoobhajancev se je tudi dvignilo za približno 40% (od 50 na 70 ali še malo več); enkrat se je prijavilo 11 nekrščenih v prvi veroučni razred, tako da je bilo treba vse te tik pred prvim svetim obhajilom še krstiti. Povečalo se je tudi število članov molitvene skupine. Sodelovanje župljanov pri življenju in delu župnije je bilo v tem času zelo živahno in spontano.

Adolf Mežan, tedanji župnik

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Starejša poročila in pričevanja naj nam bodo spodbuda in zgled za današnjo posvetitev in obnavljanje posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu in življenje iz nje. Posvetitev v župniji Ljubljana – Ježica

Dejanje izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu ne predstavlja le ene izmed možnih pobožnosti. Svoj izvor ima v osrednjem dogodku zgodovine odrešenja. Ko nas je Kristus s svojo smrtjo na križu odrešil, je postalo Njegovo prebodeno Srce pribežališče in vir milosti za vsakega človeka. Pred tem je Jezus izročil svoji Materi učenca, ki ga je ljubil. In Marijo je v uri, ko je s Sinom na neki način soodreševala svet, postavil za Mater človeštva in vsakega človeka. Njej se izročamo in priporočamo na naši poti k Bogu.

Najprej je Božje Srce ljubilo nas, ne mi njega. V uri, ko je bilo telo našega Odrešenika na križu povzdignjeno z zemlje, je vse pritegnil k sebi. V svoje Srce, v svojo ljubezen, usmiljenje, mir, veselje, tolažbo ...

V Gospodu je naša rešitev in Mariji moremo izročiti naša hrepenenja, bolečine in upanja. Poglabljamo svojo vero in zaupanje v Jezusovo in Marijino Srce, da bi mogli v polnosti osmisliti svoja življenja.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: “Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.”

Sv. Jacinta Marto je že zelo bolna Luciji naročila: “Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu ...”

V naši župniji smo se začeli pripravljati na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v prvi polovici leta 1999. Takratni župnik je pobudo naših škofov in Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu sprejel z velikim veseljem. O tej pomembni odločitvi smo se najprej pogovarjali na seji župnijskega pastoralnega sveta ter sprejeli načrt priprave na posvetitev. Župljani smo bili povabljeni in spodbujeni k oživitvi pobožnosti prvih petkov in sobot. Od začetka priprav do prve posvetitve je minilo devet mesecev. Tako se je sama priprava začela z namenom in možnostjo opravljanja prvih petkov in sobot do praznika Marijinega brezmadežnega spočetja. Kar lepo število župljanov je do omenjenega dne opravilo pobožnost devetih prvih petkov in sobot. Poleg tega smo bili povabljeni k bolj rednemu obisku Najsvetejšega pri sicer že več kot deset let potekajočem tedenskem češčenju.

Sredi leta je k nam prišel novi župnik. Tudi on je sprejel pobudo kakor tudi samo pripravo na posvetitev , ter se zavzel, da bi jo dobro opravili. Pred samo posvetitvijo, na pragu jubilejnega svetega leta 2000, pred praznikom Marijinega brezmadežnega spočetja smo imeli devetdnevnico. Pri večernih mašah smo po besednem bogoslužju premišljevali posamezne odlomke iz knjižice Nihče nima večje ljubezni. Udeležba je bila velika. Že mesec dni pred tem pa smo začeli zbirati prijave za posvetitev posameznikov in družin. Ob predstavljenih podobah se je na prijavni list vpisalo nekaj več kot osemdeset naslovov. Največ je bilo družin, ostali pa so se vpisali posamezno. Pri družinah so bila vpisana imena družinskih članov.

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo opravili na večer pred Marijinim praznikom, tj. 7. decembra 1999. V cerkvi se je zbralo zelo veliko ljudi. Pri sami posvetitvi kakor tudi pri celotnem bogoslužju je bilo preprosto, vendar slovesno vzdušje. Ob oltarju je stal kip Brezmadežne. Marsikdo se je še po bogoslužju zadržal v cerkvi.

Na isti praznik v letu 2000 in letu 2001 smo imeli obnovitev posvetitve. Pred tem dejanjem smo imeli devetdnevnico, pri kateri smo premišljevali vsebino knjižice Nihče nima večje ljubezni in proučevali misli iz zbirke V šoli najsvetejših Src - št. 1 – tj. iz Devetdnevnice.

V juniju leta 2001 smo pri večernih svetih mašah premišljevali odlomke iz “vrtnic” Bodite sveti iz zbirke V šoli najsvetejših Src – št. 2.

Lojze Čemažar