Zahvala po sveti maši (Iz Rimskega misala)

Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova, napoji me. Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od tebe se ločiti ne pusti me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me in k tebi priti pusti me, da bom s tvojimi svetniki hvalil te na veke vekov. Amen. 

Sprejmi, Gospod, vso mojo prostost. Sprejmi moj spomin, moj razum in vso mojo voljo. Karkoli imam ali premorem, si mi podaril ti. Vse to ti vrnem in izročim, naj nad vsem popolnoma vlada tvoja volja. Daj mi le ljubezen do tebe in svojo milost in bogat bom zadosti in ne bom prosil nič drugega več.

Glej, o dobri in usmiljeni Jezus, pred tvojim obličjem se vržem na kolena in te prosim in rotim z vso gorečnostjo svoje duše: vtisni milostno mojemu srcu živa čustva vere, upanja in ljubezni, resnično žalost nad mojimi grehi in najtrdnejši sklep poboljšanja. Z globoko srčno ginjenostjo in žalostjo gledam in v duhu premišljujem tvojih petero ran in si stavim pred oči, kar je že prerok David v tvojem imenu govoril o tebi, dobri Jezus: Prebodli so moje roke in noge, prešteli so vse moje kosti.

O Marija, presveta Devica in Mati, glej, prejel sem tvojega preljubega Sina, ki si ga v svojem brezmadežnem telesu spočela, rodila, dojila in z najslajšimi objemi k sebi privijala. Glej, njega, ki te je pogled nanj razveseljeval in z vso srečo napolnjeval, njega samega ti ponižno in ljubeče predstavljam in darujem, da ga s svojimi rokami objameš, s svojim srcem ljubiš ter daruješ presveti Trojici v najvišje počeščenje, v svojo lastno čast in slavo in za moje ter vsega sveta potrebe. Prosim te torej, predobrotljiva Mati, izprosi mi odpuščanje vseh mojih grehov, obilno milost, da mu bom odslej zvesteje služil ter končno dosegel poslednjo milost, da ga bom mogel s teboj slaviti na vse veke vekov. Amen.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Gospodov dan

Prvo poglavje knjige Razodetje apostola Janeza predstavlja veličastno videnje vstalega in slavnega Kristusa. Videnje, ki ga je Janez imel na otoku Patmos, kamor je bil pregnan zaradi Božje besede in pričevanja o Jezusu (Raz 1,9–20). Janez pravi, da se je to videnje Kristusa, ki je zmagal nad smrtjo, zgodilo »na Gospodov dan« – en tê kyriakê heméra (Raz 1,10). Ob koncu prvega stoletja je bila Cerkev, ki se je rodila iz Jezusove smrti in vstajenja, v obliki majhnih, a živahnih skupnosti prisotna skoraj po vsem Sredozemlju. Kristjani pa so med sedmimi dnevi v tednu ločili en dan in ga imenovali »Gospodov dan«.

Med številnimi okoliščinami, ki so si jih delili z vsemi drugimi ljudmi, so se kristjani razlikovali v rečeh, za katere so trdili, da pripadajo Gospodu. To so predvsem: obed, večerja, ki jo Pavel imenuje »Gospodova večerja« (kyriakòn deîpnon: 1 Kor 11,20); dan v tednu (kyriakê heméra), kot v odlomku iz Razodetja; pozneje tudi kraj evharističnega praznovanja »Gospodov kraj« (tò kyriakòn).

Zato je pomenljivo, da je grška beseda kyriakòn (ustreznica latinske besede dominicum) prešla tudi v naš slovenski jezik, saj beseda Cerkev (ang. church, nem. Kirche), tako za označevanje stavbe kot skupnosti, izhaja prav iz tega izraza. Gospodova hiša, Gospodova skupnost, prav to je Cerkev, ki na Gospodov dan slavi vstalega in živega Kristusa Gospoda, navzočega v zboru, zbranem pri poslušanju besede in pri evharistični daritvi. Zato je v središču vstali Kristus, ki pravi: »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,17–18). On je tisti, ki je navzoč sredi med tistimi, ki so zbrani v evharističnem zboru.

Ko so tretji dan po Jezusovi smrti ob zori žene odkrile prazen grob, je bil to dan po soboti. Torej ob zori prvega dne judovskega tedna. Na ta dan se je Bog izkazal z močjo, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Na ta dan se je rodila velikonočna vera v živega Gospoda. Na ta dan je Jezus prišel med svoje učence (Jn 20,19), podobno pa je storil tudi osem dni pozneje (Jn 20,26).

Da bi se spominjali Jezusovega vstajenja, da bi ga priznali kot živo navzočnega sredi njegove Cerkve, da bi potrdili pričakovanje prihoda Jezusa, Sina človekovega v slavi, se kristjani zbiramo na ta dan. Izraz »Gospodov dan« je prešel v romanske jezike (it. domenica, fr. dimanche). Ker pa je to dan praznovanja in torej dela prost dan, imenujemo ta dan nedelja.

Prve krščanske skupnosti so s poglabljanjem svoje vere, rastjo v poznavanju krščanske skrivnosti in predvsem s praznovanjem na Gospodov dan razvile teologijo nedelje, ki jo lahko zremo v različnih nazivih. Nedelja je dan vstajenja Jezusa Kristusa, torej je vedno velikonočni praznik! Vera pričuje, da je bila smrt za vedno premagana in da je Bog z večnim življenjem odprl svoje kraljestvo. Zavest o prazničnosti tega dne je bila tako močna, da je Tertulijan trdil, da je ob nedeljah prepovedano klečati pri molitvi, in to v znak svobode in dostojanstva kristjanov kot Božjih otrok. Poleg tega Tertulijan trdi tudi, da se kristjani ob nedeljah ne smejo obnašati tesnobno, zaskrbljeno, žalostno.

Znano je, da so slavni Afriški mučenci iz Abitine mučiteljem odgovorili: »Sine dominico non possumus«. Ko pogosto prevajamo njihovo misel, da ne morejo živeti brez nedelje, je pomenljiv globlji pomen izraza dominico/dominicum. Gre za tiste resničnosti, ki za prvobitno krščansko skupnost predstavljajo vse, kar je Gospodovo in kar je v povezavi med Svetim pismom, liturgijo in življenjem. Ta vez je bila tako tesna, da je bila vzrok za preganjanje in mučeništvo. Lahko bi pomenilo »ne moremo živeti«, lahko bi to dopolnili v »ničesar ne moremo«, kar izraža tudi Jezusovo trditev: »brez mene ne morete ničesar storiti (Jn 15,5)«. Toda »sine dominico non possumus« zajema vse: Kristjani ne moremo brez Gospodovega dne, na katerega obhajamo zakrament Gospodove žrtve, skrivnost njegove smrti in vstajenja. In pri večerji Gospodovega telesa obhajamo njegovo vstajenje in dan veselega srečanja vstalega Gospoda s svojimi učenci.

p. Nikolaj

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Simeonovo prerokovanje

Besede starca Simeona (prim. Lk 2,34-35) napovedujejo hkrati z odrešenjem tudi nasprotovanje in križ ter tisti meč, ki bo pod Sinovim križem prebodel materino dušo in jo prav s tem naredil ne samo Božjo, ampak tudi našo skupno mater.

Nagovor, 1. maj 2006

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom in v izpolnjevanju njegove volje?

Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in ogibanje tudi malih grehov ter služenje Jezusu v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Povsod pa velja misel sv. Janeza Pavla II.: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

p. Anton

Izpolnjujmo Jezusovo voljo

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje. Po evangeliju nam govori: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi … Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.” Prijatelju radi spolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem izpolnjevanju se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ga ne bomo žalili z grehi.

Kako Gospod ceni dejanja, razodevajo njegove besede: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.”

 

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa?

Biti mora čimbolj nesebična. Ne ljubímo Jezusa prvenstveno zaradi njegovih darov, ampak predvsem zaradi njega samega! Jezusa glejmo v sveti evharistiji, v sebi, v bližnjem, v Božji besedi, v predstojnikih. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ljubezen do Jezusa

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. so se me močno dotaknile njegove zadnje besede: »Gospod, ljubim te.« Te besede so izraz njegovega svetniškega življenja, ki je bilo zelo jasno usmerjeno na Jezusa, kateremu je zvesto služil. O njem je pisal med drugim v svojih treh knjigah: Jezus iz Nazareta. Da bomo v tej ljubezni napredovali tudi mi, je potrebno, da najprej spoznamo njegovo izredno ljubezen do nas. Sv. Janez je zapisal, da ga mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, ki se razodeva od rojstva v jaslih do smrti na križu, nam ni težko, da ga vzljubimo. Posebej nas nagiba k ljubezni njegova smrt na križu, ki jo je sprejel iz ljubezni do nas. Apostol Pavel je zapisal: “Za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal” (2 Kor 5,15). Svetniki so globoko doživljali Jezusovo trpljenje in ga razumeli kot izraz njegove največje ljubezni do človeštva. Hkrati so v njem našli največjo spodbudo za svojo ljubezen do Kristusa in s tem za svojo osebno srečo.