Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Kajn je iz nevoščljivosti ubil brata Abela. Jožefovi bratje so bili nevoščljivi Jožefu, ker ga je imel oče Jakob rajši in mu je kupil dolgo suknjo; hoteli so ga umoriti, končno ga prodajo za sužnja. Kralj Savel je bil nevoščljiv Davidu in ga je hotel usmrtiti.
Sv. Avguštin ugotavlja: "Nevoščljivost je silno nevaren molj, ki razgloda žametno obleko kreposti; je rja, ki razje zaklade modrosti; je gosenica, ki uniči zelenje. Kuga zavisti razkroji dobra dela, ki so pognala iz človeškega srca."
Papež sv. Janez Dobri je s svojo dobroto hitro postal priljubljen. Treba je biti dober do vsakega človeka, s katerim se srečamo. Ali smo dobri do bližnjih v mislih, v besedah, v dejanjih?
Ženevski škof sv. Frančišek Saleški je slovel po svoji dobroti. Sv. Vincencij Pavelski je o njem rekel: "Kako dober mora biti Bog, če je že ženevski škof tako dober!" Poznana je dobrota matere Terezije.
Neki rabin je vprašal vernega juda:
»Kdaj se noč umakne dnevu?«
'Mogoče takrat, ko na nebu zagledamo prvo svetlikanje?!' Ali pa takrat, ko že lahko razlikujemo grm od človeka?!'
»Ne. Noč se umakne dnevu, ko kdo v obrazu bližnjega spozna brata ali sestro. Dokler tega ni sposoben, je v njem še vedno noč.“
Ljubezen se pokaže v praktičnih dejanjih, sicer je ni. Sv. Pavel omenja potrpežljivost na prvem mestu; s tem je poudaril njen pomen. Treba je potrpeti z bližnjimi: s sodelavci, s predstojniki, z domačimi, z verniki. Sprejeti jih takšne, kakršni so: z dobrimi in slabimi lastnostmi; dati jim možnost, da se poboljšajo. Zgled je Jezus: potrpel je z apostoli, Petrom, Judom. Seveda moramo potrpeti najprej s seboj, sprejeti sebe, da bomo sprejeli bližnje. Potrpeli bomo tudi s tistimi, ki nam nasprotujejo.
Sv. Klemen Dvoržak je kot apostol v Varšavi nekoč prosil v gostilni za svoje sirote. Tedaj mu je neki kvartopirec pljunil v obraz. Klemen mu je mirno rekel. "To je bilo zame. Zdaj mi pa dajte še kaj za moje uboge otroke!" Človek mu je osramočen takoj izročil večjo vsoto denarja.
Visoko stopnjo potrpežljivosti je pokazal sv. Janez od Križa. Skupina redovnikov je nasprotovala karmeličanski reformi, ki sta jo uvajala Terezija Velika in Janez od Križa. Leta 1577 je prišla v Avilo, v samostan Učlovečenja, kjer je bil Janez duhovni voditelj. Ugrabili so ga, ga odpeljali v Toledo in ga tam zaprli v umazano samostansko ječo, kjer je ostal 6 mesecev, dokler se ni z begom rešil. Na različne načine so ga zasramovali. Niti maševati mu niso dovolili. Vse je prenašal izredno mirno in potrpežljivo.
Karmeličan p. Gracijan je rekel o sv. Tereziji Avilski: "Kadar sem ji pripovedoval, kako zlobno po mestu govore o njej, je bila zadovoljna, da si je kar mela roke, kakor da je slišala vesel dogodek ali pohvalo!"
Sestre je učila, naj gredo molče prek krivic.
Afriški pregovor pravi o tej kreposti: Potrpežljivost je drevo, ki ima grenke korenine, rodi pa sladke sadove; turški pa: Potrpežljivost je ključ do veselja; in slovenski: Kdor rad potrpi, si rože sadi.
Sv. Pavel najprej pove, da različna izredna dela brez ljubezni nič ne koristijo. Takšna so: govorjenje človeških in angelskih jezikov, dar preroštva, poznanje vseh skrivnosti in vednosti, vera, ki gore prestavlja, podaritev vsega svojega imetja, žrtvovanje svojega telesa, da bi zgorel. Apostol narodov nato našteje lastnosti prave ljubezni do bližnjega: „Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese“ (1 Kor 13,4–7).
Koliko ljudi, ki niso ponižni, je ponižanih! Nekateri ponižanje sprejmejo z zamero, drugi s potrpljenjem, nekateri celo z veseljem. Prvi so krivi, drugi nedolžni, tretji pa pravični. Čeprav je tudi nedolžnost del pravičnosti, vendar doseže vrhunec v ponižnem človeku, v tistem, ki more reči: »Dobro je zame, da sem bil ponižan« (Ps 119,71).
Tega ne more reči tisti, ki prenaša ponižanje proti svoji volji, še manj pa tisti, ki godrnja…
Ponižen je tisti, ki ponižanje spreminja v ponižnost in govori Bogu: »Dobro je zame, da sem bil ponižan.« … Edino vesela in popolna ponižnost zasluži milost, ki je bila obljubljena (34,3).
Če bi mi zanesljivo vedeli, katero mesto zavzemamo v Božjih očeh, bi morali mirno sprejeti resnico in se ne postavljati niti više niti niže od tega mesta. Ker pa so nam v našem sedanjem stanju Božji sklepi zaviti v temo in njegova volja prikrita, nihče ne ve, ali je vreden ljubezni ali sovraštva. Zato je v resnici bolj pravično in bolj varno, da si po nasvetu Resnice izberemo zadnje mesto, s katerega se bomo potem s častjo pomaknili više, kakor pa da bi se vsedli na višje mesto, od koder bi se morali sramotno umakniti (37,6).
Nič nevarno torej ni, če se še tako ponižamo ali se imamo za manjše, kako smo, to se pravi v očeh Resnice. Veliko zlo in strašna nevarnost pa je, če se le malo više cenimo, kakor smo v resnici ali če se v svojih mislih povzdigujemo nad koga drugega, ki ga ima Resnica morda za nam enakega ali pa celo za boljšega. To je kakor če gremo skozi vrata, kjer je podboj prenizko – uporabljam to primero, da boste lažje razumeli – brez škode se lahko pripognemo, kolikor hočemo, če se pa vzravnamo le za prst više, kakor je vratna višina, bomo trčili ob podboj in si ranili glavo. Tako za dušo ni nevarno nobeno ponižanje, strašno pa se je treba bati tudi najmanjše nepremišljene prevzetnosti. Zato se ne primerjajte niti višjim niti nižjim od sebe niti drugim, sploh nikomur.
Vzemimo človeka, ki se vam zdi morda izmed vseh največji hudodelec in lopov, čigar zločinsko in umazano življenje vam vzbuja pravo grozo. Mislite, da zasluži zaničevanje, ne samo v primeri z vami, ki morda menite, da živite trezno, pravično in pobožno, ampak v primeri z vsemi zločinci, saj je največji med njimi. Kaj pa veste, predragi, ali se ne bo ta človek z Božjo pomočjo spremenil in nekega dne postal boljši od vas in od drugih, v Božjih očeh pa je morda že sedaj boljši? Zato Jezus ni rekel, naj si izberemo mesto v sredi, niti predzadnje niti katero izmed zadnjih mest, marveč: »Sedi na zadnje mesto« (Lk 14,10), da boš res sam med vsemi na zadnjem mestu in ti ne bo prišlo na misel, da bi se postavil pred koga, ampak se ne boš z nikomer niti primerjal. Glejte, kakšno zlo nastane, če ne poznamo sami sebe: napuh, hudičev greh, ki je začetek vseh grehov (37,7).
Dela človeških rok so minljiva, saj se ne morejo zoperstavljati neutrudnemu valovanju časa; le-ta s svojim vztrajnim delovanjem potrjuje že dolgo znano dejstvo, da je od vsega na svetu najbolj stanovitna sprememba. Našo krhkost je v izbranem pesniškem jeziku slikovito naglasil genialni angleški dramatik W. Shakespeare, ko je v svoji pravljični igri Vihar, med drugim, zapisal: "Kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, vélika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem."
A kljub pravkar povedanemu moremo, gledano z očmi smrtnikov, zaznati tudi nekatere izjeme, ki se že dolgo uspešno zoperstavljajo rušilni moči krutega časa, na primer: Keopsova in Kefrenova piramida ter kamnita Sfinga v Egiptu. Podobne, čeprav mnogo mlajše, "časovne želve" najdemo tudi med nekaterimi samostani. Ob tem se nam nehote vsiljuje zanimiva primerjava med slovečima samostanoma Monte Cassinom in Stično.
Benediktinsko opatijo Monte Cassino je okoli leta 529 ustanovil oče zahodnega meništva in prvi zavetnik Evrope sv. Benedikt. Opatija, čeprav namenjena udejanjanju posvečenega življenja, je prestala vrsto hudih preizkušenj. Že leta 577 so jo porušili Langobardi, leta 883 pa so samostan zasedli, izropali in požgali Saraceni. Samostanu tudi narava ni prizanašala; leta 1349 ga je porušil uničujoči potres. Najtežje preizkušnje je bil samostan deležen med drugo svetovno vojno, ko je bil, med prodiranjem 5. ameriške armade po italijanskem škornju navzgor, popolnoma uničen, propadle pa so tudi številne vrhunske stvaritve upodabljajoče umetnosti. Stroške obnovitve Monte Cassina po končani vojni je v celoti pokrila država Italija.
Cistercijansko opatijo Stična je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Tudi njej usoda ni bila naklonjena. Leta 1471 so belo Stično izropali in požgali Turki. Najhujši udarec, ki lahko prizadene katerikoli samostan, pa je Stična doživela leta 1784, ko so jo razpustili. Samostan je ukinil sin Marije Terezije cesar Jožef II., pri čemer je nepopravljivo škodo utrpela njegova dragocena knjižnica. Po dolgem, 114-letnem, premoru je Stično leta 1898 obnovil avstrijski cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru.
Zahvalo zgodovinskemu dejstvu, da sta oba samostana, Monte Cassino in Stična, tako dolgo stala in tudi obstala, moremo pripisati edinole rešilni moči vsakodnevne skupne molitve njunih pobožnih redovnikov, zaobljubljenih evangeljskim svetom uboštva, čistosti in pokorščine. Ne smemo pozabiti besed Gospoda Jezusa Kristusa, ki jih je v svojem evangeliju zapisal apostol Matej: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18,19-20).
Benediktinska opatija Monte Cassino in Cistercijanska opatija Stična sta navzlic težkim udarcem usode vse do danes srečno preživeli. Monte Cassino bo leta 2029 praznoval svojo jubilejno 1.500-to, Stična pa leta 2036 svojo 900-to jubilejno obletnico. Vivat, crescat, floreat!
Vojan T. Arhar, stiški familiar
